Jedro

Iz točke a) 66. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Tožnik zato ni upravičen do zahtevanega vračila DDV, saj ni izkazal, da je obravnavano plovilo kupil z namenom nadaljnje prodaje. Kasnejša sprememba podatka o namenu uporabe vozila pa za obravnavano obdobje ni relevantna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ptuj (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo DDV po obračunu DDV za obdobje april 2009 v znesku 196.000,00 EUR (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahteva za povračilo stroškov postopka. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, pritožba pa ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 9. 3. 2009 do 30. 4. 2009. O ugotovitvah je davčni organ sestavil zapisnik z dne 24. 9. 2009, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere je odgovorjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da je tožnik v predloženem obračunu za mesec april 2009 izkazal presežek DDV v višini 196.000,00 EUR in zahteval vračilo presežka. Gre za DDV v zvezi z dobavo plovila WINDY 58 ZEPHYROS po računu št. 021/09 dne 14. 4. 2009, ki ga je prodajalec A. d.o.o. prodal kupcu B. d.o.o. S pogodbo o finančnem najemu (lizingu) z dne 31. 3. 2009 je dal lizingodajalec B. d.o.o. plovilo v finančni najem tožniku kot lizingojemalcu. Nabavna vrednost predmeta lizinga, brez DDV, znaša 980.000,00 EUR, DDV pa je 196.000,00 EUR. Prvostopenjski organ je od pristojnega organa pridobil podatke v zvezi s plovilom, predložene v postopku registracije plovila. Iz navedenih podatkov je ugotovil, da je pri predmetnem vozilu kot namen uporabe vpisan osebni namen ter kot namembnost vozila vpisan šport in razvedrilo. Tožnik je 22. 9. 2009 predložil dokazilo o spremembi podatka o namenu uporabe vozila. V vpisnem listu za čoln z dne 14. 9. 2009 je vpisan gospodarski namen uporabe čolna, v vpisnem listu z dne 9. 7. 2009 pa je bil vpisan osebni namen uporabe.

Prvostopenjski organ zaključuje, da glede na to, da so bile spremembe namena uporabe čolna opravljene v septembru 2009, ta sprememba nima vpliva na davčni obračun DDV za mesec april 2009. Tožnikove ugovore, da je bil čoln namenjen nadaljnji prodaji ter da se je tožnik za spremembo namena čolna odločil, ker je bil opozorjen, da navedba v vpisnem listu za čoln ni pravilna, zavrača. Tudi dodatno predloženi dokazi: izpisa iz spletne strani, kjer se oglašuje prodaja plovila in pogodba o posredovanju pri prodaji plovila z dne 25. 7. 2009, ne dokazujeta, da je bilo plovilo v mesecu aprilu 2009 namenjeno prodaji. Zavrača tudi mnenje tožnika, da organ, pri katerem se čoln registrira, ne posveča veliko pozornosti namenu uporabe čolna ter se sklicuje na Pravilnik o čolnih in plavajočih napravah (v nadaljevanju Pravilnik). Enako zavrača tožnikove navedbe, da je referent tožniku napačno svetoval glede vpisa čolna, tožnik pa naj bi mu verjel, saj je tožnik usposobljen za ta opravila. Ugotavlja, da tožnik svoje trditve, da naj bi bil čoln namenjen nadaljnji prodaji, dokazuje le s trditvami, iz knjigovodskih in ostalih listin, ki se nanašajo na inšpicirano obdobje, pa ni mogoče razbrati, da bi bil čoln namenjen nadaljnji prodaji. Tožnik je res registriran za navedeno dejavnost (glavna registrirana dejavnost trgovina na drobno v specializiranih prodajalnah s športno opremo), nima pa nobenega zaposlenega, nobene trgovine, nobenega trgovskega blaga, sedež pa ima v stanovanjski hiši direktorja tožnika. Ker uradni dokumenti kažejo, da je predmetno plovilo namenjeno osebni rabi, je prvostopenjski organ tožnikovo zahtevo zavrnil, ker niso izpolnjeni pogoji, ki so za odbitek vstopnega DDV pri jahtah in čolnih določeni v točki a) 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1).

