Jedro

Takšna nejasna in nekonkretizirana opredelitev v izreku opisane telesne poškodbe pa obdolženemu A. A. onemogoča učinkovito obrambo. Vrsta telesne poškodbe (udarnina, zvin ali izpah) sicer res ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomembna zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka.

Izrek

Pritožbam zagovornika obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 17582/2019 z dne 1. 2. 2023 pod točko I. izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, in pod točko II. izreka obdolženega B. B. krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 122. člena KZ-1 in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obdolženima izreklo pogojno obsodbo. Po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je obdolženemu A. A. določilo kazen 7 mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 122. člena KZ-1 pa 4 mesece zapora, nakar mu je na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 9 mesecev zapora s preizkusno dobo 3 let. Po določilu 71.a člena KZ-1 je obdolženemu izreklo tudi varnostni ukrep prepoved približevanja in komuniciranja z žrtvijo kaznivega dejanja za obdobje 2 let, in sicer prepoved približevanja oškodovani C. C. na razdaljo, manjšo od 300 m ter prepoved navezovanja neposrednih ali posrednih stikov ali komuniciranja z oškodovano C. C., vključno z uporabo elektronskih komunikacijskih sredstev. Tozadevno je odločilo tudi, da v kolikor obdolženi A. A. izrečeni ukrep prekrši, lahko sodišče pogojno obsodbo prekliče in v njej določeno kazen zapora tudi izreče. Po drugem odstavku 122. člena KZ-1 je obdolženemu B. B. določilo kazen 3 mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 220. člena pa je določilo kazen 2 meseca zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 določilo enotno kazen 4 mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi 1 leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obdolženemu B. B. je določilo še poseben pogoj, da v roku 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovanemu A. A. povrne škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem, v znesku 411,16 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanemu A. A. v celoti prisodilo priglašeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 411,16 EUR. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje odločilo še o stroških kazenskega postopka, in sicer, da sta obdolžena dolžna nerazdelno povrniti stroške iz 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, tj. potrebne izdatke in nagrado pooblaščenke oškodovane C. C., obdolženi A. A. pa tudi ostale stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona v znesku 467,75 EUR ter plačati sodno takso v znesku 192,00 EUR ter sodno takso v znesku 26,00 EUR, medtem ko je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obdolženega B. B. povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP je obdolženega A. A. obremenilo poravnati tudi krivdno povzročene stroške, nastale v zvezi z vročanjem, v znesku 53,20 EUR. Glede na prvi odstavek 97. člena ZKP pa je odločilo, da se nagrada in potrebni izdatki obdolženemu B. B. postavljenega zagovornika z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona v zvezi z odločbo o varnostnem ukrepu in zaradi odločitve o stroških postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženega obtožbe oprosti oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje, pred drugega sodnika posameznika; - zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne odločitve o stroških kazenskega postopka ter nepravilne odločitve o premoženjskopravnem zahtevku, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno prvostopenjsko sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno odločanje; - pooblaščena odvetnica oškodovane C. C. zaradi odločbe o stroških postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da plačilo nagrade in potrebnih izdatkov oškodovankine pooblaščenke po 7. točki drugega odstavka 92. člena ZKP v celoti naloži v plačilo obdolženemu A. A., podrejeno pa, da prvostopenjsko sodbo v delu, kjer je sodišče prve stopnje na nerazdelno plačilo stroškov oškodovankine pooblaščenke obsodilo oba obdolžena, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo oškodovane zoper izpodbijano sodbo je odgovoril zagovornik obdolženega B. B., ki jo povzema ter prvostopenjskemu sodišču predlaga, da odloči, kot izhaja iz predloga oškodovankine pritožbe.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Zagovorniku obdolženega A. A. je glede inkriminiranega dogajanja dne 16. 12. 