Jedro

Pravno pravilo, ki bi od toženca zahtevalo, da opravlja neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino v njegovi trgovini in mora takoj, nemudoma potem, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati, bi izenačevalo objektivno in krivdno odgovornost. V primerih, kot je obravnavani, ko je organizacija čistilne službe pri tožencu bila v skladu z razumnimi pričakovanji, ni podana predpostavka protipravnosti.

Izrek

I. Pritožbi toženca se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v tč. I. in III. izreka spremeni tako, da v celoti glasi: „Tožbeni zahtevek, s katerim tožnik od toženca zahteva plačilo 3.200,00 €, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.4.2012 do plačila, ter povrnitev pravdnih stroškov, skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, se zavrne.“.

II. Tožnik je dolžna plačati tožencu 1.213,25 € (tisoč dvesto trinajst 25/100) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči po preteku 15 dni od dneva vročitve te sodbe do plačila, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 3.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2012 do plačila (točka I. izreka). V presežku, to je za znesek 100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka). Tožencu je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnika v znesku 1.084,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba uvodoma navaja, da se pritožuje zoper sodbo v delu, ki se nanaša na temelj zahtevka, saj je sodišče odločilo, da je podana tako objektivna kot subjektivna odgovornost toženca za nastalo škodo. Obravnavana zadeva se nanaša na mokra tla, sodna praksa pa je jasna, saj mokra tla ne predstavljajo nevarne stvari (sodba VSRS II Ips 225/2007 z dne 11. 3. 2010, sodba VSL II Cp 3674/2012 z dne 29. 5. 2013, istega sodišča I Cp 183/2009 z dne 15. 4. 2009 in istega sodišča II Cp 854/2012 z dne 9. 1. 2013). Toženec poudarja, da nasprotuje ugotovitvi sodišča o njegovi krivdni odgovornosti. V pritožbi povzema izpovedbo priče M.O. in poudarja, da je sodišče v 9. točki obrazložitve zapisalo, da verjame tožencu, da ima organizirano čistilno službo in to na način, kot je izpovedala navedena priča. Pritožba izrecno citira del obrazložitve sodišča prve stopnje, in sicer: „V času neposredno pred in ne eno uro, pol ure ali 15 minut pred tem, ko je tožnik padel, zagotovila, da bi bodisi čistilka bodisi katerih od prodajalcev mokra tla pobrisal, pred tem pa jih v opozorilo strankam zavaroval z opozorilno tablo.“ In še: „Tožena stranka očitno ni postopala tako, ker mokrih tal zaposleni niso zaznali, v tem pa je podana odgovornost tožene stranke, torej zaradi premajhne skrbnosti.“ Pritožba poudarja, da zaradi tega, ker zaposleni pri tožencu mokrih tal niso zaznali, tožencu ne more očitati premajhne skrbnosti. Sodišče mora presoditi ali način čiščenja trgovin toženca šteje kot zadosti skrbnega ali ta ustreza njeni profesionalni skrbnosti. Po mnenju toženca je tem kriterijem zadoščeno. Če mokrih tal nihče ne zazna, jih niti ne more počistiti oziroma tega naročiti drugi osebi, niti ne more mokrega mesta zavarovati z opozorilno tablo. Vprašanje, na katero mora sodišče odgovoriti je, ali je ta opustitev stranke posledica njene premajhne skrbnosti ali pa gre nasprotno za primer, ki ga je treba označiti kot naključje. Zahteva, da bi mokri madež oziroma tla počistil neposredno, preden je tožnik na njih stopil, je povsem neživljenjska. V praksi to pomeni, da bi moral pred vsakim kupcem hoditi eden od zaposlenih toženca in neposredno pred njim brisati tla. Dejstvo torej je, da mokrih tal zaposleni oziroma čistilni servis preko čistilke, ki kljub temu, da konstantno kontrolira stanje v trgovini, ni zaznal, posledično jih ni mogel očistiti oziroma označiti z opozorilom. Gre tako za naključje, za katero toženec ne odgovarja, sodišče pa mu je v svoji sodbi naprtilo odgovornost za vsako naključje, ki se pripeti v njegovih trgovinah. To pa v bistvu pomeni vzpostavitev objektivne odgovornosti. Pritožba nato citira sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2906/2010 z dne 6. 10. 2010 ter del sodbe II Cp 3674/2012 z dne 29. 5. 