Jedro

V postopku odstranitve nezakonito postavljenega objekta je vprašanje lastništva zemljišča pomembno le, če investitorja ni mogoče ugotoviti. Ker je bil v obravnavanem primeru investitor znan, je druga tožena stranka pravilno vodila postopek odstranitve objekta z njim.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morali toženi stranki plačati tožnikoma 7.732.669,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Ugotovilo je, da inšpektorji urbanističnega inšpektorata druge tožene stranke niso bili seznanjeni z morebitnim soinvestitorstvom tožnikov. V postopku sta kot investitorja nastopala zakonca C. Tudi upravni organ prve tožene stranke ni ravnal nezakonito nasproti tožnikoma.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je prvostopno ugotovitev, da sta v upravnem postopku nastopala kot investitorja V. in J. C. Na podlagi 73.čl. zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor se vodi postopek za odstranitev objekta nasproti investitorju, proti lastniku zemljišča pa le, če investitor ni znan. Odločba o odstranitvi objekta je postala pravnomočna in je ni nihče izpodbijal zaradi zgrešene pasivne legitimacije. Če hočeta tožnika dokazovati nezakonito delo upravnega organa, morata najprej izpodbiti to odločbo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je bila tudi tožeča stranka soinvestitor. Ker je tožena stranka ni upoštevala v postopku in je hišo porušila, ji je s tem povzročila škodo. Sodbi druge stopnje očita, da ni odgovorila na pritožbeno trditev, da je uradni zaznamek inšpektorja ponarejen. Opozarja na nerazčiščeno protislovje v izjavah priče V. C., ki je pred sodnikom za prekrške izpovedoval drugače kot v tem postopku. Navaja, da je pomen njene vloge z dne 4.3.1992 v tem, da je bil z njo obveščen pristojni organ tožene stranke, da sta soinvestitorja tudi tožnika. Meni, da je bila prva tožena stranka dolžna postopek ustaviti, če je vedela za nezakonitost rušenja. Sklicuje se na pravila o gradnji na tujem zemljišču in meni, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka se sklicuje na vlogo, naslovljeno na upravni organ prve tožene stranke, in na postopek pred njeno skupščino. Pri tem prezre, da sta bili v spornem obdobju toženi stranki dve samostojni pravni osebi, vsaka s svojimi upravnimi organi in je postopek za odstranitev objekta tekel pri drugi toženi stranki. Dejanja tožnikov pri organih prve tožene stranke zato ne morejo vplivati na odškodninsko odgovornost druge tožene stranke, prva tožena stranka pa o rušenju ni odločala.

Očitki, da sodba druge stopnje ne odgovarja na pritožbene navedbe v zvezi z uradnim zaznamkom inšpektorja K. in v zvezi z neskladji v izpovedbah priče V. C., niso utemeljeni. Sodba druge stopnje namreč celovito obravnava dokazno oceno sodišča prve stopnje in jo potrjuje. Uradni zaznamek in pričevanje C. sta samo dva izmed več dokazov, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da urbanistična inšpekcija druge tožene stranke ni bila seznanjena s trditvijo, da sta tudi tožnika soinvestitorja sporne gradnje. Ta ugotovitev izhaja iz celotnega upravnega spisa, zlasti iz navedb v vlogah zakoncev C. Toda kot bistveno je sodba druge stopnje sprejela stališče, da je odločilna pravnomočna odločba, ne pa postopek, na podlagi katerega je bila izdana. Za sodišče druge stopnje je bilo odločilno, da odločbe, ki je štela za investitorja zakonca C., ni nihče izpodbijal, pa zato ta odločba učinkuje s svojo pravnomočnostjo. O odpravi posledic nezakonite upravne izvršbe se odloča v upravnem postopku (288.čl. zakona o splošnem upravnem postopku) oziroma v upravnem sporu (11. in 42.čl. zakona o upravnih sporih), če je bila kasneje odpravljena ali spremenjena odločba, ki je bila podlaga izvršbe. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno štelo kot odločilno vsebino pravnomočne odločbe o rušenju, zaradi česar se ni bilo treba ukvarjati s posameznimi podatki, ki s to odločbo niso v skladu.

Sodba druge stopnje odgovarja tudi na pritožbeno trditev o lastništvu objekta na podlagi določb zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Odgovarja tako, da navaja določbo 73. čl. zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. SRS št. 18/84 - 48/90), po kateri je v postopku odstranitve nezakonito postavljenega objekta vprašanje lastništva zemljišča pomembno le, če investitorja ni mogoče ugotoviti. Ker je bil v obravnavanem primeru investitor znan, je druga tožena stranka pravilno vodila postopek odstranitve objekta z njim.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).