Jedro

Preživnina se lahko terja le za čas od vložitve tožbe dalje, zato je potrebno povračilo potrebnih stroškov zaradi preživljanja preživninskega upravičenca, ki so nastali pred vložitvijo tožbe, zahtevati s posebnim, verzijskim zahtevkom, ki ga tožnica v tej pravdi ni postavila, pa tudi sicer bi bila aktivno legitimirana za takšen zahtevek po 133. členu ZZZDR zakonita zastopnica tožnice, ki je takšne izdatke imela in ne preživninska upravičenka.

Zmotna je teza pritožbe, da mora otrok zaradi vključitve v proces sekundarne socializacije pričeti z obiskovanjem vrtca čim bolj zgodaj. Razvojni psihologi namreč kot starost, pri kateri je otrok pripravljen obiskovati vrtec, priporočajo starost dveh oz. treh let, nenazadnje pa tudi pediatri opozarjajo, da se otrokov imunski sistem v prvih dveh letih življenja šele razvija. Ne glede na navedeno pa je v konkretnem primeru mati tožnice po zaključku porodniškega dopusta pričela delati, zato bi sodišče prve stopnje pri oceni potreb moralo upoštevati, da je bila tožnica v zasebnem vrtcu.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba v I. točki izreka spremeni tako, da po spremembi glasi: „Tožnik je dolžan za preživljanje mladoletne A. A., rojene ... plačevati mesečno preživnino od dneva vložitve tožbe, 26. 9. 2011 do 31 .8. 2012 v višini 370,00 EUR, od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2014 v višini 250 EUR in od 1. 1. 2015 dalje v višini 335,00 EUR, in sicer je že zapadlo in neplačano preživnino dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke preživnine pa je dolžan plačevati do vsakega 5. dne v mesecu na tekoči mesec na osebni račun B. B., ki ima odprtega pri ..., št. računa: ..., v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude s plačilom posameznega preživninskega obroka do plačila. Navedene zneska preživnine je toženec dolžan plačevati do prve valorizacije preživnin, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih na podlagi obvestil centra za socialno delo.

