Jedro

Ob ugotovljenem dejanskem stanju, to je, da je bilo ob nezgodi na cesti kamenje in da je do nezgode prišlo na zoženem delu ceste (kar pomeni manjši manevrski prostor za umikanje oviram na cestišču) in zaradi kamenja, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da škoda izvira iz sfere cestnega podjetja. Sporno pa je vprašanje, ali je za tako opustitev cestno podjetje odgovorno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe o obrnjenem dokaznem bremenu in ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez krivde njenega zavarovanca. Šele med dokaznim postopkom se je pokazalo, da je sporno tudi vprašanje, ali je bilo na cesti kamenje in ali je to kamenje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Že iz tega razloga dokazni predlog tožeče stranke ni prepozen in ga brez svoje krivde ni predlagala že prej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Idriji je z izpodbijano sodbo odločilo, da za škodo, ki jo je v prometni nezgodi 14.2.2002 utrpel tožnik tožena stranka odgovarja v višini 70 %.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. V pritožbi je navajala, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnik večkrat spremenil opis dogodka in da se je o kamnu velikosti rokometne žoge začelo govoriti šele na naroku 21.9.2004, kar očitno kaže na utemeljenost dvoma, ali je kamenje na cestišču sploh bilo. Sodišče ni pravilno povzelo in ocenilo izpovedi prič I.T., M.B. in policista, ki je opravil ogled. Ob upoštevanju še policijskega zapisnika ni mogoče ugotoviti, da bi bilo na cesti kamenje. Nasprotno, tožnik je sam povedal policistu, da je do nesreče prišlo, ker ga je zaneslo. Če bi se nesreča dejansko zgodila zaradi kamna velikosti rokometne žoge, bi policist tak kamen gotovo moral opaziti. Izvedeniško mnenje je izdelano na predpostavki, da je kamenje tam bilo. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni da je do prometne nezgode prišlo zaradi velikega kamna na sredini voznega pasu. Zmotno je ugotovilo, da tožena stranka ne zatrjuje in dokazuje čiščenja brežin. Priči N.B.T. in S.K. sta izpovedali, da zavarovanec tožene stranke ob rednih pregledih poskrbi tudi za odstranitev nepritrjenega materiala z brežin. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je brežina na tistem mestu zelo visoka in strma in zavarovanec kljub vestnemu pregledovanju ne bi mogel preprečiti padanja kamna. Edino učinkovito sredstvo je mreža, postavitev te pa je stvar upravljalca ceste. Zato zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja. Sodišče je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, ki ga je predlagal tožnik, vendar je tožnik ta predlog postavil prepozno glede na določbo 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik ne more računati na to, da bo nek dokazni predlog postavila nasprotna stranka. Sodišče je z dopustitvijo dokaza zagrešilo bistveno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost odločitve. Tožena stranka predlaga spremembo tožbe, tako da pritožbeno sodišče ugotovi, da za škodo ni odgovorna, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe tožene in poudarjala, da je tožena stranka enako navajala že v eni od pripravljalnih vlog in da se je sodišče prve stopnje do vseh njenih navedb opredelilo na straneh 5 in 6 sodbe. Bistvo odgovornosti vzdrževalca je v tem, da zagotovi tako stanje brežin, da zagotavlja zaščito ceste. Izvedenec je na ogledu še po dveh letih na tistem mestu našel kamenje, kar kaže na skrajno malomaren odnos vzdrževalca ceste. Neutemeljen so pritožbene navedbe, da je sodišče kršilo postopek, ker naj bi tožnik prepozno podal predlog za izvedenca. Tožeča stranka je bila v dobri veri, da bo dokaz z izvedencem izveden, saj se je s tem na prvem naroku strinjala, zato ni bilo smiselno, da bi izrecno tudi sama predlagala izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik zatrjuje, da je sodišče napačno ugotovilo dejstvo, ali je bilo v času nezgode na cesti kamenje. Prvostopno sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek, zaslišalo več prič, postavilo izvedenca in vpogledalo v policijski zapisnik, vse dokaze pa natančno povzelo in nato podrobno obrazložilo svojo dokazno oceno. Iz razlogov sodbe izhaja, da so vse priče govorile o tem, da je na tistem mestu večkrat kamenje (tudi priče, ki jih je predlagala tožena stranka), izvedenec je še ob ogledu opazil na cesti kamenje. Tožnik je izpovedal, da je do nezgode prišlo, ker se je želel izogniti kamnu, priči T. in B. pa, da sta kamenje na cesti tistega dne videla. Izvedenec je ugotovil, da potek nezgode kaže na veliko verjetnost, da je prišlo do izgube nadzora nad vozilom zaradi trka v kamen ali zaradi izogibanja kamenju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zato izpoved policista, ki je izdelal zapisnik o ogledu, ne more omajati ugotovitve, da je bilo na cesti v času nezgode kamenje. Izvedensko mnenje ni bilo izdelano na predpostavki, da je tam kamenje bilo, ampak je izvedenec odgovoril na vprašanje sodišča, kakšna je verjetnost, da je do trčenja v obcestni kamen prišlo zaradi kamenja na cestišču. Ne držijo pritožbene trditve, da sodišče ni obrazložilo, kako je ugotovilo, da je do nesreče prišlo zaradi kamna na cesti. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da je tožnik prepričljivo opisal potek nezgode, da sta njegovo izpoved potrdili priči T. in B. ter da je izvedenec ugotovil, da obstaja velika verjetnost, da je do nezgode prišlo zaradi kamenja. Za pritožbo je nadalje sporna ugotovitev, da zavarovanec tožene stranke ni storil vsega, kar bi moral, da bi zagotovil, da kamenje ne bi ogrožalo prometa. Iz razlogov sodbe izhaja dolžnostno ravnanje zavarovanca tožene stranke, to je redno vzdrževanje brežin, tako da sta zagotovljena določen nagib in oblika, da se na njih stalno utrjuje ali odstranjuje nestabilni material ter da so tehnične in biološke zaščite v takem stanju, da je zagotovljeno učinkovito zavarovanje brežin in ceste (prvostopno sodišče ni nikjer štelo, da je naloga vzdrževalca postavitev zaščitnih mrež). Ob ugotovljenem dejanskem stanju, to je, da je bilo ob nezgodi na cesti kamenje in da je do nezgode prišlo na zoženem delu ceste (kar pomeni manjši manevrski prostor za umikanje oviram na cestišču) in zaradi kamenja, je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da škoda izvira iz sfere cestnega podjetja. Sporno pa je vprašanje, ali je za tako opustitev cestno podjetje odgovorno. Pritožba navaja, da je bila postavljena ustrezna prometna signalizacija, da so se opravljali redni pregledi cestišča in brežin in da bi kamenje na cesti lahko preprečili le s postavitvijo zaščitne mreže, kar pa ni v pristojnosti vzdrževalca ceste. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe o obrnjenem dokaznem bremenu in ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da je do škode prišlo brez krivde njenega zavarovanca. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča postavitev prometne signalizacije za to ne zadošča, posebej še, ker je do nezgode prišlo na zoženem delu ceste, kjer bi zaradi manjšega manevrskega prostora za izogibanje oviram na cestišču morala biti pozornost vzdrževalca ceste toliko večja. Prvostopno sodišče je res v razlogovanju o nedopustnem ravnanju napačno zapisalo, da tožena stranka ni zatrjevala, da je njen zavarovanec brežino vzdrževal v skladu s pravilnikom, vendar je vseeno v zvezi s tem ugotavljalo dejansko stanje in ocenjevalo izvedene dokaze. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da je na tistem mestu kamenje zelo pogosto na cestišču. Nobena od prič, ki so opravljali dežurno službo, ni izpovedala, da bi pregledovala tudi brežine, govora je bilo samo o čiščenju cestišča in tudi če je tožena stranka zatrjevala vzdrževanje brežin, tega ni z ničemer izkazala. Če tožena stranka meni, da bi padanje kamenja lahko preprečili samo z zaščitnimi mrežami, bi morala to dokazati (verjetno z izvedencem) in poleg tega vsaj zatrjevati, da je upravljalcu ceste tako rešitev predlagala (plan vzdrževanja ceste se gotovo dela tudi po predlogih vzdrževalca, ki cesto najbolje pozna). Odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka odgovarja za škodo zaradi kamenja na cestišču, je zato pravilna. Glede uporabe izvedenskega mnenja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik kamenje na cesti in vzročno zvezo dokazoval s pričami, oziroma z zaslišanjem stranke. Tožena stranka je predlagala izvedenca v dokaz svojim trditvam, da je do nezgode prišlo po krivdi tožnika (niti v odgovoru na tožbo niti v navedbah na prvem naroku tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedbe glede kamenja). Šele med dokaznim postopkom se je pokazalo, da je sporno tudi vprašanje, ali je bilo na cesti kamenje in ali je to kamenje v vzročni zvezi z nastalo škodo. Že iz tega razloga dokazni predlog tožeče stranke ni prepozen in ga brez svoje krivde ni predlagala že prej.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo tudi nobene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP (za toženo stranko) in 155. člena ZPP (za tožečo stranko).