Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik delal v t.i. 12-urnem ruskem turnusu, kar pomeni, da je delo opravljal v izmenskem delovnem času in da je delal ponoči. Štelo je, da je to dokazano na podlagi izpovedi tožnika in izračuna tožene stranke, glede katerega je sodišče zaključilo, da tožena stranka z izračunom, ki ga je sama pripravila, posredno priznava, da je tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo in mu zato pripada dodatek za izmensko delo in dodatek za nočno delo. Odločitev sodišča prve stopnje je pomanjkljiva, ker se je sodišče zgolj sklicevalo na tožnikovo izpoved in na to, da je tožena stranka posredno potrdila izpoved tožnika s tem, ko je predložila izračun dodatka za izmensko in nočno delo. Tožena stranka pravilno opozarja, da je pripravila svoj izračun dodatka za izmensko delo in dodatka za nočno delo, ker se z izračunom, ki ga je predložil tožnik, ni strinjala in da je z izračunom skušala podkrepiti svoje trditve, da je izračun tožnika napačen, zato izračun ne predstavlja pripoznave zahtevka. Poleg tega sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da naj bi tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo ter zakaj naj bi bil upravičen do razlike v plačilu dodatka za nočno delo. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje neobrazložena, zato jo je pritožbeno sodišče razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Delavec je upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni bilo odrejeno z ukazom načelnika GŠ SV, zadošča že, da je tožnik delo opravljal na podlagi mesečnega razporeda dela, ki je bil objavljen na oglasni deski in podpisan s strani nadrejenega delavca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od julija 2009 do avgusta 2011 obračunati in plačati dodatek za izmensko delo v višini 7 % urne postavke osnovne plače tožnika za vsako uro opravljenega dela v manj ugodnem delovnem času in razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur, v skupnem znesku 1.065,85 EUR bruto, od posameznih mesečnih bruto zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega dela glavnice dalje kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 195,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo stroškov postopka. Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je predmet spora denarni zahtevek in zato predhodni postopek varstva delavčevih pravic pri toženi stranki ni bil potreben. Če se je tožnik odločil za notranjo pot pri delodajalcu pred vložitvijo tožbe, bi moral spoštovati roke, ki so določeni v specialni zakonodaji, torej Zakonu o obrambi. Tožena stranka se sklicuje na sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 907/2010 z dne 2. 12. 2010 in Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 189/2007, VIII Ips 331/2009 in VIII Ips 181/2007. Tožnik je priporočeno po pošti 5. 12. 2011 pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, v kateri je postavil enake zahteve kot v tožbi, zato bi bilo v konkretnem primeru potrebno upoštevati določila 8. odstavka 100.a člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/2004 - ZObr), ki določa, da če delavec ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vložitve zahteve ali ugovora, lahko delavec v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) v 19. členu določa, da se v postopku v delovnih in socialnih sporih uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) določa v 112. členu, da se tožba šteje za pravočasno vloženo, če je izročena pristojnemu sodišču preden se rok izteče. Sicer pa tožena stranka tudi meni, da sodišče prve stopnje sploh ni opravilo ustrezne dokazne ocene, saj se ni opredelilo do dokazov, tako da sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje pa je po mnenju pritožbe sodišče tudi nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče se ni opredelilo do pravnega vprašanja, na katerega je tožena stranka izrecno opozorila in sicer, ali tožniku pripada dodatek za izmensko delo že na podlagi dejstva, da je v spornem obdobju redno opravljal dela in naloge v navedenem posebnem pogoju dela (turnusno delo), ki se skladno z določilom četrtega odstavka 97.b člena ZObr šteje kot oblika izmenskega dela. Tožnik je zaslišan kot stranka izrecno povedal, da mu je takšno delo odredil nadrejen stotnik A.A.. Ukaz s strani načelnika GŠ SV, torej ni bil izdan. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe A.A., ki je bil zaslišan v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 229/2012, saj sta se pravdni stranki z branjem zapisnika o njegovi izpovedi strinjali, vendar pa se sodišče prve stopnje do njegove izpovedi ni opredelilo niti s stavkom. Sodišče prve stopnje je navedlo le, da iz izpovedbe tožnika izhaja, da je delo opravljal v izmenskem delovnem času in da je delal ponoči, kar izhaja iz listinske dokumentacije, pri tem pa sodišče ne pojasni katere listinske dokumentacije. Tožena stranka ni priznala zahtevka s tem, ko je izdelala izračun prikrajšanja pri plači, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Sodišče pa tudi ni pojasnilo svoje odločitve, da naj bi tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo ter zakaj naj bi bil upravičen do razlike v plačilu dodatka za nočno delo. Zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je namreč zahteval, da mu tožena stranka za sporno obdobje obračuna in izplača razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal trditve tožene stranke v pritožbi in navedel, da sporna vprašanja, ki jih navaja tožena stranka v pritožbi, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni izpostavila. Dokazni postopek je potrdil, da je tožnik opravljal delo v izmenah po odredbi neposredno nadrejenih. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2. ,3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Med strankama v postopku je bilo nesporno, da je bil tožnik zaposlen kot pripadnik stalne sestave Slovenske vojske na vojaški dolžnosti v enoti B. in da je v spornem obdobju svoje delo opravljal kot izmensko delo, neenakomerno razporejeno, tudi v nočnem času v t.i. ruskem turnusu. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal dodatek za izmensko delo in neizplačan del dodatka za delo ponoči, sodišče prve stopnje pa je njegovemu zahtevku ugodilo.

7. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na pravilno pravno podlago, tj. na določbe Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in naslednji). Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZSPJS pripadajo javnim uslužbencem za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za izmensko delo; delo v deljenem delovnem času; delo v neenakomerno razporejenem delovnem času; delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot prost dan ali praznik ter za delo preko polnega delovnega časa. Navedeni dodatki javnemu uslužbencu pripadajo le za čas, ko dela v času, ki je zanj manj ugoden.

8. ZObr, ki predstavlja specialno ureditev področja poklicnega opravljanja vojaške službe, v prvem odstavku 96. člena določa, da je delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega zaradi potreb službe dolžan opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavca manj ugoden in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim delo v neenakomerno razporejenem delovnem času (prva točka drugega odstavka 96. člena ZObr), izmensko delo (2. točka drugega odstavka 96. člena ZObr) ter delo ponoči (4. točka drugega odstavka 96. člena ZObr). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so pripadniki enote B. (torej tudi tožnik) delali v t.i. 12-urnem ruskem turnusu, kar pomeni, da je delo tožnik opravljal v izmenskem delovnem času in da je delal ponoči. Sodišče prve stopnje je štelo, da je navedeno dokazano na podlagi izpovedi tožnika in izračuna tožene stranke (priloga B8), za katerega je sodišče zaključilo, da tožena stranka, ki je pripravila izračun z izračunom posredno priznava, da je tožnik od junija 2009 do avgusta 2011 opravljal izmensko delo in mu zato pripada dodatek v višini 843,31 EUR in dodatek za nočno delo v višini 222,54 EUR, skupaj torej 1.065,85 EUR in ker je tožnik tožbeni zahtevek prilagodil izračunu tožene stranke, je sodišče zahtevku tožnika ugodilo. Sodišče je štelo za dokazano, da je tožnik delal v izmenskem in nočnem delu tudi na podlagi avtomatske registracije delovnega časa tožene stranke (ARDČ).

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odločitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker se je sodišče zgolj sklicevalo na izpoved tožnika, da je delo opravljal v izmenskem delovnem času in ponoči ter da je tožena stranka posredno potrdila izpoved tožnika s tem, ko je predložila izračun dodatka za izmensko in nočno delo (B8). Pravilno tožena stranka opozarja, da je pripravila svoj izračun dodatka za izmensko delo in dodatka za nočno delo, ker se z izračunom, ki ga je predložil tožnik ni strinjala in z izračunom je skušala podkrepiti svoje trditve, da je izračun tožnika napačen in izračun ne predstavlja pripoznave zahtevka tožnika.

