Jedro

Ker izpodbijana odločba ne vsebuje enoznačne in nedvoumne opredelitve prvostopnega organa, ki je glede izteka relevantnega časovnega obdobja, glede na besedilo Javnega razpisa v konkretnem primeru ključnega pomena, očitno torej ne vsebuje vseh pravno relevantnih dejstev, na katerih temelji sprejeta odločitev v dejanskem in v pravnem pogledu, kar posledično ne omogoča niti preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve obeh upravnih organov.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Javnega sklada RS za razvoj kadrov in štipendije, št. 11011-59/2016-11 z dne 28. 12. 2016 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožničino vlogo, s katero se je pravočasno prijavila na Javni razpis štipendij za podiplomski študij državljanov Zahodnega Balkana v Sloveniji za leto 2016 (v nadaljevanju Javni razpis) za dodelitev štipendije za triletni doktorski študij po programu Senzorska tehnologija na Mednarodni podiplomski šoli ... v Ljubljani, ker po oceni prvostopnega organa tožnica s skupno zbranim številom 51 točk v obdobju najkasneje do 30. 9. 2016 ni dosegla zadostnega števila najmanj 60 točk za uvrstitev na seznam upravičencev do štipendije.

2. Tožnica je zoper odločbo prvostopenjskega organa vložila pritožbo. Pritožbeni organ druge stopnje, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 11007-90/2017/2 z dne 17. 3. 2017 po ugotovitvi na podlagi pregleda listin upravnega spisa, da v postopku ni prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka in da tudi ni bil prekršen materialni zakon. Zato je odločitev prvostopnega organa ocenilo kot pravilno in na zakonu utemeljeno. V izpodbijani odločbi je navedene pravne podlage ocenilo kot pravilne za sprejeto odločitev in se je zato izrecno oprlo na obrazložitev prvostopenjske odločbe. Pri tem le še dodatno pojasnjuje, da so se glede na navedena merila Javnega razpisa in razpoložljiva sredstva na seznam upravičencev do štipendije uvrstili le vlagatelji, ki so dosegli najmanj 60 točk, medtem ko je tožnica v postopku ocenjevanja dosegla 51 točk. Od tega je dosegla 5 točk po merilu "Stopnja študija", ker se je prijavila za doktorski študij, ter 40 točk po merilu "Povprečna ocena", ker je dosegla povprečno oceno 9,2727, medtem ko je po merilu "Objave" dosegla skupno 6 točk, in sicer 2 krat po 3 točke, čeprav je za relevantno obdobje do 30. 9. 2016 uveljavljala 3 objave, vendar iz prvostopne odločbe izhaja, da je po 3 točke prejela zgolj za prvi dve izmed treh navedenih objav, kot sledi: (1.) "A.", (2.) "B."; medtem ko ji prvostopni organ za objavo prispevka (3.) "C." na konferenci SITCOM dne 30. 9. 2016 sploh ni priznal nobene točke na podlagi ugotovitve, da je navedena konferenca potekala šele dne 30. 9. 2016, njen prispevek pa tedaj še ni bil objavljen, oziroma, da to ni razvidno iz tožničini vlogi priloženih dokazil. V tej zvezi pritožbeni organ nadalje ugotavlja, da Javni razpis v točki "4. Dokumentacija" določa, da se bodo za točkovanje upoštevali zgolj članki in prispevki, ki bodo izpolnjevali pogoje Javnega razpisa in bodo vpisani na prijavnici ter objavljeni v tiskani ali elektronski obliki oziroma vneseni v vzajemno bazo podatkov Cobiss, če ta v državi vlagatelja obstaja, najkasneje do 30. 9. 2016. Pri tem še ugotavlja, da je tožnica svoji vlogi sicer priložila fotokopijo navedenega prispevka, ki ga je predstavila na konferenci SITCOM dne 30. 9. 2016, ni pa predložila fotokopije kazal in naslovnic publikacije, iz katere bi bili razvidni avtorji in ISBN oziroma ISSN številka, prav tako pa tudi ni predložila izpisa iz vzajemne baze Cobiss, zato ji po oceni pritožbenega organa za ta prispevek in njegovo predstavitev s strani prvostopenjskega organa pravilno niso bile dodeljene točke. V tej zvezi glede pritožbene navedbe, da bi moral prvostopenjski organ tožnico pozvati k dopolnitvi vloge na podlagi 67. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) drugostopni organ pojasnjuje, da tega na podlagi Javnega razpisa prvostopni organ sploh ni bil dolžan storiti, ker je vlagatelj tisti, ki mora zagotoviti ustrezna dokazila, iz katerih je razvidno izpolnjevanje vseh potrebnih pogojev za točkovanje skladno s točko 4.8. Javnega razpisa. Po presoji pritožbenega organa je bila torej vloga tožnice pravilno točkovana in zavrnjena, ker tožnica skupno doseženim številom 51 točk ni dosegla potrebnega števila najmanj 60 točk za uvrstitev na seznam upravičencev na podlagi Javnega razpisa.