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Ugotavlja, da je v zadevi sporno vprašanje ali je bilo plovilo, ki je predmet navedenega postopka, nabavljeno z namenom nadaljnje prodaje. V zvezi s tem je tožnik že k pripombam na zapisnik predložil izpisa iz spletne strani, kjer se oglašuje prodaja plovil in pogodbo o posredovanju pri prodaji plovila. Že prvostopenjski organ je glede tega ugotovil določene nelogičnosti, kar pritrjuje ugotovitvi, da dokumenti ne dokazujejo, da je bilo plovilo namenjeno nadaljnji prodaji. Iz listin, ki jih je predložil tožnik, ni mogoče nedvoumno potrditi, da je bilo dejansko oglaševano predmetno vozilo. V mesecu aprilu, ko je tožnik uveljavil pravico do odbitka vstopnega DDV, ni bilo nobenih dokazov, da bo predmetno plovilo namenjeno nadaljnji prodaji. Povzema tudi ugotovitve prvostopenjskega organa, da plovilo v mesecu aprilu 2009 še ni bilo dobavljeno oziroma še ni prišlo do njegove dejanske izročitve, zato zaključuje, da v tem mesecu (še) ni mogoče govoriti o dobavi plovila oz. o prenosu pravice do razpolaganja z opredmetenimi sredstvi po 6. členu ZDDV-1. Prevzem tega plovila je bil opravljen šele 10. 7. 2009. Zato že iz tega razloga tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV v mesecu aprilu 2009. Tožnik je najprej vložil tožbo zaradi molka drugostopenjskega organa, ki jo je po izdaji drugostopenjske odločbe razširil tudi na drugostopenjsko odločbo. V tožbi opisuje dejstva in dokazila, ki pri tožniku izkazujejo poslovni namen nakupa plovila za nadaljnjo prodajo. Tako opisuje specifiko trga, preseženo povpraševanje in rast cen plovil, na podlagi česar je tožnik ocenil, da bi lahko nastopal kot ponudnik plovila (prodajalec s plovilom na „zalogi“), s čimer bi realiziral „nakupno premijo“. Navaja, da je k presoji poslovnih razlogov za nakup in prodajo plovila pristopil z visoko stopnjo skrbnosti ter se sklicuje na globalno gospodarsko krizo, ki je nastopila v drugi polovici leta 2009 in je še posebej globoko zarezala na trg luksuznih dobrin. V teh zaostrenih gospodarskih razmerah je popolnoma logično, da tožnik plovila WINDY 58 ZAPHYROS ni uspel prodati v načrtovanem obdobju do enega leta. Tožnik je plovilo evidentiral kot zalogo trgovskega blaga, s čimer je tudi na formalni (knjigovodski ) ravni označil svoj namen, ki je v nadaljnji prodaji plovila. Iz vpisnega lista za plovilo izhaja deklariran namen uporabe: „gospodarski“. Napačen je zaključek davčnega organa, da naj bi iz izjav tožnika izhajalo, da se plovilo uporablja za zasebne namene. Tožnik poudarja, da plovila ni uporabljal, razen kolikor je bilo to nujno za namene njegove prodaje (poskusni plovi s potencialnimi kupci; obiski sejmov). Vsekakor ga ni uporabljal za zasebne namene, česar davčni organ ni z ničemer dokazal. Tožnik se je odločil za nakup plovila preko lizinga iz preprostega razloga, ker so bili na ta način stroški financiranja nižji, sklenjena lizing pogodba pa ga ni v ničemer omejevala pri sklepanju nadaljnjih prodajnih pogodb, saj se je in se obnaša kot ekonomski lastnik plovila. Meni, da je prvi odstavek 63. člena v zvezi s 66. členom ZDDV-1 treba tolmačiti na način, da zakon v zvezi s plovili, ki so namenjeni nadaljnji prodaji, davčnim zavezancem dopušča odbitek celotnega vstopnega DDV, in to ne glede na to, ali bo plovilo v nekem delu uporabljeno v zasebne namene, pri čemer je seveda treba takšno zasebno rabo dokazati. Pri tem se sklicuje tudi na sodbe Sodišča Evropske Skupnosti (SES) C 97/90, C-291/92 in C-434/03, na podlagi katerih meni, da je v konkretni zadevi upravičen do odbitka vstopnega DDV v celotnem znesku. Opozarja še na škodo, ki mu je nastala zaradi izpodbijane odločbe.

Tožnik zavrača tudi zaključek drugostopenjskega organa, da ni mogoče nedvoumno pritrditi, da je bilo po spletu dejansko oglaševano predmetno vozilo. V zvezi z navedbo davčnega organa, da tožnik v mesecu aprilu 2009 še ni izpolnil osnovnih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj je bil prevzem vozila opravljen šele 10. 7. 2009, pa tožnik meni, da davčni organ ne pozna poslovanja v navtiki. Logično in ekonomsko opravičljivo namreč je, da mora kupec blago večje vrednosti plačati v celoti par mesecev pred dobavo po izstavljenem računu. Ker ni dvoma, da je bilo plovilo dobavljeno, je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV od plovila v mesecu aprilu, kajti izpolnjena sta oba pogoja (blago je bilo dobavljeno in tožnik razpolaga z verodostojno listino, računom in pogodbo). Če pa želi davčni organ povedati, da tožnik ni te pravice imel v mesecu aprilu 2009, pa jo je nedvoumno imel v juliju 2009, ko je plovilo tudi fizično prejel. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev (tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega organa) odpravi in postopek ustavi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožena stranka vztraja na stališču, da tožnik s predloženimi listinski dokazi ni uspel dokazati, da je v mesecu aprilu, ko je uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV, bilo plovilo namenjeno nadaljnji prodaji. Vse spremembe v zvezi s tem so se dogajale potem, ko je davčni organ že uvedel postopek DIN. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je pravilna odločitev davčnega organa, ki je zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo DDV po obračunu DDV za obdobje april 2009 v znesku 196.000,00 EUR. Tožnik je navedeno zahtevo uveljavljal na podlagi računa z dne 14. 4. 2009, ki se nanaša na nakup plovila WINDY 58 ZAPHYROS, glede katerega je tožnik 31. 3. 2009 kot lizingojemalec sklenil pogodbo o finančnem lizingu z B. d.o.o. kot lizingodajalcem. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik ni izkazal, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, določeni v točki a) 66. člena ZDDV-1, po katerih se sme odbiti vstopni DDV od jaht in čolnov.

