Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev sklepov toženca, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi lastne izjave in da ni bila v zmoti, ko je izjavo podpisala. Njeno pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo.

Tudi revizijsko sodišče je njeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče revizije ni zavrglo, čeprav je bila v roku poslana le nepristojnemu sodišču, ker je štelo, da je to nezakonitost mogoče pripisati njeni nevednosti. Tožnica je namreč nepismena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničnin zahtevek na razveljavitev sklepov toženca z dne 23.10.1991 in 29.10.1992, na podlagi katerih je tožnici prenehalo delovno razmerje, na vzpostavitev delovnega razmerja z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila vsakokratnega mesečnega zneska denarnih obveznosti in na plačilo stroškov postopka, z zamudnimi obrestmi. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica revizijo, ki je dospela na revizijsko sodišče v tridesetdnevnem roku po prejemu odločbe sodišča druge stopnje in dopolnitev revizije, ki je bila vložena že po izteku omenjenega roka. V reviziji je navajala, da je izgubila delo neopravičeno, v dopolnitvi revizije pa je navajala, da je njena izobrazba veliko prenizka, da bi lahko zaznala pravo vsebino izjave, ki jo je podpisala. Delavka, ki ji je dala v podpis izjavo, iz katere izhaja, da želi prenehati delovno ramerje pri toženki, je z vsebino izjave in z njenim namenom ni seznanila. Tožnica je bila v zmoti, ko je izjavo podpisala.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu prvega odstavka 382. člena ZPP lahko stranke vložijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Revizijo se vloži po določilu 388. člena pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje. Po sedmem odstavku 114. člena ZPP se šteje, če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri pristojnemu sodišču pripisati nevednosti ali očitni pomoti vložnika. Po podatkih spisa je tožnica nepismena, revizijo pa je vložila pri nepristojnem sodišču, vendar v zakonitem roku. Revizijsko sodišče je štelo, da je treba napačno vložitev revizije pripisati tožničini nevednosti, zato je obravnavalo revizijo kot pravočasno.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani odločbi izčrpno obrazložilo, zakaj tožničin zahtevek ni utemeljen in se temu mnenju pridružuje tudi revizijsko sodišče. Tudi če je tožnica nepismena, kar sama navaja, je bilo na podlagi izpovedbe priče in izjav tožnice z dne 22.10.1991 in 19.2.1992, ki jih je nesporno podpisala, dovolj natančno ugotovljeno, da je tožnica vedela, kaj podpisuje, saj je prav zaradi podpisanih izjav, prejela odpravnino v višini 60.000,00 SIT, ki je bila pavšalizirana za vse delavce. Prejeli so jo vsi, ki so bili na podlagi obvestila z dne 27.9.1991 pripravljeni podpisati izjavo, da želijo, da jim pri toženki preneha delovno razmerje.

Revizijsko sodišče je glede na povedano ugotovilo, da materialno pravo, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni bilo kršeno, zato je revizijo na podlagi določila 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).