2013. Pritožba nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da toženec ni dokazal nobenega izmed ekskulpacijskih razlogov iz 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Izpostavlja, da ni zatrjeval in dokazoval zgolj nepazljive hoje tožnika, temveč predvsem njegovo neprimerno obutev, pri čemer sodišče pri zaslišanju tožnika ni povsem dosledno povzelo njegovih navedb, saj ni zapisalo njegove izjave, da je bil obut v plesne čevlje. Iz zapisnika z naroka dne 29. 8. 2014 izhaja, da je tožnik sam izpovedal, da je bil obut v plesne čevlje. Sodišče se s tem ugovorom ni ukvarjalo in je enostavno zapisalo, da je sledilo tožniku, da je bil primerno obut in zaključilo, da gre za povsem običajen par čevljev, uporabljenih za vsakodnevno hojo. Toženec je zatrjeval, da je zaradi te okoliščine tožnikov soprispevek 70%, sodišče pa se do tega ni opredelilo, s čemer je storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kljub temu, da je sodišče pravilno v sodbi zapisalo, da je bistvo nakupovanja usmerjanje pozornosti na razstavljeno blago, pa to ne pomeni, da lahko kupec povsem ignorira površine po katerih hodi. Na njih se lahko nahajajo namreč posebnosti in ovire, ki so prav tako povsem pričakovane v trgovini, med drugim tudi na tleh raztreseno ali razlito blago. Nadalje pritožba uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tožnikovo tretjo pripravljalno vlogo, v katerih je delno umaknil svoj zahtevek, delno pa ga je spremenil, pri čemer pa za spremembo tožbe potrebuje soglasje toženca. Sodišče je sicer v 15. točki obrazložitve zapisalo, da gre za prilagoditev višine zahtevane odškodnine po posameznih elementih nepremoženjske škode, pri tem pa ne obrazloži, na podlagi česar je takšna prilagoditev potrebna in predvsem dovoljena. Pritožba poudarja, da je bil obseg posameznih vrst škode tožniku povsem znan že pred angažiranjem izvedenca in sklicuje se na to, da ima odškodnina za nepremoženjsko škodo osebni značaj. Pritožba navaja, da so posamezni zahtevki iz naslova odškodninske obveznosti po OZ samostojni. Vsaka oblika nepremoženjske škode terja svojo trditveno in dokazno podlago, zato sodišče spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti. Pritožba v nadaljevanju graja in uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker odločitev ni v skladu z izvedenskim mnenjem izvedenca R.L.. Pritožba nato obsežno navaja razloge, zaradi katerih meni, da je potrebno zavrniti tako denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti in strahu. Prav tako poudarja in oporeka ugotovitvi sodišča, da ni nasprotoval trditvi tožnika, da je dne 21. 3. 2012 nanj naslovil odškodninski zahtevek, zato toženec do zakonskih zamudnih obresti, od navedenega datuma, ni upravičen. Toženec zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico, podrejeno, da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje ter priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni podal. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V obravnavani pravdni zadevi je predmet odločanja tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo denarne terjatve zaradi povrnitve škode, ki jo je utrpel v posledici padca v trgovini toženca. Škodni dogodek se je zgodil 24.8.2011 okoli 12.00 ure; tožnik je padel v delu trgovine, kjer se nahajajo police s pijačami; padel je zaradi mokrih tal; mokrote na tleh ni zaznal (1), mesto padca ni bilo označeno z opozorilno tablo. Sodišče je takšne dejanske ugotovitve razvrstilo (subsumiralo) tako pod določila OZ, ki urejajo objektivno odgovornost (tč. 8. obrazložitve), kot tudi določila, ki urejajo subjektivno (krivdno) odgovornost (tč. 9. obrazložitve).

7. Materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje so zmotni že v izhodišču. Predpostavke objektivne in subjektivne odgovornosti so (tako) različne (2), da ne morejo istočasno utemeljevati iz njih izhajajoče obveznosti povrniti oškodovancu nastalo škodo. Določba OZ, ki to ureja, kot pravilo postavlja subjektivno odgovornost (prvi odst. 131. člena OZ), objektivna odgovornost pa je izjema (drugi odst. 131. člena OZ)(3). Tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča RS je ustaljena v razlagi, ki razmejuje obe vrsti odgovornosti (4).