2017 slediti v trditvi, da je obsodilni izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje kontradiktoren. Navaja, da je bila za poškodbo oškodovanke postavljena diagnoza udarec v prst in ne zvin, kar izhaja iz opisa dejanja (obrnil navzven). Pri tem iz očitka obtožbe ne izhaja, da bi obdolženi oškodovano udaril, posledica pa je ugotovljena udarnina mezinca. Pritožbeno sodišče se s pritožbeno grajo strinja in ugotavlja, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv. Obdolženemu A. A. se očita, da je C. C. dne 16. 12. 2017 v večernih urah, v hlevu, zmerjal s „prasico“, „kurvo“, „gonečo psico“, jo grabil in potiskal ter jo zagrabil za mezinec desne roke in ji ga obrnil navzven, vsled česar je utrpela udarnino mezinca desne roke, s čimer jo je tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno okvarjen del njenega telesa, začasno okvarjeno njeno zdravje in prizadeta njena zunanjost. Takšna nejasna in nekonkretizirana opredelitev v izreku opisane telesne poškodbe pa obdolženemu A. A. onemogoča učinkovito obrambo. Vrsta telesne poškodbe (udarnina, zvin ali izpah) sicer res ni zakonski znak kaznivega dejanja, je pa pomembna zaradi individualizacije historičnega življenjskega dogodka. Posledično je izrek izpodbijane prvostopenjske sodbe nerazumljiv, s čimer je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Pritrditi gre tudi obema zagovornikoma obdolženih v smiselno enaki pritožbeni graji, da je v obrazložitvi izpodbijane sodbe izostalo pojasnilo, zakaj je prvostopenjsko sodišče izpovedbo A. A. (v procesni vlogi oškodovanca) štelo enkrat za verodostojno, drugič (v procesni vlogi obdolženega) pa mu je v okviru istega historičnega dogajanja verodostojnost odreklo. Sodišče prve stopnje namreč, kot pravilno opozarja zagovornik obdolženega B. B., na eni strani pritrjuje izpovedi oškodovanega A. A., ki pa se o ključnih okoliščinah inkriminiranega večernega dogajanja dne 24. 12. 2017 razlikuje od zagovora obdolženega B. B. ter izpovedi oškodovane C. C. in priče Č. Č.. Pri tem izostane prepričljiva obrazložitev, na kakšni podlagi je torej sodišče prve stopnje v izpostavljenem delu izpoved oškodovanega A. A. štelo za verodostojno, medtem ko je dokazno podprt zagovor obdolženega B. B. ovrglo. To je toliko bolj nerazumljivo predvsem zato, ker pa je pri odločanju o kaznivem dejanju lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 na škodo C. C. v okviru istega večernega dogajanja dne 24. 12. 2017, zagovor obdolženega A. A. štelo kot neverodostojen in je kot verodostojno ocenilo izpovedbo oškodovane C. C. ter priče Č. Č., ki sta bili na naslovu neposredno prisotni skozi celotno dogajanje. Pri tem prvostopenjsko sodišče celo izrecno zapiše, da je oškodovani A. A. smiselno potrdil izpovedbo obdolženega B. B., ki je storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe zanikal, a dopustil možnost, da je soobdolženega A. A. z roko udaril po zatilju in s pestjo po nosu, ko je krilil z rokami in se branil motike, s katero ga je ta napadel. Da je oškodovani A. A. v rokah dejansko držal motiko, sta sicer videli tudi C. C. in Č. Č., kar izhaja iz točke 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, pri čemer je tudi v tem delu prvostopenjsko sodišče poudarilo, da je njihove izpovedbe šteti za skladne in verodostojne. In kljub takšni ugotovitvi iz točke 18 obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da pri inkriminiranemu ravnanju obdolženega B. B. ni šlo za situacijo v afektu, temveč za premišljeni dejanji v krivdni obliki direktnega naklepa, da je bila v njegovi zavesti že od vsega začetka prepovedana posledica, to je povzročiti mu (A. A., op. s.) lahko telesno poškodbo in poškodovati tujo stvar. Tako ponujeni razlogi so, kot smiselno izhaja iz pritožbenih izvajanj obeh zagovornikov, predvsem zaradi pomanjkljive in mestoma dvoumne dokazne ocene, zlasti zagovorov obeh obdolženih ter izpovedi neposrednih prič, oškodovane C. C. in Č. Č., ob vsebini zapisnika o ogledu kraja z dne 24. 12. 2017, albumu fotografij, poročilu o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) z dne 5. 4. 