3. V tožbi tožnica uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi napačnega sklepa o dejanskem stanju. Primarno glede očitanih bistvenih kršitev določb postopka tožnica navaja, da je prvostopni organ obravnaval njeno vlogo kot pravočasno in popolno, četudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja nasprotno, da je bila tožnica kot vlagateljica pozvana k dopolnitvi svoje vloge z dopisom št. 11011-59/2016-2. Vendar tožnica poudarja, da sploh ni bila pozvana k dopolnitvi vloge, ker je prvostopni organ štel, da je oddala popolno vlogo, četudi iz nadaljnje obrazložitve izhaja, da naj iz vlogi priloženih dokazil ne bi bilo razvidno, kdaj je prispevek "C.", ki ga je uveljavljanja v točkovanje, predstavila, oziroma, kdaj je bil objavljen, kot tudi, da je manjkalo dokazilo glede ISBN oziroma ISSN številke. Iz tega očitno izhaja, da vloga oziroma dokazila niso bila popolna in bi prvostopenjski organ moral tožnico v skladu s 67. členom ZUP pozvati na dopolnitev vloge v zvezi z dejstvi, ki očitno niso bila razvidna iz same vloge s prilogami glede dneva osebne predstavitve tožničinega prispevka, datuma njegove objave ter ISSN oziroma ISBN številke. Prvostopnemu organu tožnica očita, da je v svoji odločbi samovoljno ugotavljal, da njen prispevek z naslovom "C." oziroma dokazilo o njeni aktivni udeležbi na konferenci SITCOM ne izpolnjuje pogojev Javnega razpisa, kar izhaja iz citirane navedbe: "/.../saj je bila konferenca šele 30. 9. 2016 in prispevek kandidatke takrat še ni bil objavljen oziroma iz dokazil, ki jih je stranka predložila to ni razvidno", medtem ko iz navedb pritožbenega organa druge stopnje izhaja, da iz dokazil, ki jih je tožnica priložila k svoji vlogi za enega od prispevkov, konkretno za "C.", ni predložila dokazila o vpisu prispevka v vzajemno bazo Cobiss do 30. 9. 2016, zato je po mnenju tožnice šlo za tipičen primer nepopolne vloge v smislu 67. člena ZUP. Tožnica očita, da bi jo zato moral prvostopni organ v skladu s 1. odstavkom 67. člena ZUP pozvati, da svojo vlogo dopolni oziroma popravi, da se v danem roku odpravijo navedene pomanjkljivosti, vendar pa tega ni storil in tožnice nikoli ni pozval k odpravi pomanjkljivosti, ampak je v njeno škodo štel, kot da prispevek ni bil predstavljen in objavljen do 30. 9. 2016 in ji zaradi tega ni dodelil nobene točke, pritožbeni organ pa je njeno pritožbo zavrnil, četudi so že iz pritožbenih prilog razvidne ISBN oziroma ISSN številke za vse tri prispevke, ki jih je v točkovanje uveljavljala tožnica in kar je v popolnem nasprotju s pravili Javnega razpisa. Le-ta namreč enoznačno predvidevajo točkovanje objave samostojnega znanstvenega prispevka v monografski publikaciji s 15 oziroma 10 točkami, pri čemer tipologija kategorizacije objave ni opredeljena niti omejena. Tožnica pritožbenemu organu očita, da ni dopustno samovoljno dodajanje takih omejitev k merilom Javnega razpisa, niti jih ni dovoljeno upoštevati pri točkovanju prijav na Javni razpis, saj se s tem presega zahteve Javnega razpisa in njegove vsebine, češ da je to nezakonito in nedopustno, tožnici pa je s tem kršena pravica do enakosti. Ob pravilnem točkovanju v skladu s točko 5. b Javnega razpisa tožnica dosega 78 točk in s tem izpolnjuje kriterij za dodelitev štipendije. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri obrazložitvi obeh upravnih odločb prve in druge stopnje, češ da je bila vloga tožnice pravilno točkovana, zato ji ni mogoče dodeliti štipendije. Sodišču predlaga, da naj tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen.

