Jedro

Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.

Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacijami seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.

Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala, poleg ustno posredovanih bistvenih informacij o naravi obveznic in tveganju v primeru stečaja, s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel tožnik možnost pregledati in se z njim seznaniti.

Glavna lastnost podrejene obveznice (kot kvalificirane pravice) je ravno to, da je namenjena pokrivanju izgub banke in zaščiti drugih upnikov, zlasti deponentov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom z dne 14.2.2022. II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da sta nični prodajni pogodbi med pravdnima strankama in sicer Pogodba o nakupu obveznic X, št. 001/0000, v vrednosti vpisanih obveznic 20.000,00 EUR, in vplačanim zneskom 20.082,00 EUR z dne 17.6.2010 in Pogodba o vpisu obveznic X, št. 002/0000, v vrednosti vpisanih obveznic 15.000,00 EUR, in vplačanim zneskom 15.072,00 EUR z dne 21.6.2010 ter da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 35.154,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 20.082,00 EUR od 17.6.2010 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.072,00 EUR od 21.6.2010 dalje, do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v znesku 2.546,09 EUR. S popravnim sklepom z dne 14.2.2022 je sodišče prve stopnje sodbo v uvodu in na koncu popravilo tako, da je pravilen datum odločbe 8.12.2021. 2. Zoper to sodbo se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-14/21-30 z dne 13.1.2022 in v njej postavljenih standardov presoje (ne)poštenosti glavnega predmeta pogodbe in ali je bila pri sklepanjih dveh prodajnih pogodb za obveznice X pojasnilna dolžnost izpolnjena. Med pravdnima strankama je izrazita asimetrija – strokovna, informacijska, premoženjska. Tožnik je laik, ki se nikoli ni ukvarjal s finančnimi naložbami. Tveganj nikoli ni prevzemal in ni mogel predvideti tveganja izgube. Sodobne tehnologije leta 2010 razen v službi ni uporabljal. Tožniku so pomenili življenjski prihranki eksistenčni vir in nadomestilo za varno starost. Edini vir preživljanja mu je delavska plača trgovca v trgovini. Tožnik je izgubil prihranke in socialno varno starost. Dobil bo minimalno pokojnino in bo v breme najbližjih sorodnikov ali države. Na drugi strani je banka, ki je prodajala lastne obveznice zgolj za to, da je krepila lastni kapital. Bančni uslužbenki tožnika na tveganja in razliko od vezave sredstev nista opozarjali. Tega nista storili v potrebnem obsegu. Banka je zlorabila zaupanje v lastno korist. Navodila zaposlenim niso ločevala med zunanjimi kupci podrejenih obveznic in komitenti banke. Ker Direktiva 93/13/EGS ob izhodišču minimalne harmonizacije in upoštevanju sodne prakse SEU dopušča strožje nacionalno varstvo, in sicer tako, da se presoja nedovoljenosti lahko razteza na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe, načelo lojalne razlage v povezavi z Direktivo 93/13/EGS ne more utemeljiti stališča, da je (ne)poštenost pogodbenega pogoja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) vselej pravno nepomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je naredilo v točki 24 sodbe napačen zaključek. Sodišče prve stopnje je izpustilo obravnavo asimetrije in zlasti tehtanje pomena nespornega dejstva, da je toženka prodajala tožniku svoje obveznice in povečevala svoj lastni kapital. Prodajna pogodba je bila izključno v korist tožene stranke, ki je prejela in v kapital vložila tožnikov denar. Tožnik je prevzel in se