8. Iz zgoraj (tč. 6. obrazložitve) povzetih (in v pritožbenem postopku nespornih) dejstev, ne izhaja materialnopraven zaključek, da so zaradi razlitja tekočine (v obsegu od „majhen madež“ do „0,5 * 0,5 m2“) mokra tla v trgovini postale „nevarna stvar“, v smislu pravnega standarda iz drugega odst. 131. člena OZ. Sodna praksa je opredelila kriterije, po katerih se razlaga ta pravni standard, glede na okoliščine konkretnega primera, sledeč teoretičnim napotkom:“Nevarna je lahko samo tista stvar, ki s svojimi negativnimi vplivi presega običajne meje družbene tolerance in zato samo po sebi, ali zaradi svojih drugih lastnosti pogostoma ali v znatnem obsegu povzroči škodo.“ (5). Zato tudi sodna praksa v primerih, v bistvenih dejstvih enakih obravnavanemu, zavrača razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje (6).

9. Sodišče prve stopnje je utemeljilo odgovornost toženca tudi kot krivdno (tč. 9. obrazložitve). Pri tem je sprejelo dokazni zaključek:“Sodišče namreč verjame toženi stranki, da ima organizirano čistilno službo in to na način, kot je izpovedala priča M.O..“, toda, tudi tako organizirana čistilna služba ni razbremenila toženca odgovornosti, kajti:“ Vendar pa tožena stranka zgolj z dokazom o tem, da ima organizirano čistilno službo, ni dokazala, da je spornega dne v času neposredno pred in ne eno uro, pol ure ali petnajst minut pred tem, ko je tožnik padel, zagotovila, da bi bodisi čistilka bodisi kateri od prodajalcev mokra tla pobrisal, pred tem pa jih v opozorilo strankam, zavaroval z opozorilno tablo. Da ni postopala tako, je razlog očitno v tem, da mokrih tal zaposleni niso zaznali, v tem pa je podana odgovornost tožene stranke, torej zaradi premajhne skrbnosti.“.

10. Sodišče prve stopnje je z zgoraj citiranimi zaključki utemeljilo obstoj krivdne odgovornosti toženca; njegova „premajhna skrbnost“ je bila ugotovljena z uporabo pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odst. 6. člena OZ) (tč. 9. obrazložitve). Sodišče druge stopnje se zaveda, da se v konkretnih primerih dejanske okoliščine, ki tvorijo materialnopravne predpostavke odškodninske obveznosti, prepletajo in da takšno razmejevanje ni preprosto (7). To poudarja zato, ker je očitno sodišče prve stopnje omenjeni standard uporabilo tako za presojo krivdne odgovornosti, kot tudi protipravnosti ravnanja oz., je s tem standardom določilo tudi pravilo ravnanja v konkretnem primeru. Ta primer namreč sodi med tiste, v katerih toženec ni neposredni povzročitelj vzroka, ki se očita kot odločilen, namreč, tožencu se ne očita, da je ravnal aktivno (polil tekočino po tleh) temveč opustitev; opustitev je v tem, da toženec ni ravnal tako, da bi to razlitje bilo takoj opaženo, kraj razlitja zavarovan in nato tla obrisana.

