Jedro

Sodišče bi moralo v sodbi navesti dodatna dejstva, ki bi potrjevala zaključek, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka neposredne nevarnosti za življenje kakšne osebe. Sodišče samo je z nadaljnjo ugotovitvijo, da je storilec upal, da nihče ne bo pripeljal nasproti, zanikalo obsojenčevo zavest o neizogibnem nastanku neposredne nevarnosti – konkretne ogrozitve določene osebe, pri čemer niti ni presojalo, ali je bilo obsojenčevo zanašanje na ugoden razplet v konkretnem primeru upravičeno.

Ni dvoma, da je obsojenec v konkretnem primeru s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči. Vendar pa nobeno izmed nižjih sodišč ni obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine utemeljujejo zaključek, da je obsojenec hotel povzročiti konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, oziroma da se je zavedal, da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje kakšne osebe.

Sodišču, ki sodbe ni oprlo na navedeni (bistveni) dokaz in tega dokaza ni ocenjevalo niti samega zase niti v povezavi z drugimi dokazi, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče očitati.

Preiskovalni sodnik tudi po izrecni zakonski določbi niti ni dolžan prevzeti oprave nujnih preiskovalnih dejanj, zato prisotnost preiskovalne sodnice pri ogledu sama zase še ne more pomeniti nezakonitosti preiskovalnih dejanj.

Izrek

Zahtevam za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je obsojenega Z. Ž. s sodbo z dne 9. 6. 2015 spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po petem odstavku v zvezi z 2. točko in tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi petega odstavka 324. člena KZ-1 izreklo kazen šestih let in sedmih mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za obdobje dveh let, v katero se mu na podlagi 56. člena KZ-1 všteje trajanje ukrepa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke oškodovancev ter nagrado in potrebne izdatke njihovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3. 3. 2016 pritožbe obsojenca, njegovih zagovornikov in višjega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 1.500,00 EUR.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenec, njegovi zagovorniki iz Odvetniške družbe Maček Nuša in zagovornik Dejan Rituper.

Zagovorniki iz Odvetniške družbe Maček Nuša so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev materialnega prava po 4. točki 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Kršitev kazenskega zakona je po stališču zagovornikov podana, ker je očitek vožnje z neprilagojeno hitrostjo po tretji alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 inkludiran v izvršitvenem ravnanju prekoračitve hitrosti po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, ki se obsojencu prav tako očita. Tudi očitek obsojencu, da ni vozil po svojem voznem pasu, bi mogel kvečjemu pomeniti kršitev po drugi alineji 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, ne pa predrzne ali brezobzirne vožnje. Kršitev kazenskega zakona zagovorniki uveljavljajo tudi z navedbo, da je obsojenec prometno nesrečo povzročil na cesti, kjer je hitrost omejena na 50 km/h, ne pa na območju omejene hitrosti na 30 km/h, kot je ugotovilo sodišče v izpodbijanih sodbah ter obsojenca obsodilo zaradi storitve kaznivega dejanja po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Nadalje zagovorniki sodišču prve stopnje očitajo, da v njegovi ugotovitvi, da se je storilec že pred dogodkom zavedal, da bo kršil določene cestnoprometne predpise, ni najti nobene opore, saj volja obsojenca v trenutku, ko je zapeljal na Ljubljansko cesto, ni bila usmerjena v kršitev predpisov. V konkretnem primeru po eni strani ni bilo dokazano, da bi obsojenec naklepno kršil katerega izmed taksativno določenih cestnoprometnih predpisov v 1. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1, po drugi strani pa je sodišče napačno ugotovilo, da je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1. Kot trdijo zagovorniki, bi moral obsojenec naklepno ravnati tudi do dodatne kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa, ki so v zakonu navedene primeroma, ter do konkretne ogrozitvene posledice, ki jo s takšno vožnjo povzroči, česar sodišče ni ugotovilo. Tako bi bilo lahko podano kvečjemu kaznivo dejanje po 323. členu KZ-1. Ker kumulacija vsaj dveh kršitev cestnoprometnih predpisov pri temeljni obliki kaznivega dejanja po 324. členu KZ-1 ni podana, ni podana niti vzročna zveza med kršitvijo cestnoprometnih predpisov in posledicami dejanja. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zagovorniki uveljavljajo z navedbami, da izpodbijani sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na ugotovljeno hitrost vožnje obsojenca v trenutku povzročitve prometne nesreče, oziroma je ugotovljena hitrost glede na izvedenska mnenja napačna in posledično zakonski znak kaznivega dejanja po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 ni podan. Sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker izvedenska mnenja niso izhajala iz verodostojnega podatka o hitrosti voznika kolesa z motorjem, da je merilec hitrosti na motornem kolesu po nesreči obstal pri 60 km/h, kar je zabeleženo v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče, ampak so sodni izvedenci izhajali iz napačne predpostavke, da je voznik kolesa z motorjem tik pred nesrečo vozil s hitrostjo približno 45 km/h. Sodišče prve stopnje je kršilo tudi drugi odstavek 255. člena ZKP (očitno mišljeno drugi odstavek 355. člena ZKP), ker se ni opredelilo do izpovedb več zaslišanih prič. Ker je pri sojenju kot sodnik porotnik sodeloval M. S., katerega žena se je udeležila pogreba oškodovanca in naj bi bila zaradi prometne nesreče prizadeta, sodišče pa obrambi ni dopustilo preveriti zatrjevanih okoliščin glede nepristranskosti sodnika porotnika, je sodišče prekršilo postopek. Zagovorniki sodišču še očitajo, da pri odmeri kazenske sankcije ni upoštevalo vseh olajševalnih okoliščin, da je kot obteževalno okoliščino upoštevalo vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav ta ni inkriminirana v storjenem kaznivem dejanju in da je obsojencu izreklo kazen, ki ni sorazmerna glede na kazni, ki so bile izrečene v mnogo hujših primerih. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlagajo tudi odložitev oziroma prekinitev izvršitve pravnomočne sodbe.

