Jedro

15. člen ZST-1 velja tudi glede strank, katere so plačila taks oproščene že po zakonu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor tožene stranke in potrdilo plačilni nalog za plačilo sodne takse P 58/2013 z dne 23.10.2014. 2. Zoper sklep se je v roku pritožila tožena stranka iz razloga zmotne uporabe določb Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Navaja, da je tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks skladno z določbo 10. člena ZST-1 in zato taksna obveznost zanjo zaradi zakonske ureditve ne nastane. V obravnavanem primeru ne gre za taksno obveznost tožnice, ki bi nastala ob vložitvi tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe, v nadaljevanju pa bi tožnici sodišče taksno obveznost oprostilo v postopku za uveljavitev oprostitve, odloga ali obročnega plačila taks na podlagi sodne odločbe (12. člen ZST-1), temveč gre za odsotnost taksne obveznosti, ker je tožnica država, sodnih taks pa država ne plačuje. Posledično jih zato ni dolžna kriti niti nasprotna stranka, toženec, ki je sicer v pravdi izgubil. Četudi bi taksna obveznost v tej pravdi nastala, je nastala z dnem vložitve tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe v septembru 2013 in bi zato morala biti taksa odmerjena po času vložitve tožbe. Taksa za tožbo je zato odmerjena previsoko, količnik 1 znaša maksimalno 55,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka podaja v pritožbi vsebinsko povsem enake navedbe, kot jih je pred tem podala v ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom. O vseh teh navedbah se je sodišče prve stopnje opredelilo v razlogih izpodbijanega sklepa (o nastanku taksne obveznosti v 4. točki, o veljavnosti drugega odstavka 15. člena ZST-1 za taksne oprostitve po 10. členu ZST-1 in po 12. členu ZST-1 v 5. točki, o višini sodne takse v 6. točki). Ker pritožbeno sodišče razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu v celoti brez izjeme sledi, saj so ti materialnopravno pravilni in za preizkus pravilnosti odločitve dovolj obširni, se nanje, v odgovor pritožbi in izogib ponavljanju, sklicuje. Ponovno je izpostaviti le, da ZST-1 v 5. členu določa nastanek taksne obveznosti ne glede na dejstvo, ali je predlagatelj procesnega dejanja oseba, ki je, ali ni oproščena plačila sodne takse. Torej je z vložitvijo tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe v tem pravdnem postopku nastala taksna obveznost za ti dve procesni dejanji, ne glede na to, da je bila vlagatelj država, ki je plačila takse oproščena že po samem zakonu. Da se 15. člen ZST-1 nanaša tudi na pravdne stranke, ki so oproščene plačila sodnih taks že po samem zakonu (10. člen ZST-1), izhaja tudi iz njegovega besedila, ko v prvem in drugem odstavku določa le „stranke, ki so oproščene plačila taks“, pri tem pa ne izpostavlja načina oprostitve plačila taks (po zakonu ali na podlagi odločbe).

5. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).