5. Tožnica odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo s svojo pripravljalno vlogo z dne 9. 6. 2017 in v celoti vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih, na katere se izrecno sklicuje ter jih še dodatno argumentira. Posebej poudarja, da je sama tožena stranka implicitno priznala objavo tudi tretjega tožničinega znanstvenega prispevka, in sicer s svojo ugotovitvijo, da je bil navedeni prispevek tožnice objavljen v monografski publikaciji, ki je po tipologiji kategoriziran kot zbornik recenziranih znanstvenih prispevkov na mednarodni ali tuji konferenci (Tipologija 2.31). Tako je tožnica torej dokazala, da je bil navedeni prispevek objavljen v ustrezni monografski publikaciji, zborniku recenziranih znanstvenih prispevkov, tako da bi ji moralo biti ob upoštevanju meril Javnega razpisa dodatno priznanih še 15 točk za prispevek "A.", prav tako pa tudi 15 točk za prispevek "C." na konferenci SITCOM dne 30. 9. 2016, za katerega celo sama tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je objavljen v monografski publikaciji konference ... (elektronski izvor), z navedeno številko ISBN ..., ki je vpisan tudi v sistem Cobiss dne 21. 2. 2017, kar sicer tožena stranka nepravilno šteje za prepozno.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je predmet sodne presoje dokončna odločitev o tožničini prijavi na Javni razpis štipendij za podiplomski študij državljanov Zahodnega Balkana v Sloveniji za leto 2016 (Javni razpis) za dodelitev štipendije za triletni doktorski študij po programu Senzorska tehnologija na Mednarodni podiplomski šoli ..., Ljubljana, ki jo je prvostopni organ zavrnil, ker je ocenil, da s skupno zbranim številom 51 točk v relevantnem obdobju najkasneje do 30. 9. 2016 tožnica ni dosegla zadostnega števila (60 točk) za uvrstitev na seznam upravičencev do štipendije. Prav to vprašanje ostaja med strankama sporno, saj tožnica meni prav nasprotno od obeh upravnih organov prve in druge stopnje, in sicer, da je v relevantnem obdobju do 30. 9. 2016 ob pravilnem točkovanju skladno s 5. b točko Javnega razpisa zbrala 78 točk in tako izpolnjuje cenzus za pridobitev štipendije.

8. Po presoji sodišča tožnica utemeljeno uveljavlja tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka iz 3. odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s 7. točko 2. odstavka 237. člena ZUP, kar onemogoča preizkus izpodbijane dokončne odločbe. Sodišče se namreč lahko zgolj strinja s tožbenimi navedbami glede protislovja med izrekom in obrazložitvijo, saj obrazložitev izpodbijane odločbe ostaja v tolikšni meri nejasna in nepopolna primarno že zaradi nedoločne opredelitve za ta primer relevantnega časovnega obdobja, ki glede na besedilo Javnega razpisa in tam uporabljeni termin "najpozneje do 30. 9. 2016", medtem ko se prvostopni organ nikjer v svoji obrazložitvi ni jasno, enoznačno in nedvoumno izrekel, ali šteje v relevantnem časovni okvir tudi zadnji dan v Javnem razpisu navedenega časovnega obdobja, to je 30. 9. 2016 (od 00.00 ure do 24.00) ali ne, saj slednje implicitno izhaja iz njegovega točkovnega ovrednotenja treh v relevantnem obdobju uveljavljanih prispevkov tožnice, saj ji za objavo tretjega prispevka "C." na konferenci SITCOM dne 30. 9. 2016 sploh ni priznal nobene točke že zgolj na podlagi ugotovitve, da je navedena konferenca potekala dne 30. 9. 2016. Ker tako izpodbijana odločba ne vsebuje enoznačne in nedvoumne opredelitve prvostopnega organa, ki je glede izteka relevantnega časovnega obdobja, glede na besedilo Javnega razpisa v konkretnem primeru ključnega pomena, očitno torej ne vsebuje vseh pravno relevantnih dejstev, na katerih temelji sprejeta odločitev v dejanskem in v pravnem pogledu, kar posledično ne omogoča niti preizkusa v pogledu pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve obeh upravnih organov prve in druge stopnje. To pa je že samo po sebi razlog, ki ga je zakonodajalec opredelil kot eno izmed bistvenih kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S to določbo je uzakonjena zahteva, da mora biti tudi sam konkretni upravni akt, ne le postopek pred njegovo izdajo, brezhiben in da mora vsebovati, poleg pravilne pravne podlage odločitve, tudi obrazložitev, ki je skladna s predpisanimi zahtevami v določilih 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP, in sicer mora skladno z določili 214. člena ZUP obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih (točka 1), ugotovljeno dejansko stanje (glede pravno relevantnih dejstev) in dokaze, na katero je to oprto (točka 2), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (točka 3), navedbo glede predpisov, na katere se opira odločba (točka 4), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 5), in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (točka 6). Ker naštetim zahtevam po presoji sodišča v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, je bilo treba tožbi ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov, zato sodišče ostalih tožbenih ugovorov ni vsebinsko presojalo.

9. Sodišče je po povedanem tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), ker je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno. Zadevo je vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem mora skladno s 4. odstavkom 64. člena ZUS-1 ponovno odločiti v roku 30 dni od prejema te sodbe.

K točki 2:

10. Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1 in 2. odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 24/07, 107/13), ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV.

11. Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1).