11. Primerov, povezanih s padci ljudi na različnih površinah, je v sodni praksi vse več. V njih se praviloma tožencem očita, da so opustili neko dolžno ravnanje. Z opustitvijo kršimo zapoved, ki nas usmerja k določenemu vedenju in ravnanju (8). V primerih neposlovnih odškodninskih obveznosti pa ne obstaja zmeraj izrecno pravno pravilo, ki določa tip ravnanja, zato ga je potrebno določiti. Predpostavka protipravnosti (nedopustnega škodljivega dejstva) mora biti podana tudi v primerih, ko ne obstaja izrecno pravno pravilo, ki bi urejalo določen tip ravnanja (storitev ali opustitev), temveč je opredeljeno kot na „splošno nedopustno“ (9). V takšnih primerih morajo sodišča, glede na okoliščine konkretnega primera, ugotoviti ali je bilo kršeno kakšno (nezapisano) pravilo ravnanja, katerega namen je zmanjševanja oz. odpravljanje nevarnosti nastanka škode. Tako sodišča v takšnih primerih določijo najprej „normo za konkretni primer“ (10); njen namen je konkretizacija „splošno nedopustnega“ ravnanja napram določeni dobrini (v obravnavanem primeru posegu v telesno integriteto), z namenom zmanjševanja oz. odprave škodnih posledic (11). Pri vzpostavljanju takšnega pravila, katerega opustitev nato (lahko) pomeni protipravno ravnanje, je osnovno izhodišče, da mora tisti, ki na površini, ki mu pripada (ali zanjo odgovarja), vzpostavi promet (12), skrbeti tudi za ustrezno prometno varnost. Toda odškodninska obveznost za morebitno opustitev se lahko vzpostavi le, če je bila nevarnost ob ustrezni skrbnosti prepoznavna; upoštevati je potrebno, kateri ukrepi za zmanjševanje takšne nevarnosti so bili možni in predvidljivi, pri čemer ta dolžnost ne sme biti pretirana (13). Bistveno enake kriterije navaja tudi slovenska teorija „Protipravno je vsako ravnanje (aktivno ali pasivno), zaradi katerega obstaja objektivno predvidljiva (četudi manj verjetna) možnost nastanka škode (splošno merilo protipravnosti)“ (14). Prav s tem problemom se ukvarja tudi sodna praksa, saj bo Vrhovno sodišče zapisana stališča preverilo in sicer:“Revizija se dopusti v smeri preizkusa zakonitosti postopanja sodišča druge stopnje v zvezi z vprašanjem morebitne spremembe v postopku na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ter v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da je v primeru opustitvenega ravnanja vselej treba najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka, kot se je v tem primeru tudi pripetil.“ (15).

12. Odločitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pomeni, da obstaja pravno pravilo, ki od toženca zahteva, da opravlja neprestan, nenehen nadzor nad pohodno površino v njegovi trgovini in mora takoj, nemudoma potem, ko tla postanejo mokra, ta kraj zavarovati in tla obrisati. Prav ima pritožba, da takšno pravno pravilo v celoti izenačuje objektivno in krivdno odgovornost; če je toženec namreč odgovoren zato, ker ni dobesedno takoj, ko je do razlitja prišlo, to opazil in ga nemudoma odstranil, je to enako, kot razlaga, da so mokra tla nevarna stvar „per se“. Enak zaključek velja tudi v primeru, če se kot izhodišče vzame možnost razbremenitve - če bi moral toženec neprestano in neprekinjeno opravljati nadzor nad tretjimi (obiskovalci trgovine kot povzročitelji), potem njihova ravnanja nikoli niso nepričakovana in neodvrnljiva (drugi odst. 153. čl. OZ) in se toženec objektivne odgovornosti ne more razbremeniti.

13. Sodišče druge stopnje meni, da je vzpostavitev takšnega pravnega pravila v nasprotju z zgoraj navedenimi kriteriji, po katerih se določi predpostavka protipravnosti, pa tudi prvi sklop vzročne zveze. Sodišča morajo pri odločanju upoštevati, da obstajajo razumne meje določanja odškodninske obveznosti, in da so prav predpostavke in kriteriji njihovega določanja namenjeni temu, namreč ločevanju tistih škodnih dogodkov, ki se označujejo kot naključje in zanj nosi breme oškodovanec sam („casum sentit dominus“), od škodnih dogodkov, za katere odgovarjajo drugi subjekti.

14. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec imel ustrezno organizirano čistilno službo:“....in to na način, kot je izpovedala priča M.O.“ (tč. 9. obrazložitve). Ta priča je izpovedala, da se pred odprtjem trgovine (9.00) in po njenem zaprtju zvečer, tla počistijo „generalno z velikim strojem“; da je med delovnim časom vedno prisotna ena čistilka, ki ima na voljo tudi manjši stroj, namenjen intervencijskemu čiščenju med delovnim časom; čistilka ves čas hodi po trgovini z vozičkom in sama opazuje, ali je potrebno kje tla počistiti; ima prenosni telefon, na katerega se jo da priklicati, vodi tudi poseben zvezek za intervencijska čiščenja. Sodišče prve stopnje je tudi listinska dokaza in sicer kopijo strani iz zvezka čistilnega servisa z dne 24.8.2001 in interni zapisnik o škodnem dogodku, ocenilo kot „verodostojne“ (tč. 8. obrazložitve). Prav iz omenjenega zvezka pa izhaja, da je čistilka na mestu, kjer je tožnik padel, cca 30 minut pred tem opravila pregled in stanje je bilo „brez posebnosti“. Na podlagi teh dejstev pa tožencu ni moč očitati, da je ravnal protipravno. Organizacija čistilne službe pri tožencu je v skladu z razumnimi pričakovanji; pretirano bi bilo namreč zahtevati od trgovcev, da imajo čistilne službe organizirane tako, da se mokrota na tleh (ali kaj drugega, kar predstavlja ovira za hojo) nemudoma opazi in takoj odstrani. Takšna razlaga se (postopoma) uveljavlja tudi v sodni praksi, kot npr.:“Toženka je izkazala, da vodnega madeža kljub ustrezni skrbnosti ni mogla preprečiti. Strožjega režima čiščenja (še večje skrbnosti) od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, od toženke ni mogoče pričakovati, saj bi bilo neživljenjsko, da bi vsak trenutek na vsaki točki trgovine nekdo stal in čistil morebitne kapljice in druge madeže. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je šlo za naključje (16).“ ali:“Odločitev sodišča prve stopnje pomeni, da je toženka kršila (z opustitvijo) dolžnostno ravnanje (uvodoma pojasnjeno nezapisano pravno pravilo), neprestanega in neprekinjenega nadzora nad celotnim parkiriščem (tri etaže, cca 10.000 m2, ob prometu več tisoč vozil dnevno) in seveda čiščenja (ali opozarjanja na obstoj madeža v velikost nekaj dm2, na vsak način tako majhnega, da ga ni opazila niti tožnica sama).“ (17). Takšna stališča so uveljavljena tudi v primerljivi sodni praksi avstrijskih sodišč (18).

15. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Takšno odločitev je lahko sprejelo na pritožbeni seji, ker dejansko stanje, na podlagi katerega je ugotovilo, da niso podane predpostavke protipravnosti (in prvega sklopa vzročne zveze) ni bilo sporno (peta alineja 358. člena ZPP). Ker je sodišče druge stopnje presodilo, da so utemeljeni že tisti pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na navedene predpostavke odškodninske obveznosti, se mu ni bilo potrebno opredeljevati do drugih pritožbenih razlogov, ki so postali nepomembni (prvi odst. 360. člena ZPP).

16. Zaradi spremembe odločitve v glavni stvari je moralo odločiti tudi o stroških postopka. Tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel, zato mora tožencu povrniti njegove priglašene in priznane pravdne stroške (163., 154. in 155. člen ZPP). Kot takšni so bili priznani vsi priglašeni in opredeljeni stroški (stroškovnik z dne 20.1.2015), v skupnem znesku 703,62 € (z DDV), skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP). Toženec je v celoti uspel tudi v pritožbenem postopku, zato mu je tožnik dolžan povrniti tudi te stroške postopka. Priznani so vsi priglašeni stroški v znesku 509,63 € (z DDV in sodno takso za pritožbo), skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo pričele teči po preteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, od dneva vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

Op. št. (1) : Glede velikosti madeža sodišče prve stopnje ni sprejelo izrecne dokazne ocene; povzelo je izpovedbo tožnika in priče, njegovega sina, da je šlo za madež velikosti 0,5 * 0,5 m2; iz internega zapisnika, ki ga je sestavila toženka, pa izhaja, da je šlo za „majhen moker madež“ (tč. 7 obrazložitve).

Op. št. (2) : Čeprav teorija ni povsem poenotena pri opredeljevanju teh predpostavk; glej npr. Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti; Ljubljana 1990, str. 22-23; 114-115; Jadek Pensa D., OZ s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 668-669. Op. št. (3) : Tako že Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti; Ljubljana 1990, str. 113; Končina Peternel M., Novejši razvoj odškodninske odgovornosti: Pojem nevarne stvari in nevarne dejavnosti, Pid 6-7/1999; nekoliko drugačna so stališča Plavšak N., ki se zavzema za širitev objektivne odgovornosti; npr. Plavšak N., OZ s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, komentar k 131. členu OZ.