Obsojenec zahtevo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka (29. člen Ustave RS), zaradi kršitve določb kazenskega zakona in zaradi izreka kazenske sankcije. Po obsojenčevem stališču bi moralo sodišče dejanje presojati le v obsegu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 323. členu KZ-1 oz. pogojno po drugem odstavku 324. člena KZ-1. Opis in obrazložitev kaznivega dejanja v obtožnici ne vsebujeta vseh elementov obsojencu očitanega kaznivega dejanja, še zlasti ni opisano ter obrazloženo obsojenčevo naklepno ravnanje, podana pa ni niti vzročna zveza med očitanim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico, saj očitano opustitveno ravnanje redoma ne povzroči nastale prepovedane posledice. Obsojenec tudi meni, da sodišče ne bi smelo ugotavljati obstoja naklepa, ker slednji v obtožnici ni niti konkretiziran niti obrazložen in posledično identiteta med obtožbo in sodbo ni podana. V zvezi s subjektivnim odnosom do dejanja obsojenec še navaja, da sodišče kljub visoki stopnji alkoholiziranosti v času povzročitve prometne nesreče (0,86 g/kg) vprašanja njegove prištevnosti ni presojalo, kar bi moralo storiti po uradni dolžnosti. Zato je podana bistvena kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obsojenec trdi, da glede na svoje psihofizične sposobnosti v trenutku vožnje oziroma trenutkih pred vožnjo, ni mogel privoliti v tragične posledice vožnje, še posebej zato ne, ker je do prometne nesreče prišlo v nepreglednem ovinku, torej v okoliščinah, ki jih nihče ne more načrtovati, želeti ali vanje hote privoliti. Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice namreč sama po sebi ne dokazuje storilčeve privolitve v nastalo posledico. V konkretnem primeru eventualni naklep ni podan, saj nihče ne more načrtovati kaj se bo zgodilo in kaj se lahko zgodi v nepreglednem ovinku, zato tak voznik lahko ravna zgolj malomarno. Obsojenec navaja, da je že v svojem zagovoru povedal, da se nikamor ni želel peljati z namenom kršitve cestnoprometnih predpisov. Zato je toliko bolj neutemeljena obrazložitev sodišča, da na direktni naklep kažejo okoliščine predhodnih ravnanj obsojenca in njegovo obnašanje, saj sama vožnja z avtomobilom ni niti konkretno niti abstraktno ogrožajoče dejanje in posledično ne dokaz o direktnem naklepu. Dejstvo, da je pred dogodkom popival, je klasična oblika malomarnostnega kaznivega dejanja, česar pa mu obtožba niti ne očita, zato bi moralo sodišče ob upoštevanju določbe 344. člena ZKP izreči oprostilno sodbo. Gre za drugo kaznivo dejanje in posledično za kršitev 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da obsojenec nesreče ne bi mogel preprečiti, četudi bi ne sedel vinjen za volan in vozil, saj so vozniki že pred tem vozili z neprilagojeno hitrostjo v nepregledni ovinek. Tudi obsojenec navaja, da je pri sojenju kot sodnik porotnik sodeloval M. S., ki je neposredni sorodnik oškodovanca, na kar je obramba opozorila že v postopku pred sodiščem prve stopnje, a sodišče sodnika porotnika ni izločilo iz sojenja, zato je podana kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker sodišče razlogov za odločitev, da sodnika porotnika ne izloči, ni navedlo, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V sodbi pa so ostali neobrazloženi tudi razlogi za zavrnitev zaslišanja več prič, katerih zaslišanje je obramba predlagala na zadnji glavni obravnavi 29. 5. 2015. Sodišče ni pravilno ocenilo vloge oškodovanca in njegovega prispevka k prometni nesreči, podano pa je tudi nasprotje med ugotovitvami izvedencev glede hitrosti obdolženca, vzrokov prometne nesreče ter položaja vozil. Tudi po obsojenčevem stališču sodišče v nasprotju z načelom _in dubio pro reo_ ni upoštevalo mnenja sodnega izvedenca, da je možno, da je hitrost vožnje znašala 75 km/h. Sodišče, ki ni popolnoma odločilo o predmetu obtožbe (kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), je zmotno ugotovilo hitrost vožnje, in sicer 91,5 km/h, kar je povprečna hitrost med s strani izvedenca predstavljenimi možnimi hitrostmi (75 km/h do 105 km/h). Obsojenec tudi zatrjuje, da predrzna ali brezobzirna vožnja niti v obtožbi niti v sodbi nista obrazloženi, zato niso izpolnjeni niti zakonski znaki kaznivega dejanja po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1. Kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP obsojenec uveljavlja z navedbami, da sodišče ni opravilo dokazne presoje ugovorov glede ponovljene izločitve dokazov niti se ni konkretno opredelilo do vsebine zaključne besede, kar naj bi neposredno vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Obsojenec v zahtevi zatrjuje, da so bile odredbe dane po prihodu preiskovalne sodnice, zato so nezakonite in posledično ni bilo podlage za ugotavljanje alkoholiziranosti obsojenca. Sodbi pa izpodbija tudi z očitkom o prekomerni višini izrečene zaporne kazni ter sodišču očita, da ni upoštevalo posebnih olajševalnih okoliščin na njegovi strani. Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 62862/2010 z dne 27. 3. 2014. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe, oziroma podredno, da ga spozna za krivega storitve kaznivega dejanja po 323. členu KZ-1 oziroma pogojno po drugem odstavku 324. členu KZ-1 ter podredno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zadrži izvršitev pravnomočne sodbe.