10. Utemeljeno tudi tožena stranka v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, da naj bi tožnik v spornem obdobju opravljal izmensko delo ter zakaj naj bi bil upravičen do razlike v plačilu dodatka za nočno delo. Sodišče prve stopnje dejansko v zvezi s plačilom dodatka za nočno delo ni podalo odgovora na trditve tožene stranke, da tožniku zahtevana razlika ne gre. Tožnik je namreč zahteval, da mu tožena stranka za sporno obdobje obračuna in izplača razliko med izplačanim dodatkom za nočno delo in dodatkom za nočno delo za 8 ur. V tem delu je sodba sodišča prve stopnje v celoti neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče v skladu s citirano določbo ZPP le izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje, vendar se je v konkretni zadevi odločilo za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje zaradi ekonomičnosti postopka in predvsem, ker bi pritožbeno sodišče moralo še enkrat ponoviti vse izvedene dokaze in bi bila strankam odvzeta možnost pritožbe. Pritožbeno sodišče je odločilo, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj temu ne bo potrebno znova zasliševati tožnika in priče A.A., za katerega sta se stranki strinjali, da se prebere zapisnik o njegovi izpovedi v sporu pod opr. št. I Pd 229/2012. Sodišče prve stopnje se v sodbi ni opredelilo do izpovedi priče A.A., čeprav je le-ta izpovedal kako je tožnik opravljal delo v ruskem turnusu in da pri tožnikovem delu ni šlo za obliko dežurstva, kot je to trdila tožena stranka in prav tako je izpovedal glede načina evidentiranja delovnega časa v sistemu ARDČ.

11. Pri tem še pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zmotno pritožbeno stališče tožene stranke, da bi za utemeljenost tožbenega zahtevka moral biti izpolnjen formalni pogoj za opravljanje delu (ukaz načelnika GŠ SV) in ker ukaza za opravljanje izmenskega dela ni izdal načelnik, tožniku ne bi pripadal dodatek za izmensko delo. Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah, kot je obravnavana (sodba in sklep opr. št. Pdp 867/2014 z dne 18. 9. 2014, sodba Pdp 952/2014 z dne 22. 1. 2015, opr. št. Pdp 953/2014 z dne 22. 1. 2015) zavzelo stališče, da je za odločitev bistveno, ali je tožnik opravljal delo v izmenah po navodilih nadrejenih delavcev, kot mu to nalaga prvi odstavek 96. člena ZObr ter da dela ni opravljal samovoljno. Torej delavec je upravičen do dodatka za izmensko delo, četudi takšno delo ni bilo odrejeno z ukazom načelnika GŠ SV, zadošča že, da je tožnik delo opravljal na podlagi mesečnega razporeda dela, ki je bil objavljen na oglasni deski in podpisan s strani nadrejenega delavca.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi sodišče moralo tožbo kot prepozno zavreči in da je sodišče napačno zaključilo, da predhoden postopek varstva delavčevih pravic pri delodajalcu ni bil potreben ter da je dopustno neposredno sodno varstvo. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika štelo kot denarno terjatev, ki jo lahko tožnik uveljavlja neposredno pred sodiščem in da bi moral predstojnik oziroma direktor uporabnika proračuna sprejeti poseben sklep. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik tožbo vložil na sodišče in sicer priporočeno po pošti dne 5. 3. 2012 in jo je sodišče sprejelo naslednjega dne 6. 3. 2012. Sodišče je štelo, da je tožbo tožnik vložil pravočasno, ker iz vročilnice (priloga A2) izhaja, da je bila zahteva za izplačilo razlike v plači zaradi neplačanih pripadajočih dodatkov toženi stranki vročena 5. 12. 2011, tožena stranka pa je pojasnila, da ni odločila o tožnikovi zahtevi v roku 60 dni, zato je tožnik, v skladu z osmim odstavkom 100.a člena Zakona o obrambi, tožbo vložil pravočasno, saj jo je vložil zadnji dan 30-dnevnega roka (5. 3. 2012).

13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je tožba prepozna, ker je na tožbi štampiljka, da je sodišče tožbo prejelo dne 6. 3. 2012. Tožnik je tožbo poslal priporočeno po pošti dne 5. 3. 2012 in za pravočasnost vložitve tožbe je bistven ta datum, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožba pravočasna.

14. V novem postopku bo sodišče prve stopnje ocenilo izpoved priče A.A., ki je bil zaslišan v delovno pravnem sporu pod opr. št. I Pd 229/2012 in sta se v tem postopku stranki strinjali z branjem zapisnika o njegovi izpovedi glede tožnikovega dela (ali je delo opravljal v izmenah in po navodilih nadrejenih delavcev in kdo je delo v izmenah tožniku odrejal). Sodišče prve stopnje bo moralo obrazložiti tudi zakaj šteje, da je tožnik upravičen do razlike v plačilu dodatka za nočno delo.

15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločitev, hkrati pa je odločilo, da tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).