Jedro

Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da ima fotokopija javne listine po veljavni sodni praksi v izjemnih primerih, ko dokazuje neko odločilno dejstvo, lahko značaj javne listine. Neoverjena fotokopija originalne javne listine namreč nima značaja javne listine, saj je ni izdal za to pooblaščeni izdajatelj. Lahko pa pridobi lastnost listine v smislu določbe 7. odst. 126. člena KZ, če rabi za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega FJ iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po 3. in 1. odst. 256. člena KZ. Skladno z določilom 1. odst. 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj mu določi kazen štiri mesece zapora, s preizkusno dobo treh let. Višja državna tožilka VN je v pisnem mnenju, podanem na podlagi 2. odst. 445. člena ZKP, predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bila obdolženec in njegova zagovornica seznanjena.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi dokaznega gradiva, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ni dokazano, preuranjen, saj razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče utemeljevalo oprostilno sodbo, niso prepričljivi, sicer pa je tudi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pritožbene navedbe tako utemeljeno vnašajo dvom v zaključek izpodbijane sodbe, da se z izvedenimi dokazi ni dalo ugotoviti, kdo je na očitan način predrugačil predmetno mapno kopijo in jo priložil k vlogi za pridobitev lokacijske informacije. Državni tožilec namreč izpostavlja pomembno dejstvo, da je Mestna občina Novo mesto že dne 10.6.2005, na predlog obdolženčeve nepremičninske agencije, N. FJ s.p., izdala lokacijsko informacijo za predmetni parceli, v kateri pa je med drugim navedeno, da je zemljišče, parc. št. .... delno območje stavbnih zemljišč, delno pa območje najboljših kmetijskih zemljišč, do katerega pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma ga ni ocenilo. To dejstvo bi bilo potrebno vsekakor predočiti obdolžencu, ki je v svojem zagovoru (list. št. 44) navajal, da se je s kupcem, to je družbo I d.o.o. pogovarjal o spremembi tistega dela nepremičnine, ki je kmetijsko zemljišče v stavbno in da je bil interes kupca, da se ta sprememba opravi, prav tako pa tudi kupcu družbi I d.o.o. oziroma priči LJL in prodajalki priči BD, ki sta povedala, da sta se glede prodaje oziroma nakupa predmetnih nepremičnin pogovarjala v glavnem le z obdolžencem. Ni tudi zanemarljivo nadaljnje dejstvo, da je obdolženčeva nepremičninska agencija dne 13.9.2005, to pa je takoj po izteku treh mesecev od pridobitve uvodoma navedene lokacijske informacije, podala vlogo za pridobitev nove lokacijske informacije, kateri pa je bila priložena predrugačena mapna kopija (mapna kopija, ki se prilaga vlogi za izdajo lokacijske informacije, v kritičnem času namreč ni smela biti starejša od treh mesecev). Svojo težo pa nedvomno ima tudi izpovedba priče MP, zaposlene na geodetski upravi v Novem mesto, na katero še posebej opozarja pritožnik. Slednja je namreč zaslišana v okviru preiskovalnih dejanj (list. št. 56) povedala, da je dne 13.9.2005 na geodetski upravi v Novo mesto mapno kopijo zagotovo prevzel obdolženec in šele po obravnavanem dogodku zanj občasno prevzema mapne kopije tudi delavec, ki je pri njem zaposlen, z imenom B ter da prevzeme načrtov parcel oziroma mapnih kopij stranke osebno podpišejo in je bilo tako tudi v obravnavanem primeru.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki zadevajo izpoved priče izvedenca gradbene stroke BS, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi okoliščine v zvezi z izdajo predmetnega izvedeniškega mnenja niso bile dovolj razčiščene. V zvezi s tem je tako obdolženec po eni strani navajal "s to cenitvijo nisem imel sam ničesar, potrebovali so jo za banko in so jo pridobili sami. Jaz je nisem niti videl", po drugi strani pa je izvedenec priča BS povedal, da je cenitev naročila obdolženčeva nepremičninska agencija, ponavadi pa je cenitve naročal sam obdolženec ter, da je vse podatke, vključno z lokacijsko informacijo z dne 14.9.2005 ter mapno kopijo z dne 3.11.2000, dobil od naročnika. Zanimivo pa je, da je v izvedeniškem mnenju zapisano, da je izdelano dne 12.9.2005 (predmetna lokacijska informacija pa je bila izdana 14.9.2005) ter, da v izhodiščih za ocenjevanje ni zapisano, da bi izvedenec imel na razpolago, kot je to sam navajal, lokacijsko informacijo z dne 14.9.2005, je pa zapisano, da je imel na razpolago načrt parcele, ki jo je predložil sodišču in je datiran z dne 3.11.2000 (priloga C5), na kateri je nepremičnina parc. št. .... s črticami razdeljena na dva dela. Za boljšo razjasnitev obravnavane zadeve bi po oceni pritožbenega sodišča kazalo v postopek pritegniti tudi izvedenca grafološke stroke, ki bi odgovoril na vprašanje, ali je podpis vlagatelja na vlogah za izdajo lokacijske informacije za predmetne nepremičnine z dne 25.5.2005 in dne 13.9.2005 morda obdolženčev.

V zvezi s pravno opredelitvijo obravnavanega dejanja pa pritožbeno sodišče pripominja, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da ima fotokopija javne listine po veljavni sodni praksi v izjemnih primerih, ko dokazuje neko odločilno dejstvo, lahko značaj javne listine. Neoverjena fotokopija originalne javne listine namreč nima značaja javne listine, saj je ni izdal za to pooblaščeni izdajatelj. Lahko pa pridobi lastnost listine v smislu določbe 7. odst. 126. člena KZ, če rabi za dokaz kakšnega dejstva, ki ima vrednost za pravna razmerja (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 82/99).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državnega tožilca, razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno izvesti vse dokaze in v navedeni smeri dokazni postopek dopolniti ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi, o zadevi ponovno odločiti.