V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

I. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da za preživljanje mladoletne A od 26. 9. 2011 dalje plačuje mesečno preživnino v višini 200,00 EUR, pri čemer je že zapadlo in neplačano preživnino dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke preživnine pa je dolžan plačevati do vsakega 5. dne v mesecu na tekoči osebni račun zakonite zastopnice tožnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude s plačilom posameznega preživninskega obroka dalje. Tako določeno preživnino je toženec dolžan plačevati do prve valorizacije preživnine, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih na podlagi obvestil centra za socialno delo (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) ter sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima zakonita zastopnica tožnice mesečne dohodke v višini 800,00 EUR neto ter da se je tožnica skupaj z zakonito zastopnico konec leta 2014 iz hiše staršev zakonite zastopnice preselila v stanovanje na naslovu ... Do preselitve je zakonita zastopnica predmetno stanovanje oddajala v najem za mesečno najemnino v višini od 450,00 do 500,00 EUR bruto. Prvo sodišče bi moralo upoštevati, da ima zakonita zastopnica stanovanjski kredit, ki ga odplačuje v mesečnem obroku 382,00 EUR, zato bi moralo v skladu s sodno prakso pri ugotavljanju premoženjskega stanja preživninskega zavezanca upoštevati tudi višino mesečnih obrokov, s katerim odplačuje kredit, saj z njim rešuje osnovno stanovanjsko vprašanje. Glede premoženjskega stanja očeta mladoletne A je tožnica zatrjevala, da je toženec v mesecu maju 2010 zakoniti zastopnici pokazal ponudbo za delo novega delodajalca, kjer je bil zapisan znesek med 6.000,00 do 8.000,00 EUR. Zato tožnica vztraja, da so takšni tudi njegovi dejanski dohodki. Dokazno breme glede drugačnih nižjih osebnih dohodkov je na strani toženca, ki pa tega bremena ni zmogel. Iz predloženih dokazil, ki jih je sodišče prejelo po uradni dolžnosti je moč zaključiti, da toženec prejema tudi variabilni del dohodka, za katerega višino pa toženec ni predložil dokazov. Tožnica izpostavlja, da toženec tudi ni predložil izpiskov banke, čeprav je tožnica izrecno predlagala, da se za obdobje od 26. 9. 2011 dalje pridobijo bančni izpiski Banke ... Ne glede na navedeno stališče tožnica poudarja, da je tudi ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje o višini toženčevega dohodka, toženčevo premoženjsko stanje precej boljše od premoženjskega stanja zakonite zastopnice. Njegovi dohodki so najmanj v višini 3.412,00 EUR mesečno, kar se povečuje na račun variabilnega dela dohodka, kot so premije, bonusi in drugi prihodki. V letu 2013 je toženec prejel povprečno na račun spremenljive komponente še približno 450,00 EUR mesečno. Sodišče bi lahko zaključilo, da so dohodki toženca najmanj v višini približno 3.900,00 EUR, kar je znatno več, kot so dohodki zakonite zastopnice. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da toženec nima stikov z mladoletno A in je strošek preživljanja v celoti na strani zakonite zastopnice. Sodišče bi moralo glede na dolgotrajnost postopka razmejiti preživnino glede na posamezna obdobja. Opozarja, da je A v letu 2011 pričela obiskovati zasebni vrtec ..., ker v javni vrtec ni bila sprejeta. Cene zasebnih in javnih zasebnih vrtcev so še dosti višje od cene, ki jo je zakonita zastopnica plačevala, saj je po zavrnitvi v javni vrtec poslala povpraševanje na več vrtcev v bližini doma. Meni, da mora otrok začeti obiskovati vrtec čim prej ter se tako vključiti v proces sekundarne socializacije. Tožnica je od konca septembra 2011 do konca leta 2011 plačevala 570,00 EUR mesečno od januarja 2012 pa do konca maja 2012 pa po 485,00 EUR za vrtec. Sodišče prav tako ni upoštevalo stroškov za opremo otroka v prvem letu njegovega življenja. Zlasti je predstavljal večji strošek nakup vozička, poganjalca, kolesa in otroškega sedeža za avto. Izpostavlja, da so bile v prvem obdobju, to je približno do treh let in pol tudi večji stroški za nego mladoletne A, saj je potrebovala plenice, kar bi sodišče pri odmeri preživnine moralo upoštevati. Pritožuje se tudi zoper stroške postopka. Potrebno je upoštevati določilo 413. člena ZPP, ki določa, da sodišče odloči o stroških postopka po prostem preudarku. Toženec je bil dejansko celotni postopek neaktiven, zaradi česar so bili posledično stroški postopka, ki so bremenili mladoletno A, višji.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Glede na vsebino pritožbe in dejstvo, da tožnica zoper ugodilni izrek sodbe nima pravnega interesa, pritožbeno sodišče šteje, da se tožnica pritožuje le zoper zavrnilni izrek sodbe.

6. Tožnica sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo dokaza s pridobitvijo bančnih izpiskov Banke ... za obdobje od 26. 9. 2011 dalje. Navedeni procesni očitek je neutemeljen, ker je tožnica na zadnjem naroku na vprašanje sodišča, ali naj sodišče ponovno zaprosi za manjkajoče podatke po zaprošenem organu glede toženčevega premoženjskega stanja in njegove partnerke, izjavila, da želi, da se zadeva zaključi. 7. Na podlagi prvega odstavka 103. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(1) so starši dolžni svoje otroke preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati. Na podlagi prvega odstavka 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potreben za otrokov razvoj. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Pri ugotavljanju potreb mladoletnega otroka je potrebno izhajati iz določbe drugega odstavka 129.a člena ZZZDR, ki določa, da mora preživnina zajemati stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Koliko bo tem potrebam mogoče zadostiti, je odvisno od možnosti staršev. Najprej je treba zagotoviti eksistenčne potrebe (po hrani, zdravju, strehi nad glavo), nato socialno – biološke (obleka, izobraževanje, kultura) in nazadnje tudi potrebe prostega časa, pri katerih v omejenem obsegu lahko govorimo tudi o zadovoljevanju luksuza.(2)

8. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je zakonita zastopnica krila stroške poroda v višini 500,00 EUR, opreme otroške sobice v višini 1.000,00 EUR, nakup otroškega vozička v višini 1.400,00 EUR in otroškega sedeža skupaj z nosilci v višini 1.000,00 EUR. Preživnina se lahko terja le za čas od vložitve tožbe dalje, zato je potrebno povračilo potrebnih stroškov zaradi preživljanja preživninskega upravičenca, ki so nastali pred vložitvijo tožbe, zahtevati s posebnim, verzijskim zahtevkom, ki ga tožnica v tej pravdi ni postavila, pa tudi sicer bi bila aktivno legitimirana za takšen zahtevek po 133. členu ZZZDR zakonita zastopnica tožnice, ki je takšne izdatke imela in ne preživninska upravičenka.

9. Sodišče prve stopnje je potrebe mld. A ocenilo na 450,00 EUR mesečno. Pri tem je odmerilo strošek hrane v višini 130,00 EUR, 30,00 EUR za plenice, 70,00 EUR za obutev in oblačila, 15,00 EUR za lekarno, 70,00 EUR za vrtec ter za režijske stroške 125,00 EUR. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče pri oceni potreb ni upoštevalo stroška za plenice, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je sodišče ta strošek upoštevalo v višini 30,00 EUR, pri čemer se je oprlo na splošno znano dejstvo, da otroci v večini primerov prenehajo uporabljati plenice med svojim tretjim in četrtim letom starosti in da jih od drugega leta in pol dalje uporabljajo samo ponoči. Res sodišče v ocenjeni znesek ugotovljenih potreb na eni strani ni upoštevalo stroškov za oddih in razvedrilo, ki po oceni pritožbenega sodišča znašajo 30,00 EUR, vendar pa je po drugi strani pri oceni višine stroškov za prehrano premalo upoštevalo, da se mld. A prehranjuje tudi v vrtcu, zato pritožbeno sodišče znesek za prehrano zmanjšuje na znesek 100,00 EUR, tako, da je gledano v celoti, ocena potreb v višini 450,00 EUR za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2014 primerna. Sicer pa se razmere od katerih je odvisna določitev preživnine stalno spreminjajo.

10. Zmotna je teza pritožbe (pri tem se pritožba sklicuje na odločbo VSL IV Cp 1979/2012,) da mora otrok zaradi vključitve v proces sekundarne socializacije pričeti z obiskovanjem vrtca čim bolj zgodaj. Razvojni psihologi namreč kot starost, pri kateri je otrok pripravljen obiskovati vrtec, priporočajo starost dveh oz. treh let, nenazadnje pa tudi pediatri opozarjajo, da se otrokov imunski sistem v prvih dveh letih življenja šele razvija. Ne glede na navedeno pa je v konkretnem primeru mati tožnice po zaključku porodniškega dopusta pričela delati, zato bi sodišče prve stopnje pri oceni potreb moralo upoštevati, da je bila tožnica od konca septembra 2011 do konca maja 2012 v zasebnem vrtcu, za katerega je plačevala v povprečju 500,00 EUR mesečno, saj prostega mesta v javnem vrtcu ni dobila. Glede na premoženjske razmere preživninskih zavezancev je strošek za varstvo otroka pretiran in ga pritožbeno sodišče ocenjuje na 300,00 EUR, kolikor je zakonita zastopnica po tem datumu plačevala sosedi za varstvo, kar tožena stranka ni prerekala.

11. Pravilno pritožba opozarja, da je pri ugotavljanju potreb mld. A potrebno upoštevati plačilo mesečne anuitete za stanovanjsko posojilo, saj bi morala zakonita zastopnica tožnice, če s posojilom ne bi reševala stanovanjskega problema, zanj plačevati najemnino. Znesek, ki iz tega naslova odpade na tožnico je 190,00 EUR mesečno, kar ni bilo prerekano, in ga je pritožbeno sodišče pri oceni potreb mld. A tudi upoštevalo.