izpostavil neobičajnemu tveganju, saj doslej nikoli ni prišlo do propada slovenske banke, ki bi povzročila izgubo naložbe fizične osebe v tej isti banki. Tožnik ni mogel predvideti tveganj izgube v celoti, torej neomejeno glede na naložbo, saj niti zaposlena bančna uslužbenka A. A. ne B. B., pri katerih je sklepal pogodbo, ne poznata razlike med navadno in podrejeno obveznico. Tožniku pa sodišče nalaga, da bi pomen podrejenosti moral poznati v trenutku vpisa. Sodišče je opustilo vrednotenje pozitivnega vidika pogodbene svobode. Osredotočilo se je zgolj na njen negativni vidik. Hkrati je spregledalo vrednostno načelo socialne države kot splošnega ustavnega načela. Ustavno sodišče RS izpostavlja, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe, preučiti, ali je bil potrošnik v tej zadevi obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in tveganja izgube finančne naložbe, vendar v izpodbijani sodbi tega sodišče ni storilo oziroma je naredilo napačno. V primeru spremembe komitentove finančne naložbe iz večletnega varčevanja za zagotavljanje varne starosti v podrejene obveznice, bi moralo pojasnilo biti pisno, v razumljivem jeziku in vsebovati primerjavo med obema naložbama v tabeli s podatki o vrsti posamezne naložbe, razliki med deponiranjem sredstev in naložbo v dolžniški vrednostni papir, razliki med deponiranimi sredstvi po pogodbi in vložkom v kapital skozi dolžniški vrednostni papir kot posledica zahtev Banke Slovenije za zagotovitev dodatnega kapitala banke, razlogi za dodatni kapital, v čigavem imenu in za čigav račun se sklepa posamezna naložba, razlikah obravnave poučenih in nepoučenih vlagateljev pri posamezni naložbi, kako se izkazuje naložba, varnosti v razmerju do banke same, jamčevanju tretjih (države -da/ne), možnosti odstopa od naložbe in vračila vloženih sredstev. Takšna primerjava je izostala. Banka ni izvršila dolžnosti. Tožnik bi moral imeti primerjavo, ne pa Prospekt, objavljen na spletni strani banke ali natisnjen nekje v banki in dosegljiv na željo, kot je povedala priča. Ni dovolj le razumevanje, temveč da je tožnik dejansko razumel tveganja za neugodne posledice za njegov finančni položaj in premoženje. Potrošnik mora imeti na voljo takšne informacije, da je zmožen oceniti dejansko tveganje. To se v primeru prodajne pogodbe za podrejene obveznice izraža predvsem v potencialnem povečanju tveganja izgube naložbe. Tožnik ob pravilni seznanitvi ne bi nikoli vseh svojih življenjskih prihrankov za varno starost namenil za tvegano investicijo v podrejeni kapital, če bi bile posredovane potrebne informacije za sprejetje poučene in preudarne odločitve. Tožnik je na banko prišel podaljšati vezavo prihrankov in šele na predlog bančne uslužbenke je postal nakup podrejenih obveznic glavni predmet pogodbe. Pritožnik ni prejel Sklepa banke o izdaji nematerializiranih podrejenih imenskih obveznic z dne 17.7.2010. Gre za trajno, naložbeno pravno razmerje, ta naložba je dolgoročna, visoka, življenjska naložba. Zato sta prav njena stabilnost in varnost ali temu zrcalno tveganost za vlagatelja bistvenega pomena. Ker banka tožnika ni opozorila, da mu tokrat ponuja podrejene obveznice in ne kot prej denarni depozit, in ker ga ni seznanila niti s tem, kar je navedeno v njenem sklepu, namreč, da so obveznice visoko tvegan vrednostni papir, da so ob stečaju oziroma likvidaciji podrejene čistim dolžniškim instrumentom in izplačane šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti do navadnih upnikov, je bil tožnik prepričan, da tudi tokrat izvaja varno naložbo kot že nekajkrat prej. Priča A. A. ni vedela povedati, kako je govorila s