Jedro

Enostransko izjavo lastnika zemljišča, na podlagi katere je prešlo kmetijsko zemljišče v državno last, podano na podlagi prisilnega predpisa o kmetijskem zemljiškem maksimumu iz zakona o kmetijskih zemljiščih, to je na podlagi predpisa, ki je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, ni mogoče šteti kot pravni posel, do katerega naj bi prišlo zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile vpisane v vl. št. 131 k.o. S. Proti sklepu se pritožuje predlagatelj ter v pritožbi navaja, da je njegova zahteva za denacionalizacijo kmetijskih zemljišč utemeljena glede na to, da so zemljišča prešla v družbeno lastnino na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen zaradi zakonskih določb, veljavnih v letu 1973, saj mu je zaradi predpisanega kmetijskega zemljiškega maksimuma grozilo, da bi sicer izgubil pomemben del zemljišča, za katerega pa je bil zainteresiran da ga zadrži. Sicer pa ima tisto zemljišče, ki je prešlo v družbeno last, še vedno v najemu ter meni, da bi lahko sodišče ob upoštevanju morda nekoliko izjemne situacije odločilo, da se mu zemljišča, ki so brezplačno prešla v družbeno last, vrnejo.

Pritožba ni utemeljena.

Po 5. čl. Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS št. 27/91) se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi fizična oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti. V obravnavani zadevi je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagateljeva enostranska izjava na podlagi katere je prešlo kmetijsko zemljišče v državno last, ni bila podana zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oz. predstavnika oblasti, pač pa je bila podana na podlagi takrat veljavnega prisilnega predpisa o kmetijskem zemljiškem maksimumu iz zakona o kmetijskih zemljiščih. Ta predpis pa je bil izdan po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963 in torej tudi ne spada med tiste predpise, ki so navedeni v okviru 3. in 4. čl. Zakona o denacionalizaciji. Gre torej za položaj, ko v času, ko je predlagatelj podal enostransko izjavo, razen zakonskih predpisov, ki so urejali status kmetijskih zemljišč, ni bilo s strani državnih organov nobene grožnje, zaradi katere bi predlagatelj izročil kmetijska zemljišča nasprotni udeleženki. Ob takem dejanskem stanju, ki je med strankama v bistvu nesporno, je prvo sodišče sprejelo pravilno odločitev, ko je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlagateljevo zahtevo za denacionalizacijo.