Jedro

Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahtevka oprlo na prej veljavne določbe 84. člena ZZZDR o vračanju daril med zakoncema, ki so uvrščene v krog pravil o ureditvi razmerij med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. Tudi sedaj veljavna pravila o vračanju daril med zakoncema iz 110. člena DZ se nanašajo na razmerja med razvezanima zakoncema. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla. Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba torej opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki njene stroške odgovora na pritožbo v višini 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnik je v tožbeni podlagi zatrjeval, da sta pravdni stranki od leta 1994 dalje živeli v zunajzakonski skupnosti, od dne 30. 12. 2016 dalje pa v zakonski zvezi, ki je bila dne 28. 9. 2020 razvezana. Nadaljeval je, da je z darilno pogodbo z dne 12. 2. 2016 toženki podaril nepremičnini parc. št. 445/3 in *225 ter svoj solastninski delež do 1/2 na nepremičninah 445/4 in 469/5, vse k. o. ... Pojasnil je, da podarjene nepremičnine predstavljajo njegov delež na skupnem premoženju obeh pravdnih strank. Omenjene nepremičnine je toženki podaril, ker je bila takrat njegova dolgoletna zunajzakonska partnerica in bodoča soproga. Leta 2016 je od svojih staršev z izročilno pogodbo prevzel njihovo kmetijo, zato je z darilno pogodbo za primer, če bi zaradi prevzema kmetije zašel v finančne težave, želel zaščititi svoj dom in ohraniti premoženje. Tožnik je darilo preklical in od toženke zahteval njegovo vrnitev.

S tožbenim zahtevkom je tožnik od toženke zahteval vrnitev podarjenih nepremičnin v last in posest ter izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice na svoje ime.

2. Toženka je v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah navedla, da je bila darilna pogodba sklenjena zato, ker je tožnik leta 2016 prevzel kmetijo svojih staršev, na kateri je toženka delala že od leta 1995 dalje, vanjo pa se je tudi veliko vlagalo. Ker toženka ob izročitvi te kmetije tožniku v zameno ni prejela ničesar, sta stranki to neskladje uredili s sporno darilno pogodbo. Vse nepremičnine iz darilne pogodbe predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank, zato pri sklenjeni pogodbi po toženkinem stališču sploh ne gre za darilo.

3. Sodišče prve stopnje je presojo zahtevka oprlo na določbo 84. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).1 Ugotovilo je, da nepremičnine, ki so bile predmet sporne darilne pogodbe, predstavljajo skupno premoženje obeh pravdnih strank in da ob sklenitvi te pogodbe deleži obeh strank na njem niso bili določeni. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da pri spornem poslu ne gre za darilno pogodbo, saj lahko zakonec podari drugemu zakoncu samo svoje posebno premoženje. Ker ne gre darilo, ga tožnik ne more preklicati, posledično pa od toženke me more zahtevati vrnitve nepremičnin v last in posest ter izstavitve zemljiškoknjižnega listine, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

**Povzetek tožnikovih pritožbenih navedb in toženkinih navedb iz odgovora na pritožbo:**

4. Tožnik v pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba neobrazložena in da je ni moč preizkusiti, ker obrazložitev ni jasna, razumljiva in celovita. V nadaljevanju je ponovil, da je bil nagib za sklenitev sporne darilne pogodbe predvsem v zavarovanju premoženja tedanjih zunajzakonskih partnerjev pred morebitnimi upniki in torej ni bila sklenjena z namenom delitve skupnega premoženja. Opozoril je še na svoje trditve, s katerimi je dokazoval, da je šlo za darilo, ki ni sorazmerno njegovemu premoženjskemu stanju, in sodišču prve stopnje očital, da se do vseh zgoraj navedenih trditev ni opredelilo. Ker je tožnik toženki podaril nepremičnine, ki predstavljajo njegov delež na skupnem premoženju, je toženka pridobila celotno skupno premoženje obeh strank, kar je nesorazmerno tožnikovemu premoženjskemu stanju.

Tožnik v pritoži graja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo s tožnikove strani predlaganih dokazov, kar je po njegovem napačno tako s procesnega kot materialnopravnega pogleda. Sodišče je glede tega zavzelo prestrogo stališče in tožnika neupravičeno ni zaslišalo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnikovo zaslišanje je v konkretni zadevi ključno, ker je z njim želel dokazati zatrjevani interes za sklenitev darilne pogodbe s toženko. Sodišče zavrnitve dokaza z zaslišanjem strank ni z ničemer pojasnilo in te odločitve niti mogoče preizkusiti. Tožnik je v nadaljevanju poudarjal in povzemal stališča iz ustavnosodne prakse, da pravica stranke do izjave od sodišča zahteva razumno, izčrpno in prepričljivo argumentacijo v sodni odločbi in da je pravica do njene obrazloženosti samostojna in avtohtona prvina pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS).

