Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse se za bodočo škodo res šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z (izven)sodno poravnavo. Vendar pa je bodoča škoda (le) tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma sklepanju poravnave pričakovati kot gotovo (182. člen OZ). Zaradi zmotnega razumevanja pojmov nove in bodoče škode v izpodbijani sodbi tako ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano kot gotovo po normalnem teku stvari. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti še na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave za stranki predvidljiv; pri čemer sodna praksa uporablja merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine. Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo ta nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, še ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženke solidarno dolžne tožniku plačati odškodnino v višini 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženkam njihove stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožniku ni nastala nova škoda kot posledica škodnega dogodka z dne 29. 1. 2014. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da po sklenitvi izvensodne poravnave dne 4. 8. 2014 pri tožniku niso bile ugotovljene nove vrste zdravstvenih težav, podano pa je bistveno poslabšanje že znanih posledic škodnega dogodka z dne 29. 1. 2014, ki jih ob podpisu poravnave ni bilo mogoče pričakovati. Pojasnjuje, da so simptomi, ki so se mu pojavili po škodnem dogodku, do sklenitve izvensodne poravnave večinoma že izzveneli. To potrjuje tudi dejstvo, da je tožnik več kot leto dni po sklenjeni poravnavi svoje delo opravljal normalno, kar ne bi bilo možno, če bi trpel hude bolečine. V obdobju od 5. 9. 2014 do 20. 11. 2015 ni zabeležk o obravnavi tožnika pri zdravnikih. V novembru 2015 pa je prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in posledično daljšega bolniškega staleža. Poudarja, da ni mogel pričakovati, da se bodo simptomi poslabšali in trajali celo življenje. Gre za nenadno in nepredvidljivo bistveno poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, zaradi katerega mu je nastala nadaljnja škoda. Tožnik poslabšanja ni mogel predvideti. Nastala škoda presega škodo, ki je bila znana ob sklenitvi izvensodne poravnave in je ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da avgusta 2014 še ni bilo mogoče predvideti, ali se je stanje glede glavobola ustalilo ali se mu bo izboljšalo ali pa poslabšalo. Zato poslabšanje ni moglo biti zajeto s sodno poravnavo. Sodišče prve stopnje je tako napravilo napačen materialnopravni zaključek. Pojasnjuje, da ob podpisu poravnave drugih težav, razen blagih in obvladljivih glavobolov, ni imel. Ti so se bistveno poslabšali leto dni po sklenitvi poravnave. Takrat sta se glavobolu pridružila tudi vrtoglavica in motnje ravnotežja, česar prej ni imel. Zmanjšana občutljivost na dotik se mu je res pojavila že ob škodnem dogodku, a je kasneje izzvenela. Ponovno in v drugačni obliki se mu je pojavila novembra 2015. Navaja še, da sta posledica obravnavane poškodbe pri delu tudi povišan krvni tlak in naglušnost. Zaključuje, da je zaradi napačne odločitve o glavni stvari napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Prva in druga toženka v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za novo škodo, ki naj bi tožniku nastala v posledici poškodbe pri delu dne 29. 1. 2014 in ki naj ne bi bila zajeta v izvensodni poravnavi, ki jo je s tretjo toženko sklenil 7. 8. 2014. 6. Nova škoda je tista škoda, ki je v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, v zvezi s katerim je bila že prisojena odškodnina ali sklenjena (izven)sodna poravnava, ter presega škodo, znano ob izdaji sodbe ali sklenitvi (izven)sodne poravnave, in je ni bilo mogoče pričakovati kot gotovo po normalnem teku stvari. Za novo škodo gre torej takrat, kadar ob sklenitvi poravnave oziroma odmere odškodnine zanjo ta še ni bila znana, oziroma ni bilo gotovo, ali bo nastala in če bo, kakšen bo njen obseg (prim. sklep VSRS II Ips 671/2007).

