Jedro

Zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, ni pritožbe (peti odstavek 81. člena ZPP).

Okoliščine glede pravdne sposobnosti stranke se ugotavljajo po uradni dolžnosti, namen tega postopka pa je v varovanju interesov pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke. Tudi na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se tudi na kršitve v zvezi z izvajanjem dokazov (po uradni dolžnosti) v postopku ugotavljanja pravdne sposobnosti lahko sklicuje le tista stranka, ki je subjekt tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da tožeča stranka v tem pravdnem postopku ni pravdno sposobna (I. točka izreka), CSD naložilo, da v 30 dneh tožeči stranki postavi skrbnika za poseben primer za zastopanje v predmetni pravdni zadevi (II. točka izreka) in mu naložilo, da o postavitvi skrbnika nemudoma obvesti sodišče. 2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku izdelave izvedenskega mnenja in se je o njem imela možnost izjaviti šele po njegovem nastanku. V pripombah na izvedensko mnenje je navedla, da izvedenskega dela ne sprejema, ker je obremenjeno s procesnimi in vsebinskimi pomanjkljivostmi. Še posebej je grajala dejstvo, da za razliko od tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica) ni bila vključena v postopek izdelave izvedenskega dela. Izvedenec je izvedensko delo opravil na podlagi enostranskih navedb tožnice. Izvedenec je opravil pogovor s tožnico, ne da bi bila dana možnost toženki, da postavi tožnici vprašanja. S takšnim načinom oprave izvedenskega dela je bila toženka vnaprej postavljena v neenakopraven položaj, procesnega ravnotežja pa naknadno ni več mogoče vzpostaviti. Po ustavnosodni praksi mora biti namreč strankam zagotovljeno sodelovanje pri vseh tistih izvedenčevih dejavnostih, ki so nujne za njegova izvid in mnenje (na primer sodelovanje pri pogovorih, ki jih vodi izvedenec, možnost postavljanja vprašanj zaslišanim osebam itd.). Izvedensko delo je nepopolno, ker v njem ni vsebovana vsebina pogovora izvedenca s tožnico. Vsebina pogovora je del izvida, torej osebnih zaznav izvedenca ob stiku s tožečo stranko. Mnenja se zato ne da preizkusiti, ker manjkajo dejanske ugotovitve kot spodnja premisa izvedenskega dela. Z navedenim postopanjem je bila toženka postavljena v neenakopraven položaj, s čimer ji je bila kršena pravica do kontradiktornosti iz 5. člena ZPP, pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave in pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da osebna zdravnica tožnice, ki družino pravdnih strank pozna in spremlja že več 10 let, pri tožnici ni zaznala nikakršne motnje, ki bi vplivala na njeno razsodnost in posledično na njeno poslovno sposobnost in s tem pravdno sposobnost. Tovrstne motnje ni zaznal nihče od preostalih medicinskih strokovnjakov, ki so bili vrsto let vključeno v zdravstveno obravnavo tožnice, na primer kardiolog, ortoped, revmatolog. Toženka je že glede vprašanja razsodnosti tožnice v času sklepanja domnevno neveljavnih pravnih poslov predlagala zaslišanje osebne zdravnice tožnice, patronažne sestre in po potrebi tudi preostalih medicinskih strokovnjakov, ki so bili vključeni v obravnavo tožnice. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov. Izvedenec ne pozna in ne more poznati psihičnega stanja tožnice ob sklepanju spornih pravnih poslov, saj se je z njo srečal šele več mesecev kasneje, zato je še toliko bolj pomembno, da se seznani z mnenjem zdravnikov in drugih oseb, ki so to neposredno zaznavo imele. Ker sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravdne sposobnosti tožnice ni izvedlo nobenega od dokazov, ki jih je predlagala toženka, je kršilo toženkino pravico do. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze, bi ugotovilo, da je bila tožnica tudi ob vložitvi tožbe junija 2018 pravdno sposobna, drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje pa pomeni napačno ugotovljeno dejansko stanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo trdi, da pritožba toženke glede na določbo zadnjega odstavka 81. člena ZPP sploh ni možna. Napačen pravni pouk v sodni odločbi ne more stranki dati upravičenj, ki jih ne daje zakon, zato je treba pritožbo zavreči. 4. Pritožba ni dovoljena.

5. Sodišču prve stopnje se je med postopkom porodil dvom v pravdno sposobnost tožnice (80. člen ZPP), zato je s sklepom z dne 5. 3. 2019 postavilo izvedenca z nalogo, da ugotovi, ali je bila tožnica v juniju 2018 (v času vložitve tožbe) sposobna samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v tem pravdnem postopku ter samostojno razumno oblikovati in izraziti voljo glede procesnih dejanj pred sodiščem oziroma ali je njeno stanje ob izdelavi izvedenskega mnenja enako kot v juniju 2018. 6. Izvedenec je ugotovil, da tožnica v juniju 2018 najverjetneje ni bila sposobna samostojno razumeti pomen, vsebino in postopanje v tem pravdnem postopku ter samostojno razumno oblikovati in izraziti voljo glede procesnih dejanj pred sodiščem.

7. Na podlagi takšnega mnenja je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 267. člena Družinskega zakonika Centru za socialno delo naložilo, da tožnici postavi skrbnika za poseben primer (prvi in drugi odstavek 81. člena ZPP) za zastopanje v predmetni pravdni zadevi.

8. Ker zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, ni pritožbe (peti odstavek 81. člena ZPP), je pritožba nedovoljena1, kar narekovalo njeno zavrženje (1. točka 365. člena ZPP). Pravdna stranka zaradi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več procesnih pravic, kot ji jih daje zakon.

9. Ob robu pritožbeno sodišče še dodaja, da se okoliščine glede pravdne sposobnosti tožnice ugotavljajo po uradni dolžnosti, namen tega postopka pa je v varovanju interesov pravdno nesposobne stranke (tožnice) in ne morda interes nasprotne stranke2. Tudi na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.3 Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se tudi na kršitve v zvezi z izvajanjem dokazov (po uradni dolžnosti) v postopku ugotavljanja pravdne sposobnosti lahko sklicuje le tista stranka, ki je subjekt tega postopka. Toženka v konkretnem primeru tudi, če bi bila pritožba dovoljena, zato zanjo ne bi imela pravnega interesa.

10. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa za rešitev zadeve na pritožbeni stopnji niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Enako sklep VSL II Cp 2860/2016 z dne 30. 11. 2016. 2 Prim. sodba VSRS II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015. 3 Glej sodba VSL I Cp 2393/2018 z dne 27. 3. 2019 in v njej navedene judikate.