Obsojenčev zagovornik Dejan Rituper vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev kazenskega zakona. Meni, da bi moralo sodišče obsojenca po zadnji spremembi obtožbe oprostiti, saj izrek sodbe ni več enak izreku obtožbe. Po stališču zagovornika se poročilo o toksikološki preiskavi Inštituta za sodno medicino z vsemi deli in del listin, ki zajema ugotovitve te preiskave, ne bi smelo nahajati v spisu. Navedeno poročilo je namreč nezakonito v delu, ki se nanaša na odkrivanje drugih substanc v telesu obsojenca, poleg alkohola, saj sodišče prve stopnje v sodbi povzema rezultate toksikološke preiskave, da je imel obsojenec v telesu tudi kokain in metabolite. Dejstvo, da so izvedenci slednje zavrnili pa ne pomeni, da sodišče vseeno ni bilo pod vplivom ugotovitev v poročilu in obsojenca strožje obravnavalo. Ker se je ogled kraja dejanja pričel s prihodom preiskovalne sodnice ter državne tožilke, bi morala odredbo za preiskavo krvi in urina dati preiskovalna sodnica, ki je bila na kraju dejanja prisotna že pred pričetkom ogleda. Ker sodišče nezakonito pridobljenih dokazov ni izločilo, je podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Identična kršitev je podana, ker sodišče ni izločilo naročila policije za zdravniško preiskavo in odvzem krvi ter urina z dne 30. 4. 2013 v delu, ki ga izpolni zdravnik in vsebuje obremenjujoče odgovore obsojenca na katere se je tekom sojenja skliceval državni tožilec. Obsojenec namreč pred odgovarjanjem na vprašanja, kdaj je pil alkoholne pijače in kdaj je jedel ter počival, ni bil poučen o svojih pravicah pri zagovoru. Čeprav vprašanj ni postavljal policist, pa so bila ta postavljena po navodilih policistov, ki so obsojenca pripeljali na zdravniški pregled. Izločiti pa bi bilo treba tudi del zapisnika z glavne obravnave dne 7. 3. 2015. Obsojenec je izločitev teh listin zahteval že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki je njegovo zahtevo zavrglo kot prepozno. Zagovornik navaja, da je odločitev sodišča napačna, saj je listina postala obremenjujoča za obsojenca šele kasneje na obravnavi, medtem ko državni tožilec listine pred obravnavo niti ni predlagal v dokazne namene. Tudi on se ne strinja z razlogi sodišča druge stopnje glede neizločitve sodnika porotnika M. S. Zagovornik uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje v obrazložitve sodbe zapisalo, da je oškodovanec pripeljal po nasprotnem voznem pasu povsem pravilno, z umirjeno hitrostjo, kar pa po stališču zagovornika ne drži. Kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP zagovornik uveljavlja z navedbo, da je bil obsojenec za očitano mu dejanje že kaznovan v prekrškovnem postopku, ker je vozil pod vplivom alkohola in povzročil prometno nesrečo. Ker na delu ceste, na katerem je prišlo do prometne nesreče, ne velja strožji režim območja omejene hitrosti, saj je hitrost omejena s splošnim predpisom na 50 km/h, zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja po 2. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 niso podani. Po mnenju zagovornika so razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo obsojenčev naklep do dejanja, sami s seboj v nasprotju, saj če upoštevamo utemeljitev sodišča, da je obsojenec vedel, da je hitrost v naselju omejena na 50 km/h in da mora voziti po desnem voznem pasu, potem je večina prometnih nesreč povzročenih naklepno. V konkretnem primeru, ko vozna pasova nista fizično ločena, lahko pride do položaja, da voznik zapelje na nasprotni vozni pas tudi zaradi „sekanja“ ovinka. Gre za klasično in ne neobičajno vožnjo. Sodišče prve stopnje je samo s seboj v nasprotju, ko se v 45. točki obrazložitve sodbe poleg naklepa sklicuje tudi na malomarnost. Obsojencu je bila očitana storitev enega kaznivega dejanja in posledično lahko govorimo le o eni krivdi do tega dejanja, v konkretnem primeru kvečjemu o malomarnosti, sodišče druge stopnje pa je s svojo sodbo združilo elemente kaznivih dejanj po 323. in 324. členu KZ-1. Sodišče tudi ni dokazalo, da se je obsojenec zavedal dejanja, pri čemer izvedenec psihiater J. J. ni opisoval razumevanja in ravnanja obsojenca v času nezgode, temveč samo v zvezi z odločitvijo za vožnjo, ki je nastala še pred zaužitjem alkohola. Ni mogoče zaključiti, da se je obsojenec zaradi vinjenosti odločil, da bo namerno vozil tako, da bo povzročil prometno nesrečo, oziroma da je hotel povzročiti nesrečo, v kateri bi drugi udeleženec v prometu umrl, torej da je želel smrt nekoga drugega, saj bi v tem primeru šlo za umor. Glede na to, da je izvedenec v svojem mnenju zapisal, da je bil obsojenec popolnoma nezmožen za varno vožnjo motornega vozila, obsojenec ni mogel ravnati z direktnim naklepom. Da je temu tako, potrjuje tudi mnenje izvedenca, ki je dopustil možnost, da je obsojenec med vožnjo zaspal. Obsojenec je predlagal ponovno pritegnitev izvedenca, vendar sodišče temu dokazu ni sledilo in je posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, predvsem zato, ker so izvedenci ugotavljali koncentracijo alkohola od 0,86 g/kg dalje, v odločbi o prekršku pa je ugotovljena koncentracija alkohola 1,07 g/kg. Tako bi moralo sodišče ne glede na pravilo _in dubio pro reo_ ugotavljati prištevnost za različne koncentracije alkohola in bi se lahko izkazalo, da je bil obsojenec vsaj bistveno zmanjšano prišteven oziroma nesposoben za vožnjo že pri 0,86 g/kg. Po stališču zagovornika povedano izključuje zaključek sodišča, da je obdolženi vozil predrzno in brezobzirno, saj se take vožnje ni mogel zavedati. Sodišče naj bi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je brez ogleda zaključilo, da je do nezgode prišlo v nepreglednem ovinku. Sodišče bi moralo zaslišati tudi izvedenca Igorja Šmajdeka glede brezhibnosti zavor ter dodatno ugotoviti hitrost obsojenca ter oškodovanca in morebitno uporabo luči pri vožnji oškodovanca. Zagovornik nasprotuje tudi višini izrečene zaporne kazni, saj naj bi bila previsoka tako glede na vse relevantne okoliščine kot tudi glede na višino izrečenih kazni v podobnih primerih, ki jih zagovornik konkretno navede. Istovrstna kršitev pa je podana, ker je obtožbo zastopal državni tožilec, ki naj bi bil sosed oškodovanca in posledično na predobravnavnem naroku ni pristal v dogovor, čeprav ima tako možnost večina obdolžencev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obsojenec in njegovi zagovorniki iz Odvetniške družbe Maček Nuša so vložili dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, in sicer obsojenec dne 25. 2. 2017, zagovorniki pa dne 3. 5. 2017. Obsojenec v dopolnitvi zahteve povzema odločbo Ustavnega sodišča Up-57/14 glede nepristranskosti sojenja in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred spremenjenim senatom. Navedeno odločbo Ustavnega sodišča v dopolnitvi zahteve povzema tudi obsojenčev zagovornik, ki meni, da sodnik porotnik ne bi smel soditi obsojencu ter da obsojenec ni ravnal naklepno.

3. Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, ki Vrhovnemu sodišču predlaga, da jih kot neutemeljene zavrne. Meni, da obsojenec z navedbami o neobstoju naklepa, o psihičnem odnosu do uživanja alkoholnih pijač ter o vožnji z nižjo hitrostjo od ugotovljenih 91,5 km/h uveljavlja nedopustni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter da glede svojih navedb o območju omejene hitrosti prezre, da se očitek v izreku sodbe nanaša na hitrost 50 km/h. Po stališču vrhovnega državnega tožilca je subjektivni odnos obsojenca do dejanja v sodbi konkretiziran in obrazložen. Obsojenec v zahtevi ne pojasni, katere priče bi morale biti zaslišane, kaj bi lahko pojasnile oziroma katera odločilna dejstva so zaradi zavrnitve zaslišanja v sodbi izostala. Razlogi za izločitev sodnika porotnika niso podani, kakor tudi ne kršitev identitete med obtožbo in sodbo. Po njegovi oceni je izrečena kazen prej prenizka kot previsoka, vprašanje višine izrečene kazni pa je vprašanje primernosti kazni, ne pa njene zakonitosti. Glede zahteve, ki so jo vložili zagovorniki iz Odvetniške družbe Maček Nuša, vrhovni državni tožilec navaja, da z navedbo, da obsojenec ni vozil na območju omejene hitrosti, zagovorniki uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter da namenoma prezrejo, da je očitek v predrzni in brezobzirni vožnji, ki je očitno tudi posledica zaužitih alkoholnih pijač in gre zaradi tega za nevarno vožnjo v cestnem prometu. Preostale navedbe, ki ponavljajo iz obsojenčeve zahteve, so prav tako neutemeljene. Vrhovni državni tožilec meni, da je tudi zahteva zagovornika Dejana Rituperja neutemeljena. Če je sodišče samo znižalo koncentracijo alkohola v krvi in zaključke glede prekoračitve hitrosti ter nato obsojenca obsodilo na podlagi dejstev, ki so mu v korist, ni mogoče sprejeti zaključka zagovornika, da identiteta med obtožbo in sodbo ni več podana. Listin o toksikoloških preiskavah očitek v sodbi ne zajema in ne gre za dokumentacijo, ki bi jo bilo treba izločiti iz spisovnega gradiva. Vložnik zahteve pa niti ne pojasni vpliva te listine na pravilnost in zakonitost sodbe. Tudi ogled prometne nesreče, ki ga opravlja preiskovalni sodnik, lahko poteka ob asistenci policije. Zato ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vložnik pa tudi v tem primeru ne pojasni vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. S preostalimi navedbami pa zagovornik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. Obsojenec je v svoji izjavil ponovil navedbe iz vloženih zahtev za varstvo zakonitosti ter v dopolnitvi izjave opozoril na sodno prakso Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča za človekove pravice glede nepristranskosti sojenja.

B.