strankami, ki so vpisovale obveznice. Bila je samo enkrat prisotna pri vpisu, tožnika ni prepoznala kot stranke. Ni potrdila, da bi tožniku karkoli dala. Dokazni postopek nikjer ni dokazal, da je bil tožniku izročen prospekt, povzetek prospekta, da je bil kakorkoli seznanjen, poučen in da je bil usmerjen na reklamni material, zloženke, plakate, s katerimi bi se lahko informiral o ključnih informacijah poteka vpisa in osnovnih karakteristik podrejenih obveznic X. Potrdila o izročitvi pisnega dokumenta tožniku ni. Dokaza o dejanskem in popolnem ustnem informiranju o podrejenosti in razlike od vezave denarja ni. Napačen je očitek sodišča tožniku o nepozornosti, prezrti informaciji, izostanku minimalne skrbnosti, lastni odgovornosti. Izostanek pojasnilne dolžnosti in izostanek informiranosti v tožnikovem primeru pomeni kršitev načela poštenja in vestnosti. Tožniku je bilo povedano, da bo čez sedem let prišel na banko in dobil celoten znesek izplačan. S takšno razlago je bil zaveden, to pa pomeni nepošteno ravnanje. Zaključek sodišča, da banki ni mogoče očitati, da je pri opravljanju pojasnilne dolžnosti glede predstavitve vsebine predmeta in znanih tveganj ravnala neustrezno in nepošteno, je protispisen. Vrstni red je bil najprej podpis listin, vpis obveznic in s tem sklenitev pogodbe, možnosti za vpogled v dokumente, katerih tožnik ni dobil, pa so bile zgolj na razpolago v poslovalnici in na spletu. Glede na konkretne okoliščine bi jih tožnik v najboljšem primeru lahko dobil šele po sklenitvi pogodbe, torej prepozno. Za razmislek, tehtanje odločitve časa ni bilo. Zaključek sodišča v točki 47 je napačen. Sodišče zanemari, da je banka prodajala lastne obveznice in ne obveznice drugih subjektov, da je v zelo kratkem času (3 let) prišlo do situacije, v kateri so bili sprejeti ukrepi finančnega prestrukturiranja. Pri presoji dobre vere je treba upoštevati tudi, ali je bil potrošnik spodbujen s strani bančne uslužbenke. Določeni pogoji lahko v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank, ki izhajajo iz zadevne pogodbe. Obstoj povzetka prospekta ali možnosti vpogleda na spletni strani v prospekt, ne zadošča merilom za sprejem pretehtane odločitve. Tožnika je banka ujela nepripravljenega in postavila pred dejstvo – namesto vezave nakup obveznic. Četudi bi tožnik povzetek prospekta dobil po podpisu pogodbe, je bila transakcija z njegovim denarjem takrat že izvršena, torej prepozno. Možnost zahtevati prospekt ali ga pogledati po vpisu ne zadošča standardom SEU in URS. Sodišče spregleda, da je tožnik prišel na pogajanja za sklenitev nove pogodbe o vezavi. Informacija bančne uslužbenke, da kupi obveznice X, je bila zanj popolno presenečenje, nova stvar. Toženka ni dokazala povzetka prospekta, da bi bančni uslužbenki delovali po navodilih, ni dokazala informacije o dostopu do celotnega prospekta in da je v konkretnem primeru dejansko bila banka in njena poslovalnica na C. opremljena z vsem zahtevanim materialom. Izpovedba D. D. nima zveze s konkretnim tožnikovim primerom in trenutkom sklepanja pogodb, zato mu je sodišče dalo preveliko težo. Sodba je protispisna v delu, ko se sklicuje na priči B. B. in A. A. Sodišče bi moralo verjeti tožniku. Sklicevanje na težo izpovedi prič, ki nista ničesar v konkretnem primeru potrdili in izpostavljanje pomena dokaznih moči njunih izpovedi, ob nepoznavanju konkretnih okoliščin, je arbitrarno. Tožnik je za povzetek prospekta izvedel iz odgovora na tožbo, zato je protispisen zapis sodišča v točki 37 sodbe. Podatek o tem, da tožnik ni imel priključka na splet, ni bil prerekan. Gre za bistvene kršitve