Op. št. (4) : „V skladu z aktualno sodno prakso, ki uveljavlja bolj restriktiven pristop pri presoji objektivne odgovornosti, se v primerih, ko stvar postane nevarna glede na okoliščine primera, pa gre te okoliščine pripisati opustitvi skrbnosti ali varstvenih pravil lastnika, za podlago vzame (zgolj) krivdna odgovornost.“; Sodba II Ips 225/2007 z dne 11.3.2010. „ V primerih, ko stvar oziroma dejavnost ni nevarna sama po sebi, temveč takšna postane glede na okoliščine primera, te okoliščine pa je treba pripisati opustitvi dolžne skrbnosti ali kršitvi varnostnih pravil obratovalca, je lahko podana le njegova krivdna odškodninska odgovornost.“; Sodba II Ips 787/2009 z dne: 25.4.2013. Op. št. (5) : Plauštajner K., Problem nevarne stvari v pravu; PP št. 10/95. Op. št. (6) : VSL II Cp 3674/2012 z dne 29.5.2013 v zvezi z DoR 267/2013 z dne 18.12.2013; celo v kopališčih mokra tla niso opredeljena kot nevarna stvar - Sodba II Ips 161/2010 z dne 10.12.2012. Op. št. (7) : Npr: „V resničnem življenju pa se pri posameznem škodnem dogodku okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago odškodninske odgovornosti, pogosto tako prepletajo, da analiza (členjenje) na posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti ni vedno preprosta. Zato tudi ločevanje med tistimi okoliščinami, ki jih mora kot elemente (dejansko podstat) predpostavk odškodninske odgovornosti dokazati oškodovanec, in med tistimi okoliščinami, ki jih mora kot elemente (dejansko podstat) razlogov za razbremenitev odškodninske odgovornosti dokazati odgovorna oseba, ni vedno preprosto. Skrbnost ravnanja odgovorne osebe je namreč pogosto hkrati merilo protipravnosti njenega ravnanja, ki ga mora dokazati oškodovanec in merilo krivde, katere neobstoj mora dokazati odgovorna oseba, da bi se odgovornosti razbremenila.“; Plavšak N., v OZ s komentarjem, 1. knjiga GV Založba Ljubljana 2003, str. 695. Op. št. (8) : Pavčnik M., Teorija prava, Ljubljana 2007, str. 120. Op. št. (9) : Tako že Strohsack B., Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Ljubljana 1990, str. 23:„Glede na splošno prepoved (generalno klavzulo) je vsak dolžan vzdržati se ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen ZOR). Že iz te prepovedi sledi, da zadošča za odškodninsko odgovornost v načelu že takšno ravnanje (storitev ali opustitev), ki je na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano.“.

Op. št. (10) : Pavčnik M., Argumentacija v pravu, Ljubljana 1991, str. 114-116. Op. št. (11) : V tem delu se sodišče druge stopnje sklicuje na opredelitev iz avstrijske literature, ki za takšna nezapisana pravila ravnanja uporablja različne izraze - „Verkehrssicherungspflichten; Gefahrvermeidungspflichte; Gefahrabwendungspflichten...“; podrobneje Harrer v Komentarju ODZ, par. 1295, str. 71-72. Op. št. (12) : Od tu tudi splošna in razširjena označba takšnih pravil kot pravil, ki so namenjena varstvu v prometu - Verkehrssicherungspflicten.

Op. št. (13) : Prav tam, str. 72-74. Op. št. (14) : Plavšak N., v OZ s komentarjem, 1. knjiga GV Založba Ljubljana 2003, str. 703,704. Op. št. (15) : VSRS sklep II DoR 449/2014 z dne 12.2.2015 (z zvezi s VSM I Cp 1165/2014).

Op. št. (16) : Če citirana VSL II Cp 3674/2012 z dne 29.5.2013; takšna razlaga ni bila sporna za Vrhovno sodišče, zato revizija ni bila dopuščena; DoR 267/2013 z dne 18.12.2013. Op. št. (17) : Sodba VSM I Cp 214/2014 z dne 10.5.2014, zato je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Op. št. (18) : „Stališče, da je podjetnik zavezan neprestano čistiti poslovne prostore, je (še posebej pri pogostem prometu) življenjsko nesprejemljivo in ga tudi praksa Vrhovnega sodišča Republike Avstrije utemeljeno zavrača.“; Harrer, str. 80. Enako stališče iz sicer starejše sodbe, ki se v literaturi še zmeraj citira in sicer padec v trgovini zaradi grozdne jagode, ki je ležala na tleh; tožbeni zahtevek oškodovanke je bil zavrnjen z razlago, da bi bilo pretirano od trgovca zahtevati, da opravlja nenehen nadzor nad tem, ali je kaj padlo na tla; 2Ob541/81 15.12.1981.