5. Obsojenec je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja po petem odstavku v zvezi z 2. točko in tretjo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1, ker 30. 4. 2013 okoli 20.45 ure v Novem mestu kot voznik osebnega avtomobila BMW X6, reg. št. xx, na vožnji po Ljubljanski cesti iz smeri Karteljevega proti Veliki Bučni vasi, ni prilagodil hitrosti svoje vožnje, čeprav je vozil skozi naselje po nepreglednem odseku ceste, ki poteka v ovinku preko nepreglednega klanca, kjer je po 1. točki prvega odstavka 37. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) hitrost vožnje omejena na 50 km/h, in je v nasprotju z drugim odstavkom 37. člena v zvezi s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP skozi levi nepregledni ovinek zavestno in neoziraje se na varnost drugih udeležencev v prometu v nasprotju s prvim odstavkom 104. člena ZPrCP pod vplivom alkohola, ko je imel v krvi najmanj 0,86 g/kg etilnega alkohola, predrzno in brezobzirno vozil povsem po levem smernem voznem pasu s hitrostjo okrog 91,5 km/h, zaradi česar je na levem smernem voznem pasu pod vrhom klanca na drugi strani okrog 1,2 metra od levega roba ceste, gledano v smeri njegove vožnje, s sprednjim levim delom osebnega avtomobila trčil v voznika skuterja znamke Baotian, reg. št. xx, L. K., ki mu je pripeljal nasproti pravilno po svojem desnem smernem voznem pasu, pri čemer je v trčenju L. K. s številnimi prelomi dolgih kosti, z zdrobitvenim zlomom čelne kosti in fragmentirane kosti lobanjskega svoda, čelnice in temenske kosti sprednjih lobanjskih kotanj in s popolnim pretrganjem vseh plasti celotnega oboda prsnega dela glavne žile odvodnice iz srca na aortni ožini s posledično izkrvavitvijo v prsno votlino utrpel tako hude telesne poškodbe, da je zaradi njih umrl na kraju prometne nesreče. 6. Vsi vložniki zahtev nasprotujejo presoji nižjih sodišč, da je obsojenec očitano mu kaznivo dejanje storil naklepno. Obsojenec tudi trdi, da njemu očitano naklepno ravnanje (v obtožnici) ni niti opisano niti obrazloženo, zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice pa da sama po sebi ne dokazuje njegove privolitve v nastalo posledico. Obsojenčev zagovornik med drugim izpostavlja, da je sodišče prve stopnje samo s seboj v nasprotju, ko se v 45. točki obrazložitve sodbe poleg naklepa sklicuje tudi na malomarnost. 7. Kaznivo dejanje po 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 je podano, če storilec vozi predrzno ali brezobzirno, naklepno krši najmanj eno izmed cestnoprometnih pravil, ki so določena v treh alinejah te točke, in je hkrati njegov naklep podan tudi do konkretne ogrozitvene posledice (neposredna nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe), ki jo s tako vožnjo povzroči (vzročna zveza). V času storitve kaznivega dejanja, dne 30. 4. 2013, je že veljala novela KZ-1B1, s katero je bila določba 324. člena KZ-1 spremenjena. Do spremembe je veljalo2, da mora storilec naklepno kršiti enega izmed taksativno določenih cestnoprometnih predpisov v prvem odstavku 324. člena KZ-1, storilčev naklep pa je moral biti podan tudi do dodatne kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa (ki so bile v zakonu navedene primeroma) ter do konkretne ogrozitvene posledice, ki jo je s takšno vožnjo povzročil. Šlo je za kumulacijo vsaj dveh kršitev cestnoprometnih predpisov, ki sta v vzročni zvezi s konkretno ogrozitveno posledico, zato je moral biti glede obeh izvršitvenih ravnanj in prepovedane posledice podan storilčev naklep. Kot rečeno, se je določba z novelo KZ-1B spremenila in od uveljavitve spremembe dalje se sočasna storitev vsaj dveh prekrškov (kumulacija), kot v zahtevi zmotno trdijo obsojenčevi zagovorniki, ne zahteva več, saj so sedaj kršitve cestnoprometnih predpisov v prvem odstavku 324. člena KZ-1 določene alternativno, pri čemer gre za zaprt krog najhujših kršitev.

8. Glede subjektivnega odnosa obsojenca do kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je obsojenec dejanje storil z direktnim naklepom (45. točka obrazložitve sodbe), saj so mu bila kot imetniku vozniškega dovoljenja B kategorije dobro znana pravila obnašanja v cestnem prometu in je torej v trenutku, ko je zapeljal na Ljubljansko cesto v Novem mestu dobro vedel, da je hitrost v naselju omejena na 50 km/h in da ne sme voziti po nasprotnem voznem pasu, razen v primeru dovoljenega prehitevanja. S tem je sodišče prve stopnje opisalo zavestno (intelektualno) sestavino obsojenčevega naklepa do kršitve cestnoprometnih predpisov. Z ugotovitvijo, da se je obsojenec zavestno odločil, da bo vozil bistveno hitreje od predpisane hitrosti in da bo zapeljal na nasprotno vozišče, in sicer ravno na območju, kjer cesta vodi v levi nepregledni ovinek, se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo tudi do voljne (voluntativne) sestavine naklepa in utemeljeno presodilo, da je obsojenec v razmerju do kršitve cestnoprometnih predpisov ravnal z direktnim naklepom (25. člen KZ-1). Sodišču ni mogoče očitati, da obsojenčevega odnosa do dejanja ni presojalo v trenutku tik pred storitvijo oziroma med storitvijo kaznivega dejanja, saj je jasno navedlo, da se je obsojenec v trenutku, ko je zapeljal na Ljubljansko cesto v Novem mestu, zavedal omejitev na cesti. Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki sta jih vložila obsojenec in njegov zagovornik si v tem delu medsebojno nasprotujeta, saj obsojenec trdi, da bi mu bilo naklep mogoče očitati le v primeru, da bi imel že v osnovi, ko se je usedel v avtomobil, namen, da se bo peljal z neprilagojeno hitrostjo v nepregledni ovinek, oziroma ko se je začel opijati, da bo, ko se bo opil, sedel za volan, se peljal in se ob tem ob srečnem naključju izognil morebitnim katastrofalnim posledicam. Tako stališče je v konkretnem primeru napačno, saj ne gre za uporabo instituta _actio libera in causa_.

