Jedro

Če je oškodovancu zavarovalnica vso škodo povrnila, je odvzem premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v takšnem primeru opredeljen kot dolžnost plačila državi, saj obsojenec ne more ostati obogaten.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 1.200,00 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni V.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen treh let zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je predlagal, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev izvajanja zaporne kazni. V zahtevi je zagovornik uveljavil, da izrek sodbe ni razumljiv, da v sodbi ni razlogov glede odločilnih dejstev oziroma so ti nejasni. Tako iz izreka sodbe izhaja, da naj bi obsojenec vzel denar, v nadaljevanju pa se mu očita, da je oškodoval P. za 1,445.413,00 SIT, kolikor je bilo vzetega blaga, pri čemer ni jasno, kakšno blago je imelo sodišče v mislih. Obe sodbi po mnenju zagovornika predstavljata nedokazan ter neutemeljen konstrukt. Izpodbijana prvostopenjska sodba je oprta predvsem na izpovedbo priče R.K., ki je po mnenju zagovornika neverodostojen. Prav tako se po mnenju zagovornika ne sklada videz obsojenca in fotorobota. Če bi obsojenec dejansko storil kaznivo dejanje, bi prav gotovo poleg pištole in denarja skril tudi kombi, ki je bil najden delno odklenjen. Blagajničarki naj bi dali v vreči le debele bankovce, kar ne ustreza očitani premoženjski škodi. Po mnenju zagovornika ima obsojenec tudi alibi, ker naj bi se v kritičnem času kot gost nahajal v gostinskem lokalu "A." v L., pri čemer se sklicuje na pričo, natakarja A.B. Zagovornik tudi uveljavlja napačno odločitev o odvzemu premoženjske koristi, saj je oškodovana pošta dobila povrnjeno škodo od zavarovalnice. Zahtevi je priloženo še stališče obsojenega V.P., ki uveljavlja verodostojnost pričanja A.B. in neverodostojnost priče K. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo menil, da zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po mnenju državnega tožilca je izrek sodbe razumljiv.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Osrednji del zahteve vsebuje uveljavljanje obsojenčevega zagovora, da ni storil kaznivega dejanja in da je izpovedba priče R.K. neverodostojna. Po mnenju zagovornika bi sodišče moralo slediti priči A.B., ki je potrdil alibi obsojenca kot gosta v gostinskem lokalu. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili dokaze in drugače kot zagovornik verjeli priči R.K., medtem ko sta pričevanje A.B. ocenili kot neverodostojno. Iz tega sledi, da obsojenčev zagovornik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na izrecno določbo drugega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v postopku za varstvo zakonitosti takšnega razloga ni mogoče uveljavljati.

Obsojenčev zagovornik tudi neutemeljeno uveljavlja, da gre v opisu dejanja v izreku prvostopenjske sodbe za nasprotje. Iz opisa namreč povsem jasno izhaja, da sta blagajničarki izročili obsojencu vrečki, napolnjenima z denarjem, na koncu opisa dejanja pa je navedeno, da je obsojenec s tem oškodoval P. za 1,445.413,00 SIT kolikor je bilo vzetega blaga. Z "blagom" je poimenovan denar, ki ga je obsojenec vzel in ni s takšnim poimenovanjem podano nikakršno nasprotje v opisu dejanja.

Pravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje glede izrečenega ukrepa po 96. členu KZ, s katerim je bilo določeno, da obsojenec plača znesek v višini 1,445.413,00 SIT, kolikor znaša s kaznivim dejanjem pridobljena premoženjska korist. P. je sporočila, da jim je zavarovalnica vso škodo v navedeni višini povrnila, sodišče druge stopnje pa je pravilno pojasnilo, da je odvzem premoženjske koristi v takšnem primeru opredeljen kot dolžnost plačila državi, saj obsojenec v tem primeru ne more ostati obogaten.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno odločitev Vrhovno sodišče ni odložilo izvršitve zaporne kazni.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, ki je razvidno iz podatkov prvostopenjske sodbe.