Iz točke a) 66. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od vozil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. Zaključek prvostopenjskega organa, da tožnik ni upravičen do zahtevanega vračila DDV temelji na ugotovitvi, da tožnik ni izkazal, da je obravnavano plovilo kupil z namenom nadaljnje prodaje. Pri tem se prvostopenjski organ sklicuje na listine, ki se nanašajo na registracijo navedenega plovila, iz katerih izhaja, da je pri navedenem plovilu kot namen uporabe vpisan osebni namen (npr. vpisni list za čoln z dne 9. 7. 2009). Kasnejša sprememba podatka o namenu uporabe vozila (v gospodarski namen uporabe vozila), ki izhaja iz vpisnega lista za čoln z dne 14. 9. 2009, pa po presoji prvostopenjskega organa za obravnavano obdobje ni relevantna. Kljub temu, da je tožnik registriran za dejavnost prodaje, prvostopenjski organ meni, da tožnik dejansko te dejavnosti ne opravlja. Drugostopenjski organ pa dodaja, da glede na to, da je bil prevzem obravnavanega plovila opravljen šele 10. 7. 2009, že iz tega razloga tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV v mesecu aprilu 2009. Z zgoraj navedenim zaključkom drugostopenjskega organa se strinja tudi sodišče in meni, da je že dejstvo, da je tožnik obravnavano plovilo prevzel šele 10. 7. 2009, samo po sebi razlog, da tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV v mesecu aprilu 2009. Tudi po presoji sodišča je odbitek vstopnega DDV mogoče uveljavljati šele v tistem davčnem obdobju, v katerem sta izpolnjena oba pogoja: blago je dobavljeno, zavezanec pa razpolaga z ustreznim računom. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe SES C-152/02. V 6. členu ZDDV-1 je določeno, kaj se šteje za dobavo blaga. Iz drugega odstavka tega člena izhaja, da se za dobavo blaga šteje tudi dejanska izročitev blaga na podlagi pogodbe o najemu blaga za določeno obdobje ali o prodaji blaga z odloženim plačilom, ki določa, da se ob normalnem poteku dogodkov lastništvo prenese najpozneje ob plačilu zadnjega obroka (točka b). V konkretni zadevi gre za lizing pogodbo, obveznost obračuna DDV pa je nastala ob izročitvi predmeta lizinga lizingojemalcu – tožniku. To izhaja tudi iz 3. člena pogodbe o finančnem lizingu z dne 31. 3. 2009, ki sta jo sklenila B. d.o.o. kot lizingodajalec in tožnik kot lizingojemalec, iz katere izhaja, da se lizingodajalec zavezuje v osmih dneh po primopredaji izstaviti račun za nabavno vrednost, celotne stroške financiranja in davek na dodano vrednost. Da je bila primopredaja predmeta lizinga opravljena šele 10. 7. 2009 v zadevi ni sporno. Že iz navedenega razloga tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV glede obravnavanega plovila v mesecu aprilu 2009, kot je to zahteval. Ker je izpodbijana odločitev pravilna že iz navedenega razloga, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov niti ni opredeljevalo. Zato za zadevo tudi ni relevantno tožnikovo sklicevanje na sodbe SES (ki se nanašajo na primere, ko gre za delno uporabo stvari za namene dejavnosti in delno za zasebne namene). V zvezi s tožnikovo navedbo, da bi moral davčni organ, če meni, da tožnik pravice do odbitka DDV ni imel v mesecu aprilu 2009, to pravico tožniku priznati v mesecu juliju 2009, pa sodišče meni, da take dolžnosti davčni organ nima. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na izpolnjevanje formalnih pogojev določenih v 63. členu ZDDV-1 in ni naloga davčnega organa, da ugotavlja, ali so bili ti pogoji morda izpolnjeni v kakšnem drugem davčnem obdobju.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo iz razlogov, navedenih v tej sodbi, na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.