9. Po prepričanju sodišča prve stopnje je obsojenec dejanje brez dvoma storil z direktnim naklepom in je torej tudi do povzročitve neposredne nevarnosti ravnal z direktnim naklepom. Slednje je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da je obsojenec z opisanim zavestnim oziroma naklepnim kršenjem pravil cestnega prometa povzročil neposredno (konkretno, realno) nevarnost za druge udeležence v prometu, kar mu je bilo brez dvoma povsem jasno, kaj s takšno vožnjo počenja (kar je imelo za posledico povzročitev prometne nesreče, v kateri je umrl takrat 18-letni L. K.). Sodba sodišča prve stopnje ima glede obsojenčevega subjektivnega odnosa do neposredne nevarnosti, ki jo je povzročil, razloge le o zavestni sestavini obsojenčevega naklepa, v sodbi pa ni najti razlogov, ki bi utemeljevali presojo o voljni sestavini njegovega naklepa. Razlogi v sodbah nižjih sodišč tudi ne dajejo podlage za zaključek, da je obsojenec vedel, da bo do povzročitve neposredne nevarnosti za življenje neizogibno prišlo (direktni naklep druge stopnje).3 Sodišče prve stopnje je resda zaključilo, da je bilo obsojencu brez dvoma povsem jasno, da s takšno vožnjo povzroča neposredno nevarnost za druge udeležence v prometu, vendar bi moralo sodišče v sodbi navesti dodatna dejstva, ki bi potrjevala zaključek, da se je obsojenec zavedal neizogibnega nastanka neposredne nevarnosti za življenje kakšne osebe. Sodišče samo je z nadaljnjo ugotovitvijo, da je storilec upal, da nihče ne bo pripeljal nasproti, zanikalo obsojenčevo zavest o neizogibnem nastanku neposredne nevarnosti – konkretne ogrozitve določene osebe, pri čemer niti ni presojalo, ali je bilo obsojenčevo zanašanje na ugoden razplet v konkretnem primeru upravičeno. Poleg tega je sodišče pri presoji obsojenčevega odnosa do hujše posledice navedlo, da bi obsojenec moral pričakovati, da mu bo nasproti lahko pripeljalo vozilo, s čimer je posredno priznalo zgolj možnost nastanka neposredne nevarnosti v konkretnem primeru, ne pa njenega neizogibnega nastanka. S kršitvami prometnih predpisov, s katerimi je obsojenec najprej povzročil abstraktno nevarnost za druge udeležence v prometu, neposredna nevarnost še ni nastopila. Glede na dejstva, ugotovljena v izpodbijanih sodbah, kršitev cestnoprometnih predpisov na način, kot je to storil obsojenec, ne vodi neizogibno do nastanka neposredne nevarnosti. Neizogibnega nastanka prepovedane posledice sicer ni mogoče razlagati kot absolutne nujnosti njenega nastanka, temveč zadostuje, da po splošnih življenjskih izkušnjah v takem primeru pride do nastopa prepovedane posledice.4

10. Do vprašanja, kdaj je podana konkretna oziroma neposredna nevarnost za življenje kakšne osebe, se je Vrhovno sodišče opredelilo že v zgoraj navedeni sodbi I Ips 116/98 z dne 23. 1. 2001, v kateri je pojasnilo, da je konkretna nevarnost v teoriji določena kot „neko neredno stanje, v katerem po splošnih izkušnjah lahko z verjetnostjo vsak čas nastopijo škodljive posledice.“. Prav tako še pred uveljavitvijo novele KZ-1B je Vrhovno sodišče v zadevi I Ips 53731/2010-61 z dne 15. 9. 2011 konkretno ogrozitveno posledico opredelilo kot nevarnost, ki bi ob rednem toku stvari privedla do nastanka poškodbene posledice (pa so se ji udeleženci v cestnem prometu s pravočasnim ukrepanjem izognili). Zakonodajalec je v noveli KZ-1B z določitvijo neposredne nevarnosti želel še dodatno poudariti konkretnost nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe, ki se kaže v tem, da vodi do roba nastanka posledice.5 Gre za primer skorajšnje prometne nesreče oziroma za eksistenčno ogrožanje zavarovane pravne dobrine, ko je torej le še od naključja odvisno ali bo zavarovana pravna dobrina prizadeta ali ne.6 Ni dvoma, da je obsojenec v konkretnem primeru s hudimi kršitvami cestnoprometnih predpisov povzročil neposredno nevarnost, ki se je uresničila v prometni nesreči. Vendar pa nobeno izmed nižjih sodišč ni obrazložilo, katera dejstva oziroma okoliščine utemeljujejo zaključek, da je obsojenec hotel povzročiti konkretno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, oziroma da se je zavedal, da je le še od naključja odvisno, ali bo s svojim ravnanjem ogrozil življenje kakšne osebe.

11. V obravnavani zadevi je zahteva po obrazložitvi voljne sestavine naklepa še toliko večja, ker sta nižji sodišči glede obsojenčevega odnosa do hujše posledice, to je smrti oškodovanca, presodili, da najmanj kar je obsojencu glede na način njegove vožnje mogoče očitati v odnosu do smrti oškodovanca, je „velika lahkomiselnost misleč, da pri vožnji povsem po nasprotnem voznem pasu v levi nepregledni ovinek in pri bistveno prekoračeni hitrosti ne bo naletel na voznika, ki mu bo pripeljal nasproti“ in da je obsojenec „vozil v naselju, ko je utemeljeno pričakoval, da se promet odvija tudi v večernem času“ in bi tako „moral pričakovati, da mu bo nasproti lahko pripeljalo vozilo, pa je očitno lahkomiselno mislil, da temu ne bo tako ali pa da mu bo pravočasno uspelo zapeljati na svoj vozni pas.“. Sodišče prve stopnje je nato presodilo, da je obsojenec do hujše posledice ravnal z zavestno malomarnostjo. Tej presoji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje.

12. Po sedmem odstavku 364. člena ZKP mora sodišče določno in popolnoma navesti tudi tista dejstva, na podlagi katerih je ugotovilo obtoženčevo krivdo (kazensko odgovornost). Na podlagi katerih konkretnih okoliščin je sodišče prve stopnje sklepalo, da je obsojenec hotel povzročiti neposredno nevarnost za življenje kakšne osebe, iz sodbe sodišča prve stopnje ni razvidno. Prav tako je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi zgolj navedlo, da je obsojenec, ki se je zavestno odločil povzročiti neposredno, konkretno in realno nevarnost za druge udeležence v prometu, povzročitev takšne nevarnosti tudi hotel. Ker sodba nima razlogov o teh odločilnih dejstvi, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

13. Ustava RS v prvem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki mu sledi tudi Ustavno sodišče RS,7 sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektiven kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Za kršitev 23. člena Ustave zadostuje že videz pristranskosti oziroma obstoj okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.8

14. Glede na navedena izhodišča je Vrhovno sodišče moralo presoditi, ali lahko okoliščina, da kot sodnik porotnik sodeluje oseba, katere soproga je daljna sorodnica oškodovanca, ki naj bi bila zaradi smrti oškodovanca prizadeta in naj bi se udeležila pogreba za preminulim oškodovancem, pri razumnem človeku vzbudi objektivno upravičen dvom, da sodnik porotnik ne bo odločil nepristransko.