po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Izostanek pojasnilne dolžnosti, nepoštenost v informiranju, pridobitev tožnikovih privarčevanih sredstev v lastni kapital, dajanje prednosti lastnemu interesu na škodo pritožnika, pomenita kršitev dolžnosti banke v pogodbenem razmerju do komitenta in predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost. Zaključuje, da so mu bile kršene ustavne pravice iz 14. člena v zvezi z 2., 23. in 25. členom Ustave RS, iz 22. člena, 33. člena, 35. člena Ustave RS in 6., 13. in 14. člena EKČP. Sodna odločba, ki je utemeljena z nezadostnimi in nejasnimi razlogi, krši prepoved sodniške samovolje in predstavlja kršitev zahteve po obrazloženosti sodne odločbe.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene od zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotje med vsebino dokaza in razlogi sodbe - protispisnost je lahko le napačen prepis vsebine listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razloge (povzetek listine), pri katerem se sodišče vrednostno še ni opredelilo. Če zatrjevano nasprotje ni nastalo pri prenosu vsebine iz spisa v sodbo, pač pa je rezultat sodnikovega sklepanja, ne gre za očitek protispisnosti, temveč kvečjemu za očitek zmotne dokazne ocene.2 Pritožbeni očitek o storitvi napake pri povzemanju vsebine izpovedi prič, češ da je sodišče dokazu pripisalo drugačno vsebino, kot jo ima v resnici, ni utemeljen, saj je sodišče pravilno povzelo izpovedi prič. Pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni zaznalo napake pri povzemanju izpovedi. Očitek napačne dokazne ocene teh dokazov meri na zmotno ugotovitev dejanskega stanja in ne utemeljuje očitane kršitve postopka.

7. Izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V njej so navedeni obširni razlogi o odločilnih dejstvih kot tudi argumentacija v smeri odgovora na posamezna sporna pravna in dejanska vprašanja, ki so se pojavila in obravnavala v zadevi, tudi glede vsebine pojasnilne dolžnosti banke pri prodaji podrejenih obveznic. Odločitev je mogoče preizkusiti.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča odločilna nesporna dejstva: - toženka je maja 2010 objavila Prospekt za prodajo podrejenih obveznic X javnosti, - tožnik je do nakupa obveznic X svoje prihranke deponiral na depozitu, za kar je imel sklenjeno Pogodbo o vezavi depozita, - med pravdnima strankama sta bili sklenjeni dve pogodbi o nakupu obveznic X dne 17.6.2010 in 21.6.2010, - tožnik je bil na dan 17.12.2013 vpisan v register KDD kot imetnik 350 podrejenih obveznic X, - tožnik je bil z obvestilom toženke z dne 18.12.2013 obveščen, da so prenehale obveznosti toženke po obveznicah z oznako X in SIN kodo ..., - toženka se je v obvestilu sklicevala na izredne ukrepe Banke Slovenije, ki je dne 17.12.2013 izdala odločbo, oznaka 24.20-021/13-010, s katero so bile obveznice z oznako X izbrisane iz centralnega registra nematerializiranih vrednostnih papirjev in so v celoti prenehale vse kvalificirane obveznosti toženke na podlagi obveznic X. 9. Sodišče prve stopnje je v točkah 23 do 26 sodbe pravilno pojasnilo materialno pravno podlago za odločanje v zadevi. Tožnik se v pritožbi sklicuje na sodbo Ustavnega sodišča RS Up-14/21-30 z dne 13.1.2022, ki je bila izdana v zadevi, ki se je nanašala na potrošniško kreditno pogodbo v tuji valuti (CHF). Ta odločba v točki 24 navaja, da ker Direktiva 93/13/EGS ob izhodišču minimalne harmonizacije in upoštevanju sodne prakse SEU dopušča strožje nacionalno varstvo, in sicer tako, da se presoja nedovoljenosti lahko razteza na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe, načelo lojalne razlage v