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da pri tožniku po sklenitvi izvensodne poravnave niso nastala nova zdravstvena stanja v posledici obravnavane poškodbe pri delu, ki ne bi bila ugotovljena že ob sklenitvi izvensodne poravnave (glavobol, omotica, vrtoglavica, zmanjšana občutljivost na dotik), tožnikovo kasnejše poslabšanje zdravstvenega stanja pa ne predstavlja takega poslabšanja zdravstvenega stanja, do katerega ob normalnem teku stvari ne bi smelo priti.

8. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovljenim poslabšanjem tožnikovega zdravstvenega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in kot navaja pritožba, iz izvedenskega mnenja izhaja, da se je po sklenjeni izvensodni poravnavi, v obdobju od 1. 11. 2015 do konca leta 2016, tožniku klinično pomembno poslabšalo zdravstveno stanje v posledici obravnavane poškodbe pri delu. Ta ugotovitev sovpada tudi s tožnikovim ponovnim bolniškim staležem v tem obdobju in z odločbo ZPIZ z dne 9. 2. 2017 o uvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter z večjim številom pregledov pri zdravnikih specialistih v tem času. Vendar pa je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno zaključilo, da predstavlja navedeno tožnikovo poslabšanje zdravstvenega stanja (ki ga je tožnik zatrjeval kot novo škodo) kontinuirano bodočo škodo, za katero se šteje, da je že zajeta v znesku s poravnavo dogovorjene odškodnine.

9. Po ustaljenem stališču sodne prakse se za bodočo škodo res šteje, da je bila zajeta v znesku odškodnine, prisojene s sodbo ali dogovorjene z (izven)sodno poravnavo. Vendar pa je bodoča škoda (le) tista škoda, ki jo je bilo po normalnem teku stvari mogoče ob sojenju oziroma sklepanju poravnave pričakovati kot gotovo (182. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Zaradi zmotnega razumevanja pojmov nove in bodoče škode v izpodbijani sodbi tako ni zavzeto stališče do odločilnega vprašanja, ali je bilo zatrjevano (in ugotovljeno) poslabšanje zdravstvenega stanja ob sklenitvi izvensodne poravnave pričakovano kot gotovo po normalnem teku stvari. Če bi bil odgovor na to vprašanje pritrdilen, bi bilo treba odgovoriti še na nadaljnje vprašanje, to je, ali je bil nastanek te škode ob sklepanju poravnave za stranki predvidljiv; pri čemer sodna praksa uporablja merilo skrbnega oškodovanca in zavezanca za plačilo odškodnine (prim. sklep VSRS II Ips 671/2007). Zgolj dejstvo, da je neko škodo v bodoče mogoče predvideti, ni pa gotovo, ali bo ta nastala ali ne, in če bo, kakšen bo njen obseg, še ne zadošča za opredelitev te škode kot bodoče škode (prim. sodbo VSL II Cp 50/2013).

10. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo (posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka) ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje tako ugotoviti (in ustrezno obrazložiti), ali je bilo zatrjevano in ugotovljeno poslabšanje zdravstvenega stanja v času sklenitve izvensodne poravnave gotovo. Če bo odgovor pritrdilen, bo treba ugotoviti še skrbnost strank. Če pa bo ugotovljeno, da poslabšanje zdravstvenega stanja ni bilo gotovo in predvidljivo, če bo torej ugotovljena nova škoda, pa bo treba ugotoviti njen obseg in višino, kot tudi vse ostale elemente odškodninske odgovornosti, upoštevaje, da je tožba vložena zoper tri toženke. Gre torej za obsežen sklop dejstev, ki jih sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo, kar je terjalo razveljavitev izpodbijane sodbe. Teh dejstev namreč ne more namesto sodišča prve stopnje ugotavljati pritožbeno sodišče. Če bi ta dejstva prvič ugotavljalo pritožbeno sodišče, bi s tem prevzelo vlogo sodišča prve stopnje in bi bila kršena ustavna pravica strank do pritožbe (25. člen Ustave RS). Namen instančnega odločanja je preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve.

11. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj te niso odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.