15. Predsednica sodišča prve stopnje je zahtevo obrambe za izločitev sodnika porotnika M. S. s sklepom z dne 5. 5. 2015 zavrnila z utemeljitvijo, da zatrjevano sorodstvo oziroma svaštvo ne predstavlja niti izključitvenega razloga po 2. točki prvega odstavka 39. člena ZKP niti izločitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka istega člena. Navedla je, da okoliščina, da obstoji sorodstvena povezava porotnikove žene s starim očetom oškodovanca in to celo tako daljna, da porotnik zanjo niti vedel ni, ne zbuja dvoma v nepristranskost sodnika porotnika. Sodišču prve stopnje nato ni bilo treba še v sodbi utemeljevati razlogov za zavrnitev izločitve sodnika porotnika M. S., prav tako tudi ne o teh okoliščinah še dodatno zasliševati porotnikove žene, saj pretresenost nad posledicami prometne nesreče in udeležba na pogrebu za pokojnim oškodovancem po eni strani nista niti izkazani in temeljita na govoricah, po drugi strani pa niti nista okoliščini, na podlagi katerih bi bilo mogoče sejati zrno dvoma v porotnikovo oziroma sodnikovo nepristranskost pri sojenju. Zato kršitvi iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nista podani.

16. Sodišče druge stopnje je ustrezno odgovorilo tudi na pritožbene navedbe o kršitvi načela prepovedi dvakratnega sojenja o isti stvari (načelo _ne bis in idem_). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 16245/2013-54 z dne 15. 5. 2014 natančno opredelilo razmerje med prekrškom zaradi vožnje pod vplivom alkohola ter kaznivim dejanjem nevarne vožnje. V obravnavanem primeru opis dejanja prekrška vsebuje le golo ugotovitev kršitve cestnoprometnega predpisa oziroma ugotovitev stopnje alkoholiziranosti obsojenca, medtem ko opis kaznivega dejanja nevarne vožnje, kot konkretno ogrozitveno kaznivo dejanje, ki je v obravnavanem primeru preraslo v kaznivo dejanje s poškodbeno posledico, vsebuje še druga dejstva, ki za prekrškovni postopek niso niti relevantna niti se niso v njem ugotavljala. Ker prekrškovni in kazenski postopek ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev,9 ne gre za isto stvar oziroma isto kaznivo dejanje v smislu 31. člena Ustave oziroma prvega odstavka 10. člena ZKP.

17. Glede postopkovnih kršitev v zvezi s poročilom o toksikološki preiskavi Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenčev zagovornik smiselno enake kršitve uveljavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje (v preiskavi in ugovoru zoper obtožnico) kakor tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Sodišče druge stopnje je zagovornikove navedbe vsakokrat zavrnilo z utemeljitvijo, da se obsojencu vožnja pod vplivom prepovedanih drog ne očita, zato ne gre za odločilna dejstva, na katerih bi sodba temeljila. Stališču sodišča druge stopnje gre pritrditi, saj sodišče prve stopnje v sodbi zadevno poročilo o toksikološki preiskavi zgolj povzame in nanj sodbe ne opre, temveč le pojasni, da je višji državni tožilec po izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi obtožbo spremenil glede nekaterih posameznih očitkov, zlasti glede očitka vožnje pod vplivom kokaina, ker izvedeni dokazi na glavni obravnavi te okoliščine niso potrdili. Sodišču, ki sodbe ni oprlo na navedeni dokaz in tega dokaza ni ocenjevalo niti samega zase niti v povezavi z drugimi dokazi, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče se zato ni spuščalo v presojo, ali je bil dokaz o prisotnosti prepovedanih drog pridobljen nezakonito. Kršitev po tej točki je namreč podana le v primeru, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Z navedbo, da ni izključeno, da je bilo sodišče pod vplivom ugotovitev v zadevnem poročilu in obsojenca strožje kaznovalo, zagovornik dvomi v nepristranskost sojenja in po vsebini uveljavlja kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave. Vendar s tako splošnim in hipotetičnim očitkom domneve o nepristranskosti sodnikov ne more izpodbiti.

18. Obsojenčev zagovornik s svojimi navedbami v zahtevi izpodbija tudi zakonitost pridobitve podatkov o vsebnosti alkohola v telesu obsojenca v času povzročitve prometne nesreče. Jedro njegovega očitka je, da bi moralo sodišče zaradi nezakonitosti ogleda izločiti vse pri ogledu pridobljene dokaze oziroma, da bi morala odredbo za preiskavo urina in krvi izdati preiskovalna sodnica. Kot je zagovorniku odgovorilo že sodišče druge stopnje, njegova navedba, da je bila preiskovalna sodnica na kraju dejanja prisotna že pred pričetkom ogleda, ne drži, saj je v nasprotju s podatki spisa. Drugi odstavek 164. člena ZKP določa, da če preiskovalni sodnik ne pride takoj na sam kraj, sme policija tudi sama opraviti ogled ter odrediti potrebno izvedensko delo, razen obdukcije in izkopa trupla. V obravnavani zadevi je šlo ravno za tak primer, zato o nezakonitosti ogleda ter odreditve strokovnega preizkusa alkoholiziranosti, ki ga je policist dolžan odrediti tudi na podlagi prvega oziroma devetega odstavka 107. člena ZPrCP, ni mogoče govoriti. Preiskovalni sodnik pa tudi po izrecni zakonski določbi niti ni dolžan prevzeti oprave nujnih preiskovalnih dejanj, zato prisotnost preiskovalne sodnice pri ogledu sama zase še ne more pomeniti nezakonitosti preiskovalnih dejanj.