povezavi z Direktivo 93/13/EGS ne more utemeljiti stališča, da je (ne)poštenost pogodbenega pogoja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) vselej pravno nepomembna za odločitev. Ustavno sodišče RS je torej zaključilo, da je kategorično stališče, ki ne dovoljuje presoje poštenosti pogodbenega pogoja ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti, v nasprotju s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Zato stališče sodišča prve stopnje v zadnjem stavku točke 24 obrazložitve sodbe ni pravilno, vendar to na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ni imelo vpliva. Tožnik namreč v postopku na prvi stopnji ni navedel, zakaj bi kljub opravljeni pojasnilni dolžnosti šlo na nepošten pogoj. Pri razmerju banke s potrošnikom gre res za asimetrično razmerje, pri katerem ni absolutno izključena možnost čezmerne uveljavitve interesov močnejše stranke, vendar v obravnavani zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča ne gre za tak primer. Ker je bila v obravnavani zadevi pravilno opravljena pojasnilna dolžnost, je bila informacijska asimetrija na ta način ustrezno izravnana (korigirana). Okoliščine, ki opozarjajo na tožnikov socialni položaj (da so tožniku pomenili življenjski prihranki eksistenčni vir in nadomestilo za varno starost, da je tožnik izgubil prihranke in socialno varno starost, da bo dobil minimalno pokojnino in bo v breme najbližjih sorodnikov ali države), so prvič navedene v pritožbi in predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Tudi sicer te okoliščine ob pravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti ne bi vodile do zaključka, da je bil pogodbeni pogoj nepošten. Podrejene obveznice pa same po sebi tudi niso nedovoljene in s tem nepoštene.

10. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe natančno in pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji podrejenih obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je govora o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti glede glavnega predmeta (v obravnavanem primeru nakupa podrejenih obveznic je bil glavni predmet pogodbe prav to, namreč podrejene obveznice oziroma lastnost podrejene obveznice), če je banka tožniku posredovala informacije oziroma jih ni prikrila, na podlagi katerih lahko potrošnik sprejeme preudarno in poučeno odločitev.3 Informacije morajo biti takšne, da potrošnik ne glede na subjektivno znanje pogodbeni pogoj razume tako formalno kot slovnično, kot tudi glede dejanskega obsega, tako da je povprečen potrošnik, ki je normalno razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen s tveganjem, ki ga zanj pomeni tak pogoj, temveč je tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice uresničitve pogoja. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz takšnega materialnopravnega izhodišča o tem, kaj je pojasnilna dolžnost banke pri prodaji podrejenih obveznic. Takšen abstraktni dejanski stan (ki pomeni minimum varstva potrošnikov) za presojo ničnosti (lahko pa tudi za presojo izdajateljeve odškodninske odgovornosti) je zavzelo VS RS prav v odločbi II Ips 5/2020, ki jo omenja pritožba, in je sodišče prve stopnje ni spregledalo. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da so bile tožniku ustno pojasnjene glavne značilnosti in nevarnosti podrejenosti obveznice, kot tudi, da mu je bil izročen povzetek prospekta in je bil seznanjen s spletnim naslovom (ki je bil naveden tudi v povzetku), kjer lahko vpogleda v podrobnejšo vsebino prospekta. Pritožnik neutemeljeno navaja, da doma ni imel dostopa do spleta, ko pa hkrati navaja, da je to možnost imel v službi, hkrati pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je imel tožnik možnost prospekt dobiti tudi v fizični obliki. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev.4 Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacijami seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.5 V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, kaj izhaja tako iz povzetka prospekta in njega samega ter potrdil o vpisu obveznic, ki jih je podpisal tožnik. V njih je jasno navedeno, kaj za bodočega vlagatelja pomeni naložba v podrejene obveznice. Predstavljene so informacije o naložbi v podrejene obveznice. Kar je posebej pomembno pa je to, da se prospekt (kot tudi izvleček) osredotoča na morebitna tveganja in bodoče rizike, prospekt vključuje natančen opis tveganj, ki so povezana z izdajateljem. Okoliščine, ki vplivajo na potrošnikovo oceno prevzetega tveganja, so bile v prospektu in povzetku natančno povzete in pojasnjene, tudi vse tiste, na katere opozarja pritožba. Toženka je svojo pojasnilno dolžnost izpolnjevala, poleg ustno posredovanih bistvenih informacij o naravi obveznic in tveganju v primeru stečaja, s pomočjo prospekta za prodajo podrejenih obveznic, ki ga je imel tožnik možnost pregledati in se z njim seznaniti. Če se zanj ni zmenil, ker je bil preobsežen, tega ni moč šteti v breme toženki. Realno je pričakovanje, da se stranka ob visoki investiciji podrobneje seznani z vsebino prospekta.6 Vsaka stranka, tudi tožnik, še posebej, ko mu je bilo predstavljeno, da so podrejene obveznice tvegana naložba, je odgovorna, da poskrbi za svoje lastne interese. Tudi na njej je breme, da si zagotovi položaj, ki bo omogočal oblikovanje preudarne in svobodne odločitve. Neživljenjsko je pričakovati, da bo bančna komercialistka stranki s prebiranjem (obširnega) javno objavljenega prospekta (objavo ji nalaga določba 74. člena ZTFI) pojasnila njegovo celovito vsebino. V izpodbijani sodbi je zanesljivo ugotovljeno, da je bil tožnik kot zainteresirani vlagatelj, ki je imel dovolj časa za proučitev in razmislek o nakupu, seznanjen s tveganjem, da lahko toženka zavrne plačilo obveznosti iz obveznice (le) v primeru stečaja. Takšno opozorilo jasno izhaja tudi iz prospekta, povzetka povzetka in celo iz podpisanih potrdil o vpisu. Neutemeljen je tako očitek, da je sodišče izpustilo obravnavo asimetrije in tehtanje dejstva, da je toženka prodajala tožniku svoje obveznice in povečevala svoj lastni kapital. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo, na kakšen način je bila opravljena pojasnilna dolžnost, ki je namenjena ravno korigiranju informacijske asimetrije med strankama. Ne drži trditev, da je bila prodajna pogodba sklenjena izključno v korist tožene stranke, saj bi v primeru, da do izrednega ukrepa ne bi prišlo, tožnik bil ob dospelosti upravičen do izplačila glavnice in obresti. Glede navedb o premoženjski asimetriji pa pritožnik podrobneje ne pove, kako naj bi to dejstvo vplivalo na poštenost pogodbenega pogoja. Res je banka finančno močnejši subjekt od potrošnika. Jasno je tudi, da sta uslužbenki lahko predpostavljali, da tožnik razpolaga s potrebnimi sredstvi, če se je zanimal o tem, kam vložiti denar. Da pa mu ne ostaja ničesar več, kot trdi pritožnik, pa bančni uslužbenki nista mogli vedeti, saj nista raziskovali, s kakšnim premoženjem poleg tega razpolaga. Tega tudi nista bili dolžni. Gre tudi za novo trditev v pritožbi, ki jo tožnik tudi z ničemer ne izkazuje. Zgolj dejstvo, da je tožnik po treh letih vložena sredstva izgubil, še ne pomeni, da ga je bančna uslužbenka zavedla v nakup obveznic ali zlorabila njegovo zaupanje.