2018, izsledkih v okviru dokaznega postopka pridobljenih izvedenskih mnenj ter drugih izvedenih dokazov, po prepričanju pritožbenega sodišča popolnoma nejasni. Razlogovanje o odločilnih dejstvih, ki je, ob ostalem, tudi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, pa pomeni obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zagovornik obdolženega B. B. ima prav tudi, ko prvostopenjskemu sodišču očita, da se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do obrambne teze, da je obdolženi v okviru inkriminiranega dogajanja ravnal v silobranu, saj je od oškodovane C. C. in nato še od sebe odpravljal istočasen in protipraven napad oškodovanega A. A.. S takšnim postopanjem, ko je navkljub povzetku zagovora obdolženega B. B. v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je sam dopustil možnost soobdolženega A. A. (oškodovanca) z roko udariti po zatilju in s pestjo po nosu, ko je krilil z rokami in se branil motike, s katero ga je ta napadel, in izrecni navedbi, da je oškodovani njegovo izpoved smiselno potrdil, povsem izostala opredelitev do pomembne razbremenilne okoliščine, ki bi – v kolikor bi se izkazala za resnično - izključila protipravnost ravnanja obdolženega B. B., sodišče prve stopnje ni zadostilo standardu obrazložene sodne odločbe v skladu s sedmim odstavkom 364. člena ZKP. V odsotnosti razlogov o odločilnem dejstvu pa je podana nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tudi zato, ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o kaznivih dejanjih obdolženega A. A. v razmerju do oškodovane C. C., njegovo izpoved štelo kot neverodostojno in je kot verodostojno ocenilo izpovedbi oškodovanke in priče – hčerke Č. Č., torej neposrednih prič, ki sta potrdili, da je obdolženi A. A. dne 24. 12. 2017 fizično napadel oškodovano C. C. in je nato šele na pobudo njunega sina, tj. po zaprosilu „pomagaj mamici, ati jo bo ubil“ (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), posredoval in ubranil oškodovano C. C. pred obdolženim nekdanjim partnerjem. Glede na obrazloženo je zatorej pritrditi zagovorniku obdolženega B. B., ki razloge o izpostavljenem odločilnem dejstvu utemeljeno pogreša. 8. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP imajo vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi narave ugotovljene kršitve pritožbeno sodišče ni moglo presojati obširnih pritožbenih izvajanj zagovornikov obdolženih, s katerimi med drugim uveljavljata tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prav tako se v posledici narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati s pritožbeno grajo pooblaščenke oškodovane C. C. zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka (in tozadevnim odgovorom zagovornika obdolženega B. B.). Tako bo sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju skrbno pretehtalo utemeljenost vseh pritožbenih navedb, ko bo moralo ponovno presoditi obravnavano dokazno gradivo ter o dejanskih in pravnih vprašanjih zavzeti jasna stališča. Celoten dokazni postopek bo ponovilo in ga po potrebi tudi ustrezno dopolnilo, pri čemer se bo osredotočilo na ugotavljanje tistih pravno relevantnih okoliščin, ki so v tem kazenskem postopku odločilne za celostno razsojo. To pa so tista dejstva in okoliščine, ki so pomembne za dogajanjem v inkriminiranih dneh, tj. v večernih urah dne 16. 12. 2017 in 24. 12. 2017. Šele zatem bo lahko sprejelo kritično oceno zagovora obeh obdolženih in izsledkov personalnih in listinskih dokazov, ki bo natančnejša od te, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Po celoviti analizi vseh izvedenih (tako obremenilnih kot razbremenilnih) dokazov ter vsestranski razjasnitvi odločilnih okoliščin bo v zadevi ponovno odločilo. K takemu načinu ugotavljanja pravnorelevantnih dejstev je namreč sodišče prve stopnje zavezano (tudi) na podlagi načela iskanja materialne resnice, ki je širše opredeljeno v določbah 17. člena ZKP, kot enega najpomembnejših načel kazenskega postopka, in na podlagi katerega mora popolnoma in po resnici ugotoviti tista pravno pomembna dejstva, ki so bistvena za izdajo pravilne in zakonite prvostopenjske sodbe. Predpogoj za izdajo slednje pa je vestno tehtanje vsakega izvedenega dokaza posebej v zvezi z drugimi dokazi in nato analitično sklepanje, ali je neko pravno relevantno dejstvo dokazano ali ne, kar pa mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, katero je sodišče prve stopnje dolžno v sprejeti meritorni odločitvi argumentirano obrazložiti. Le tako ponovljen prvostopenjski sodni postopek bo namreč lahko ponudil prepričljiv odgovor na vprašanje, ali so v obtožnem aktu inkriminirani očitki zoper obdolžena A. A. in B. B. utemeljeni ali ne, in posledično, ali ju za obravnavana kazniva dejanja bremeni kazenska odgovornost. 9. Po obrazloženem, in ker se zagovornik obdolženega A. A. utemeljeno zavzema za sojenje pred drugim sodnikom posameznikom, ki o zadevi na podlagi izvedenih dokazov še ni zavzel stališča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

10. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem in četrtem odstavku 392. člena ZKP.