Tožnik je v zaključku poudaril, da sodišče ni izpolnilo svojih obveznosti, ki mu jih nalaga materialno procesno vodstvo, saj je v obrazložitvi navedlo, da iz v tožbi navedenih dejstev ne izhaja zahtevana pravna posledica. Ker sodišče ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, da bi lahko tožnik navedel pravno relevantna dejstva, je poseglo v tožnikove ustavne in konvencijske pravice ter s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo pritrjevala razlogom sodišča prve stopnje in obrazloženo zavračala tožnikove pritožbene navedbe.

**Presoja tožnikove pritožbe:**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnik se v pritožbi sicer pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar konkretizirano ne izpodbija prav nobenega od ugotovljenih dejstev, ki jih je sodišče povzelo zgoraj. S povsem pavšalnim izpodbijanjem dejanskega stanja pritožnik ne more uspeti.

8. Sodišče prve stopnje se je pri presoji zahtevka oprlo na prej veljavne določbe 84. člena ZZZDR o vračanju daril med zakoncema, ki so uvrščene v krog pravil o ureditvi razmerij med zakoncema po razvezi njune zakonske zveze. Tudi sedaj veljavna pravila o vračanju daril med zakoncema iz 110. člena Družinskega zakonika (DZ)2 se nanašajo na razmerja med razvezanima zakoncema. Po sodni praksi lahko zakonec ob sklicevanju na te določbe zahteva vračilo darila od drugega zakonca šele po razvezi oziroma po začetku postopka za razvezo, če je življenjska skupnost zakoncev takrat že trajno razpadla.3 Presojo zahtevkov za vračanje daril med zakoncema je treba torej opraviti po pravu, ki velja v trenutku, ko lahko zakonec skladno z navedeno sodno prakso uspešno uveljavi takšen zahtevek.

Ker je bila v konkretnem primeru zakonska zveza nesporno razvezana dne 28. 9. 2020, bi moralo sodišče prve stopnje postavljeni zahtevek presojati z uporabo prava, ki je veljalo ob razvezi, torej na podlagi določb sedaj veljavnega 110. člena Družinskega zakonika (DZ) in ne na podlagi določb ZZZDR. Z uporabo določb 84. člena ZZZDR je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Ker pa so te določbe vsebinsko identične sedanji ureditvi iz 110. člena DZ, to ni privedlo do zmotnih materialnopravnih zaključkov. Zaradi vsebinske identičnosti ureditve vračanja daril med zakoncema v obeh predpisih, je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso, ki temelji na določbah ZZZDR, materialnopravno povsem pravilno, obenem pa iz tega razloga presoja zahtevka po določbah DZ ne predstavlja t. i. sodbe presenečenja.

9. Ob presoji se je sodišče prve stopnje pravilno naslonilo na sodno prakso revizijskega sodišča4 in najprej ugotavljalo, ali so bile predmet pogodbe nepremičnine, ki sodijo v tožnikovo posebno premoženje ali v skupno premoženje obeh pravdnih strank. Za darilo med zakoncema gre namreč le v primeru, če zakonec drugemu zakoncu podari svoje posebno premoženje.

Na podlagi predloženih listin in med strankama nespornih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile predmet pogodbe nepremičnine, ki spadajo v skupno premoženje obeh pravdnih strank, na katerem deleži še niso bili (oziroma še niso) določeni. Ob takšnih dejstvih je pravilno zaključilo, da pri spornem poslu ne gre za darilo med zakoncema, in zato tožnik na podlagi zgoraj citiranih določb DZ (povsem enako kot po prej veljavni ureditvi) ne more preklicati darila in zahtevati njegove vrnitve. Pritožbena navedba, da s to pogodbo pravdni stranki nista razdelili njunega skupnega premoženja, gornjim materialnopravnim zaključkom v celoti pritrjuje.

10. Obrazložitev sodišča prve stopnje je res jedrnata, vendar je koncizna, v njej nanizani razlogi pa logično in razumljivo pojasnjujejo tako dokazno oceno ugotovljenih dejstev kot materialnopravne zaključke. Očitek tožnika, da je izpodbijana sodba neobrazložena in da je ni mogoče preizkusiti, s čimer uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je neutemeljen. Izpodbijana sodba vsebuje prav vse razloge, ki omogočajo njen preizkus.

11. Pravica do izjave iz 22. člena URS in konvencijske pravice iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) sodišču res nalagajo, da se izčrpno in prepričljivo opredeli do strankinih navedb, dokaznih predlogov in drugih okoliščin, ki so pomembne za odločitev, vendar navedene garancije ne pomenijo, da se mora sodišče opredeljevati do navedb in stališč, ki so glede na razgrnjeno pravno podlago za presojo povsem očitno nepomembne.

