Jedro

Vrhovno sodišče RS je glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 1. 10. 2013, zato zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od naslednjega dne, to je od 2. 10. 2013 dalje.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijani drugi alineji III. točke spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.800,00 EUR iz naslova dodatka za vodenje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 - ter v I. in II. točki izreka delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za predhodno plačilo davkov in prispevkov.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba v nespremenjenem izpodbijanem delu in sklep o stroških postopka.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov iz naslova neizkoriščenih dni tedenskega počitka plačati 5.858,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka). Dalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati: - 1.200,00 EUR iz naslova dodatka za vodenje in poveljevanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila, - 2.226,78 EUR iz naslova višje funkcije v nazivu major z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila in - 754,88 EUR iz naslova plačila nadomestila za štiri dni neizkoriščenega dopusta z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila (II. točka izreka).

Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek: - da je dolžna tožena stranka tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati 2.238,68 EUR iz naslova obračunavanja nominalne plače brez dodatkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila in - v višini 1.800,00 EUR iz naslova dodatka za vodenje in poveljevanje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila ter plačilom davkov in prispevkov na ta znesek (III. točka izreka).

Sklenilo je, da bo o stroških postopka odločilo s posebnim sklepom (IV. točka izreka). V tem sklepu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.258,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik pravočasno vlaga pritožbo zoper drugo alinejo III. točke sodbe in zoper I. točko sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sklepa tako, da se tožbenemu zahtevku tožnika ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške tega postopka oziroma podredno razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava glede zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na plačilo 1.800,00 EUR iz naslova dodatka za vodenje in poveljevanje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da mu je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem in določbami Uredbe sodišče prve stopnje priznalo le razliko v dodatku za poveljevanje med 300,00 in 500,00 EUR, in ne celotnega vtoževanega dodatka v znesku 500,00 EUR poleg že izplačanega dodatka v znesku 300,00 EUR. Navaja, da sodišče prve stopnje nepravilno povzema določbo 11. člena Uredbe, saj se dodatek v višini 300,00 EUR in dodatek v višini 500,00 EUR med seboj ne izključujeta, iz Uredbe namreč izhaja, da je dodatek v višini 300,00 EUR namenjen za poveljnika oddelkov, enotovne podčastnike voda, njemu enake ali višje enote sektorske podčastnike, namestnike poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnike načelnika odseka bataljonov oziroma oddelka ali sektorja njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorje na tej ravni, dodatek v višini 500,00 EUR pa za poveljnike voda njemu enake ali višje enote ter načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma za vodje - inštruktorja na tej ravni. Opozarja, da ni nikjer navedeno, da naj bi pripadnikom, ki opravljajo dve različni dolžnosti, kot je to počel tožnik, pripadal zgolj eden od navedenih dodatkov. Dalje meni, da je sodišče tožniku v nasprotju z zakonom odvzelo dodatek, ki mu ga je tožena stranka priznala z odločbo št. ... z dne 18. 4. 2013 in mu ga je na njeni podlagi tudi izplačevala, torej je nepravilno poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke. Sklicuje se na to, da iz nje izhaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje in izplačilo dodatkov v znesku 300,00 EUR. Sklicuje se na ugotovitev sodišča, da je tožnik poleg nalog častnik svetovalec izvršilni častnik/S3 (naziv stotnik) dejansko opravljal tudi naloge namestnika vojaške svetovalne skupine in izvršilnega častnika in načelnika odseka S3 celotnega kontingenta (naziv major) ter je tako upravičen tudi do dodatka v znesku 500,00 EUR (skupno torej 800,00 EUR). Sklicuje se na stališče pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 699/2012. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnik na misiji dejansko opravljal dvojno delo, zaradi česar je izpodbijana druga alineja III. točke sodbe nezakonita. Meni, da je posledično nepravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, ki bi mu jih tožena stranka morala povrniti v višjem znesku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I. in II. točko izreka sodbe in zoper sklep vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, ter naložitev stroškov postopka v plačilo tožniku oziroma podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uvodoma opozarja, da je izrek sodišča v delu, ki ji nalaga, da po predhodnem plačilu davkov in prispevkov tožniku plača določen znesek, neizvršljiv. Obširno se opredeljuje glede obveznosti plačila davkov in prispevkov in trdi, da jih je za tožnika že obračunala in odvedla od plače, ki bi jo prejemal v Republiki Sloveniji in mu skladno z veljavnimi predpisi iz tega naslova ničesar ne dolguje. Meni, da do plačila davkov in prispevkov tožnik na podlagi veljavnih predpisov ni upravičen ter da za izračun obrutenja odškodnine/nadomestila za neizrabljene dni tedenskega počitka ne obstaja pravna podlaga. Opozarja na naravo plačila za neizkoriščene dni tedenskega počitka in se sklicuje na sklep o dopustitvi revizije pred Vrhovnim sodiščem. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker govori o odškodnini in o nadomestilu, dosojeni znesek pa ne more biti oboje. Če gre pri dosojenem znesku za odškodnino, je po njenem mnenju v tem delu sodba neobrazložena, saj ne zadostuje ugotovitev, da ne gre za klasično odškodnino, ampak odškodnino sui generis, pač pa je treba ugotoviti vse štiri zakonsko predpisane predpostavke odškodninske odgovornosti. Navaja, da tožnik tega ni ne zatrjeval ne izkazal in da ne gre za pravno priznano škodo po OZ. Nadalje se sklicuje na določitev plače na misiji v Uredbi o plačah in drugih prejemkih pripadniku SV pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ima tožnik pravico do tedenskega počitka, čeprav je koristil posebni dopust v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 90. člena ZSSloV, saj naj bi šlo za različna pravna inštituta. Vztraja, da gre v takem primeru za dopustno odstopanje po 17. členu Direktive 2003/88/ES, katere udejanjenje je določba 53. člena ZSSloV, zaradi česar sta posebni misijski dopust in odsotnost v trajanju 96 ur urejena kot enakovredni nadomestni počitek oziroma ustrezno varstvo. Meni, da je temu namenjena tudi višja nominalna osnovna plača. Nadalje navaja, da je sodišče pri izračunu odškodnine najprej upoštevalo napačno višino plače, in sicer samo znesek 5.540,71 EUR, čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo opozorila, da je tožnik v obdobju do 31. 5. 2013 res prejemal plačo v takšni višini, da pa je od 1. 6. 2013 dalje prejemal plačo v višini 5.493,73 EUR, saj se je spremenila nominalna osnova. Meni, da bi sodišče prve stopnje kot vrednost za izračun moralo upoštevati povprečno plačo na misiji v višini 5.517,22 EUR. Nasprotuje tudi določanju vrednosti dneva glede na povprečno delovno obveznost 174 ur mesečno, do materialnopravnih ugovorov v zvezi s tem pa se po njenem mnenju sodba sodišča prve stopnje ni opredelila, saj se je zgolj sklicevala na ustaljeno stališče sodne prakse. V zvezi s tem zatrjuje kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Pojasnjuje, da je za izračun odškodnine za neizkoriščeni dan tedenskega počitka lahko relevantna le dnevna in ne urna postavka. Meni, da je ob izhodišču plače za 174 ur povprečne mesečne delovne obveznosti in postavitvi tožbenega zahtevka glede na to izhodišče tožba nesklepčna, saj bi moral izhajati iz 720 mesečnih ur. Meni, da tedenskega počitka ni dopustno "drobiti" in da mora iti za neprekinjenih 24 ur, torej celoten (en) koledarski dan. Meni, da bi glede na vtoževane neizkoriščene dneve (in ne ure) tedenskega počitka lahko bila vrednost dneva, upoštevaje pravilno vrednost višine povprečne plače tožnika na misiji le 183,91 EUR (5.517,22 EUR/30), in ne 254,72 EUR, kot to upošteva sodišče. Opozarja na 16. člen ZJU. Nadalje nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti že od prvega dne tožnika z vrnitve misije dalje. Meni, da bo denarna terjatev tožnika nastala šele s pravnomočno sodbo in bo tožena stranka šele od tedaj lahko v zamudi s plačilom. Opozarja tudi na drugi odstavek 299. člena OZ in na odločbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1217/2009 z dne 21. 1. 2010. Nadalje nasprotuje tudi odločitvi v prvi alineji II. točke izreka za plačilo zneska iz naslova razlike v plači zaradi višjega dodatka za poveljevanje. Sklicuje se na dejstvo, da je odločba z dne 18. 4. 