12. Po oceni pritožbenega sodišča potrebe mld. A za čas od 26. 9. 2011 do 31. 8. 2012 zaradi višjega plačila varstva znašajo 680,00 EUR (450 -70 + 300), od vključitve v javni vrtec, od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2014 450,00 EUR mesečno in od 1. 1. 2015 dalje, ko se je tožnica preselila na ..., zaradi višjih režijskih stroškov zaradi plačevanja stanovanjskega kredita v višini 190,00 EUR mesečno, in odpadlega stroška za plenice v višini 30,00 EUR mesečno, 610,00 EUR mesečno.

13. Pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno ugotovilo višino materialnih in pridobitnih sposobnosti toženca, po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju premoženjskega stanja toženca pravilno izhajalo iz podatkov, ki jih je pridobilo po zaprošenem organu na ... in navedenih listin ne more omajati izpovedba zakonite zastopnice tožnice, da ji je v mesecu maju 2010 toženec pokazal ponudbo za delo novega delodajalca, kjer je bil naveden dohodek med 6.000,00 EUR do 8.000,00 EUR mesečno. Navedeno namreč še ne pomeni, da je toženec tudi dejansko sklenil delovno razmerje za zatrjevano višino osebnega dohodka. Toženec ni lastnik nobene nepremičnine in po navedbah zakonite zastopnice tožnice naj bi nazadnje, ko sta se videla (v letu 2010), imel manjše vozilo starejšega letnika. Zakonita zastopnica tožnice je kot direktorica podjetja zaposlena v podjetju svojih staršev ter uporablja vozilo staršev znamke ... in ... Toženec izkazuje fiksni dohodek v višini 3.140,00 EUR bruto mesečno, in spremenljivi dohodek v višini 446,00 EUR bruto mesečno. Res zakonita zastopnica tožnice izkazuje le 800,00 EUR neto osebnega dohodka mesečno, vendar po mnenju pritožbenega sodišča njen življenjski slog, kot so bile npr. počitnice na ... poleti 2013 v hotelu najvišje kategorije (pet zvezdic) v višini 2.994,65 EUR, zatrjevani mesečni stroški za otroka v višini 1.500,00 EUR oziroma 1.240,00 EUR, kaže, da razpolaga še z dodatnimi prihodki, saj si navedenega, upoštevajoč le izkazane dohodke, nikakor ne bi mogla privoščiti. Tožnica je za razliko od toženca tudi lastnica stanovanja in preživninska zavezanka le za enega otroka, medtem ko je toženec preživninski zavezanec še za mld. sina. Po mnenju pritožbenega sodišča je premoženjsko stanje preživninskih zavezancev enako.

14. Pravilno pritožba opozarja na nepravilno porazdelitev preživninskega bremena za mladoletno hčerko med oba starša. Po oceni pritožbenega sodišča je primerno razmerje, po katerem naj toženec prispeva približno 55% potreb mladoletne hčerke. Tožeča stranka namreč v celoti pokriva drugi del starševskih dolžnosti do otroka, varstvo in vzgojo, zato bi po mnenju pritožbenega sodišča morala preživnina za obdobje od dneva vložitve tožbe 26. 9. 2011 do 31. 8. 2012 znašati 370,00 EUR mesečno, od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2014 250,00 EUR mesečno in od 1. 1. 2015 dalje 335,00 EUR mesečno. V tem obsegu je torej pritožba utemeljena in ji je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter na podlagi pete alineje 458. člena ZPP sodbo delno spremenilo tako kot je razvidno iz izreka te odločbe. Ostali pritožbeni očitki so neutemeljeni in ker tudi niso podane kršitve na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo v preostalem delu zavrnilo ter sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Kljub delno spremenjeni odločitvi je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Pravna podlaga za odločanje o stroških postopka je določba 154. in 155. člena ZPP, sodišče pa lahko v družinskih sporih uporabi tudi 413. člen ZPP. Tožnica je s tožbenim zahtevkom uspela do polovice, v postopku sta imeli obe stranki pooblaščenca, nobenega od pravdnih strank tudi ni založila predujma za stroške prevodov, ob tem pa je tudi glede na naravo spora prav, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške. Enaka pa je odločitev tudi glede povrnitve pritožbenih stroškov, glede na pritožbeni uspeh in glede na uspeh v celotnem postopku.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 69/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (2): Tomaž Pavčnik, Pravna praksa – 2014, št. 10, str. 10, GV Založba, d.o.o.