11. Pritožba tudi ne uspe zgolj z nasprotnimi trditvami ovreči na podlagi izvedenega dokaznega postopka sprejete ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta uslužbenki toženke tožniku izročili povzetek prospekta in ga seznanili s tem, kje lahko vpogleda v celoten prospekt. Ne drži tudi trditev pritožbe, da obe priči nista vedeli povedati razlike med navadnimi in podrejenimi obveznicami. Priča A. A. (pri kateri je tožnik sklenil prvo pogodbo o nakupu obveznic) je povedala, da so morali skladno z navodili strankam razložiti, kaj pomeni podrejena obveznica (da se zadeva tudi lahko izgubi oziroma izbriše) in jim izročiti tisto, kar je bilo v navodilih napisano. Kaj konkretno je povedala komitentom, pa je logično, da se po toliko časa (več kot 11 let) ni več spomnila, razumljivo je tudi, da ni prepoznala tožnika kot stranke. Da je šlo za njen edini vpis, pa tudi ni odločilnega pomena. Ne drži trditev pritožbe, da ta priča ni znala pojasniti razlike med navadnimi in podrejenimi obveznicami, saj o tem ni bila vprašana. Vprašana je bila namreč o tem, kaj so prednosti podrejenih obveznic, na kar ni znala odgovoriti. Priča B. B. (pri kateri je tožnik sklenil drugo pogodbo o nakupu obveznic in je sedaj že upokojena) je prav tako povedala, da je spoštovala prejeta navodila. Čeprav na zaslišanju ni znala povedati, kakšna je razlika med navadnimi in podrejenimi obveznicami, to ni bistveno, ker je tožnik prvi nakup opravil pri drugi uslužbenki, ki mu je vse lastnosti podrejene obveznice že predhodno pojasnila, prej pa je tudi že prejel povzetek prospekta in se imel možnost seznaniti s celotnim prospektom. Tudi če priča zdaj ni znala pojasniti razlike med obema vrstama obveznic, to še ne pomeni, da v času, ko je bila še zaposlena pri toženi stranki, te razlike ni poznala. Pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ne dvomi. Ne drži trditev pritožbe, da o izročitvi povzetka prospekta pred sklenitvijo pogodb ni nobenega dokaza. O tem sta izpovedali obe prej omenjeni priči (tožnik neutemeljeno omenja izročitev dokumentov šele po sklenitvi pogodbe, saj kaj takega dokazni postopek ni pokazal), takšna pa je tudi vsebina pisnih navodil, ki so jih prejeli uslužbenci. Tudi po oceni pritožbenega sodišča se je tožnik (lahko) zavedal obstoja razlike med depozitom in podrejenimi obveznicami, saj je depozit sklepal že prej, ob ustrezni predstavitvi podrejenih obveznic pa je tožnik lahko spoznal tudi razlike med obema, tudi v smislu tveganosti obeh. Zato kakšna posebna dodatna primerjalna analiza v pisni obliki ni bila potrebna. Bistvena je namreč kvaliteta (intenziteta) informiranja in ne njegov način. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da ne držijo trditve tožnika, da naj bi ga uslužbenki tožene stranke nagovarjali in prepričevali v nakup obveznic ali ga celo zavajali. Pritožbene trditve o tem, da je bil tožnik spodbujen v nakup s strani bančne uslužbenke, ne držijo. Prav tako uslužbenki nista zlorabili zaupanja tožnika, kot to zaključuje v pritožbi. Tudi če bi tožnik prišel z namenom, da sklene pogodbo o vezavi sredstev, dejstvo, da je kupil podrejene obveznice, še ne pomeni, da je bil nagovorjen v nakup na nepošten način. Kot že navedeno, sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so v skladu z navodili uslužbenci (tako tudi priča A. A.) podrejeno obveznico strankam predstavili le kot eno izmed naložbenih možnosti. Nobenega razloga ni, da bi navodila zaposlenim morala ločevati med zunanjimi kupci in komitenti bank. Tožnik sam v navedbah navaja, da sta ga uslužbenki opozorili na to, da lahko ostane brez obveznic v primeru stečaja, zato ne drži pritožbena trditev, da sta mu uslužbenki zagotovili, da bo čez sedem let prišel na banko in dobil celoten znesek izplačan. Dejstvo, da do sedaj do propada slovenske banke še ni prišlo, kot navaja tožnik, ni pomembno, saj je glavna lastnost podrejene obveznice (kot kvalificirane pravice) ravno to, da je namenjena pokrivanju izgub banke in zaščiti drugih upnikov, zlasti deponentov. Ne drži tudi trditev tožnika, da za razmislek in tehtanje odločitve časa ni bilo, saj je bil tožnik tisti, ki se je lahko odločil, ali bo obveznice tisti dan kupil ali ne oziroma ali potrebuje več časa za razmislek. Tožnik je po sklenitvi prve pogodbe nato čez par dni sklenil še drugo, zato so neprepričljive njegove trditve o pomanjkanju časa za razmislek.