Tožnik sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do njegovih trditev glede nagibov za sklenitev darilne pogodbe in glede tega, da je toženka s tem pravnim poslom v last pridobila tudi tožnikov delež na njunem skupnem premoženju, kar naj bi bilo v očitnem nesorazmerju z njegovimi premoženjskimi razmerami, s čimer očitno meri na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo pravno podlago in se ob tem sklicevalo še na sodno prakso revizijskega sodišča, ki presojo nagibov in sorazmernosti pri zahtevkih zaradi vračanja daril med zakoncema zahteva le, če gre res za darilo med zakoncema, torej za brezplačni prenos posebnega premoženja med njima. Če pravni posel ne predstavlja darila, so trditve o nagibih za daritev in o tem, da darilo ni sorazmerno s premoženjskim stanjem darovalca, povsem nepomembne in se sodišču podrobneje do njih ni bilo treba opredeljevati, zato s tem ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Tožnik v pritožbi sam navaja, da je s spornim poslom toženki "podaril" svoj delež na skupnem premoženju, kar materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje samo še dodatno utrdi. Glede na to, da v svojih pravnih učinkih pri spornem poslu ne gre za darilo, bo moral tožnik svoja materialnopravna upravičenja iz naslova skupnega premoženja uveljaviti z ustreznim zahtevkom, ki se opira na drugo pravno podlago.

12. S tem, ko sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, ni zagrešilo absolutno bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je zavrnitev tega dokaza zavrnilo z razumnimi in pravilnimi razlogi. Ker je vsa pravnorelevantna dejstva ugotovilo na podlagi listin ali pa so bila ta med strankama nesporna, je pravilno zaključilo, da je izvedba ostalih dokazov, vključno z zaslišanjem strank, nepotrebna. Tožnik v pritožbi utemeljuje nujnost izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem zaradi dokazovanja svojih trditev o nagibih za darilo, ki pa so, kakor je bilo že obrazloženo, v konkretni zadevi pravno nepomembne. Obrazložitev zavrnitve tega dokaza je bila torej razumna in povsem pravilna.

13. Neutemeljeno je tudi uveljavljanje postopkovne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo materialnega procesnega vodstva. Na omenjeno kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato jo mora pritožnik ustrezno obrazložiti in konkretizirati.

Pritožnik zgolj pavšalno navaja, da bi ga moralo sodišče pozvati k dopolnitvi navedb, saj niti ne pove, katera je tista navedba, h kateri bi ga moralo sodišče pozvati. Prav tako v pritožbi ne pojasni, kako bi takšna navedba ob njegovih lastnih trditvah, da je bil predmet spornega posla skupno premoženje obeh pravdnih strank, sploh lahko privedla do zaključka, da je šlo pri spornem poslu za brezplačno odsvojitev njegovega posebnega premoženja, torej za darilo. Takšno uveljavljanje kršitve postopka zaradi posega v njegovo pravico do izjave je torej povsem prazno in ga niti ni mogoče pritožbeno preizkusiti. Poleg tega iz zapisnika o opravljeni glavni obravnavi (zapisnik na r. št. 29) jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje obema strankama predstavilo relevantno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zato je takšen očitek v vsakem primeru neutemeljen.

14. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, sodišče pa ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

**Glede stroškov pritožbenega postopka:**

15. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato samo nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

16. Tožnik mora na toženki povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Toženka je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 549,00 EUR (priglašenih 750 točk in 22 % DDV po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s 7/1. členom OT, pri čemer vrednost točke znaša 0,60 EUR) ter znesek 10,98 EUR za materialne stroške (11. člen OT), skupaj torej 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do dne plačila.

1 Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala drug drugemu pred sklenitvijo zakonske zveze ali med zakonsko zvezo, ni treba vračati (prvi odstavek 84. člena ZZZDR). Druga darila, zlasti taka, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, se morajo vrniti, in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo (drugi odstavek 84. člena ZZZDR). 2 Običajnih daril, ki sta si jih zakonca dala pred sklenitvijo zakonske zveze ali med trajanjem zakonske zveze, ni treba vračati, če so v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca (prvi odstavek 110. člena DZ). Druga darila, zlasti taka, ki niso v sorazmerju s premoženjskimi razmerami darovalca, se morajo vrniti, razen če se zakonca dogovorita drugače v obliki notarskega zapisa (drugi odstavek 110. člena DZ). 3 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 23/2021. 4 Sodišče prve stopnje se je izrecno sklicevalo na judikat II Ips 134/2018, povsem enako pravno stališče pa je revizijsko sodišče zavzelo že v zadevi II Ips 29/2016.