19. Pravica do molka oziroma privilegij zoper samoobtožbo, kot eno izmed temeljnih ustavnih jamstev v kazenskem postopku, je urejen v četrti alineji 29. člena Ustave. Vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Slovenski zakonodajalec je privilegij dodatno uzakonil tudi v tretjem odstavku 5. člena ZKP, ki smiselno enako določa, da se obdolženec ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivde. Učinkovito uresničevanje privilegija je povezano z zahtevo po pravnem pouku, v katerem je treba obdolženca opozoriti na pravico do molka, in ki mora biti takšen, da bo odločitev obdolženca o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. Obdolženec mora biti pred vsakim zaslišanjem poučen o privilegiju, ne le v sodnem postopku (drugi odstavek 227. člena ZKP), temveč tudi kadar policija pri zbiranju obvestil ugotovi, da za določeno osebo obstajajo razlogi za sum, da je storila ali sodelovala pri storitvi kaznivega dejanja (osumljenec). Bistvo privilegija zoper samoobtožbo v povezavi s prepovedjo izsiljevanja izpovedb je v tem, da morajo organi pregona v najširšem smislu obdolžencu pustiti, da je povsem pasiven oziroma, da se sam zavestno, razumno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo z njimi sodeloval ali ne.10 Procesna posledica kršitve privilegija je določena v tretjem odstavku 148.a člena ZKP in prvem ter drugem odstavku 83. člena ZKP – sodišče na tako pridobljeno izjavo sodbe ne sme opreti oziroma mora navedeni dokaz izločiti iz spisa.11 Gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

20. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe o nujnosti izločitve obrazca, ki ga je ob odvzemu krvi in urina obsojencu izpolnila dežurna zdravnica, zavrnilo s tremi argumenti. Prvič, da zdravniki osumljencev niso dolžni poučevati o njihovih pravicah v kazenskem postopku, drugič, da sodišče prve stopnje v korist obsojenca ni upoštevalo njegove izjave zdravnici, in tretjič, da je obramba predlog za izločitev te listine podala prepozno, šele na glavni obravnavi in ne na predobravnavnem naroku, ko je bila listina že v spisu. Ne da bi se Vrhovno sodišče podrobneje spuščalo v navedene razloge, je pritrditi sodišču druge stopnje, da sodišče prve stopnje svoje sodbe ni oprlo na izjave, ki jih je obsojenec dal zdravnici, temveč na obsojenčeve navedbe s tem v zvezi, ki jih je podal v svojem zagovoru, za katerega se je svobodno odločil in pred pričetkom katerega je bil poučen o svojih pravicah. Zato privilegij obsojenca zoper samoobtožbo ni bil okrnjen. Izjava, ki jo je obsojenec dal zdravnici, na ugotovitev koncentracije alkohola v času odvzema vzorcev krvi in urina ni mogla vplivati, privilegij zoper samoobtožbo pa se na odvzem telesnih tekočin ne nanaša. Izjava obsojenca, kdaj je nazadnje pil alkoholne pijače, vpliva zgolj na izračun koncentracije alkohola v obsojenčevi krvi v trenutku prometne nesreče. Pri tem se je sodišče prve stopnje, kot rečeno, oprlo na obsojenčev zagovor.

21. Ostalih zatrjevanih kršitev, ki glede na razveljavitev pravnomočne sodbe niso relevantne, Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

22. Glede na povedano je Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v katerem bo moralo sodišče ugotovljeno kršitev odpraviti ter določno opredeliti obsojenčev odnos do povzročitve neposredne nevarnosti za življenje ali telo kakšne osebe. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče tudi upoštevati, da je določba 2. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 tiha blanketna norma, ki glede opredelitve izrazov „območje za pešce“, „območje umirjenega prometa“ in „območje omejene hitrosti“ napotuje na področno zakonodajo,12 ki zakonskim znakom kaznivega dejanja daje pravi pomen.

1 Ur. l. RS, 91/2011 z dne 14. 11. 2011. 2 Gl. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 53731/2010-61 z dne 15. 9. 2011, tč. 5 in I Ips 62862/2010-258 z dne 27. 3. 2014, tč. 19. 3 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 62862/2010-258 z dne 27. 3. 2014, tč. 21 in Bavcon, L., et al., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list, Ljubljana, 2013, str. 280. 4 Prim. Schönke/Schröder, Strafgesetzbuch, Kommentar, 29. Auflage, Verlag C.H.Beck, München, 2014, str. 270, odst. 68. 5 Gl. Poročevalec DZ, b. š. z dne 3. 6. 2011 (Predlog KZ-1B, k 114. členu predloga zakona), str. 174. 6 Prim. sodbo Zveznega sodišča Nemčije 4 StR 725/94 z dne 30. 3. 1995. 7 Odločba Ustavnega sodišča Up-365/05-16 z dne 6. 7. 2006, tč. 6. 8 Odločba Ustavnega sodišča Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016, tč. 10. 9 Gl. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, tč. 15 in sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 12608/2014-237 z dne 16. 2. 2017, tč. 15. 10 Odločba Ustavnega sodišča RS Up-134/97-17 z dne 14. 3. 2001, tč. 10. 11 Gl. tudi določbo drugega odstavka 18. člena ZKP: Sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. 12 Izrazi so opredeljeni v prvem odstavku 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) v povezavi s 44. točko prvega odstavka 2. člena Zakona o cestah (ZCes-1).