12. Sklepa banke o izdaji obveznic X po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje toženka ni bila dolžna izročiti tožniku, nasprotne pritožbene trditve niso utemeljene. Glede pojasnilne dolžnosti so namreč pomembni tisti dokumenti, v katerih je natančno opisan pogodbeni pogoj, ki je glavni predmet pogodbe (podrejenost obveznice X). Ti dokumenti pa so tožniku bili nedvomno izročeni.

13. Sodišče prve stopnje je tudi obširno in prepričljivo pojasnilo, zakaj tožniku ne verjame, da ni bil seznanjen z lastnostmi glavnega predmeta pogodbe (o podrejenosti obveznic), z okoliščinami tveganj pri naložbi v takšne obveznice in da mu uslužbenka ni izročila povzetka prospekta. Zato tudi ne drži pritožbena trditev, da je za povzetek prospekta izvedel iz odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je tožnik prospekt omenil že v tožbi (stran 16, 4. odst.), ni pa takrat navedel, da ga ni prejel. Ugotovitev sodišča torej ni protispisna. Argumenti sodišča prve stopnje, ki pojasnijo, zakaj je toženka dokazala, da je dala tožniku vsa potrebna pojasnila, ki jih je potreboval za informirano in preudarno odločitev, so natančno in obširno navedeni. Dokazna ocena je skrbna, razumna in prepričljiva (v skladu z 8. členom ZPP), pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi. Neutemeljen je tudi očitek o arbitrarnosti sodbe in pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

14. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje pri odločitvi ne bi smelo opreti na izpovedbo priče D. D., ki ni posloval s tožnikom. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe te priče (ki je bila leta 2010 v ekipi investicijskega bančništva pri toženki) utemeljeno naredilo zaključke o tem, da so pri toženki za komercialiste pripravili procesna navodila, priročnik za komuniciranje s komitenti ter da so bila pripravljena razna gradiva (prospekti, zloženke), nadalje pa tudi o tem, da so za vse komercialiste, ki so izvajali vpise, pripravili izobraževanje, kjer so predstavili lastnost vrednostnega papirja kot takega in tveganje, ki je z njim povezano.

15. Ker je bila pojasnilna dolžnost toženke glede glavnega predmeta pogodbe v celoti in pravilno izpolnjena, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ni šlo za nepošten pogodbeni pogoj in posledično ničnost sklenjenih pogodb. Prav tako na podlagi ugotovljenih dejstev ni mogoče narediti zaključka o znatnem neravnotežju v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Pritožnik zaključke o znatnem neravnotežju v pritožbi naredi na podlagi dejstev, ki se v postopku na prvi stopnji niso izkazala za resnična.

16. Glede na vse navedeno je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da tudi niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti toženke. Tožniku zatrjevane pravice po Ustavi RS in EKČP niso bile kršene.

17. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena ZPP), toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sama nosi te stroške (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Glej odločbe VS RS II Ips 54/2016, II Ips 235/2015, II Ips 1/2010, II Ips 722/2005, in druge. 3 Pojasnilna dolžnost se tudi v primeru t.im. informacijske asimetrije razteza zgolj na okoliščine, ki so bile banki znane oziroma bi ji morale biti znane ob izdaji prospekta. 4 Primerjaj odločbo II Cp 2055/2019. 5 Primerjaj: Izbris kvalificiranih obveznosti bank, pravna analiza primera Kotnik, Institut za primerjalno pravo, PF, Ljubljana, 2019, str. 346. 6 Primerjaj: Izbris kvalificiranih obveznosti bank, pravna analiza primera Kotnik, Institut za primerjalno pravo, PF, Ljubljana, 2019, str. 349.