2013, v kateri mu je bil priznan dodatek za poveljevanje v višini 300,00 EUR, dokončna in sodišče vanjo ne sme posegati. Meni, da bi moral tožnik svoj pravni interes zasledovati in odločbo z dne 18. 4. 2013 izpodbijati glede dodatka za poveljevanje, pa tega ni storil, prav tako bi to lahko uveljavljal v sporu opr. št. I Pd 2443/2013, v katerem se je presojala zakonitost in pravilnost odločbe v kateri je bil tožnik za čas njegove misije v Afganistanu od 4. 4. 2013 do 1. 10. 2013 določen tudi dodatek za vodenje in poveljevanje. Zatrjuje kršitev osnovnega načela pravne države. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča iz II. točke izreka izpodbijane sodbe za plačilo zneska iz naslova priznanega naziva major, ki jo je sodišče sprejelo glede na ugotovljeno vsebino opravljanje nalog tožnika na sporni misiji. Meni, da je odločitev materialnopravno zmotna in odstopa od stališč dosedanje sodne prakse. Zatrjuje, da tožnik ni bil razporejen na treh dolžnostih istočasno. Navaja, da je bil napoten na opravljanje vojaške službe zunaj države (ISAF 19) na formacijsko dolžnost častnik, ki se opravlja v uradniškem nazivu stotnik, dela in naloge pa je opravljal kot častnik svetovalec izvršilni častnik / S3. Navaja, da je odločanje o vrsti formacijske dolžnosti, ki se bo opravljala na MOM v domeni delodajalca. Pove, da za konkretno misijo ni bila oblikovana formacijska dolžnost častnik svetovalec izvršilni častnik/S3, ki bi se opravljala v nazivu major, pač pa le v nazivu stotnik in nanjo je bil imenovan tožnik. Navaja, da napotitve na MOM v kadrovskem smislu ne morejo predstavljati napredovanja oziroma povišanja v višji naziv (v konkretnem primeru iz naziva stotnik v naziv major). Navaja, da je tožnik pred odhodom na MOM opravljal dela in naloge v nazivu stotnik in za opravljanje višje vrednotenega dela ni imel ustreznih izkušenj. Meni, da tožnik nikakor ni mogel biti istočasno zaposlen na treh dolžnostih in sočasno opravljati teh del, kar je tudi povsem neživljenjsko. To, da je tožnik poleg obveznosti svojega delovnega mesta opravljal tudi dela namestnika vojaške svetovalne skupine in izvršilnega častnika in načelnika odseka S3 celotnega kontingenta, po mnenju tožene stranke ne pomeni, da mu zato pripada tudi plača, ki je predvidena za ti dve dolžnosti. Sklicuje se na stališče sodne prakse, da je delavec upravičen do plačila po dejanskem delu, če je formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa opravlja vsa dela in naloge oziroma pretežen del nalog druge formacijske dolžnosti. Meni, da bi bilo stališče pravilno le, če bi šlo pri tožniku za fiktivno razporeditev na dolžnost častnika svetovalca izvršilnega častnika/S3, ki se opravlja v nazivu stotnik, tožnik pa bi dejansko opravljal samo naloge in dela namestnika vojaške svetovalne skupine oziroma izvršilnega častnika in načelnika odseka S3 celotnega kontingenta. Nadalje nasprotuje tudi odločitvi iz 3. alineje II. točke izreka izpodbijane sodbe in trdi, da je posebni dopust pripadnikom SV priznan neodvisno od rednega letnega dopusta, kar pomeni, da so pripadniki, ki so v tekočem letu napoteni na misijo upravičeni do celotnega rednega letnega dopusta, ki pa ga v času misije ne morejo koristiti, dodatno pa jim zaradi opravljanja dela na misiji pripada še posebni dopust. Nasprotuje navedbam tožnika, da je bil načrt izrabe letnega dopusta odobren, da pa do njegovega koriščenja ni prišlo zaradi težav v transportu. Meni, da je dopust na misiji lahko samo posebni dopust, da pa se sodišče prve stopnje o naravi dopusta na misiji sploh ni izreklo oziroma je zgolj nekritično povzelo navedbe tožnika, zaradi česar uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je bilo v sodbi opr. št. I Pd 2443/2013 ugotovljena zakonitost odločbe z dne 18. 4. 2013 v povezavi z odločbo z dne 29. 7. 2013, v kateri je tožnik zahteval tudi priznanje obračunavanja plače med koriščenjem posebnega dopusta v MOM v višini nominalne plače z vsemi dodatki ter za čas koriščenja posebnega dopusta v MOM obračun vsakokratne razlike med izplačanimi nominalnimi plačami brez dodatkov in nominalnimi plačami z vsemi dodatki, od tako obračunanih plač pa plačilo pripadajočih davkov ter prispevkov ter izplačilo neto razlik skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Trdi, da v izpodbijani sodbi ni bilo upoštevano, da je bilo že pravnomočno ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku za čas koriščenja posebnega dopusta v MOM pravilno obračunavala plačo v skladu z zakonito odločbo 18. 4. 2013, kar pomeni, da ne obstaja pravna podlaga, da bi se tožniku za čas posebnega dopusta priznalo kakršnokoli višje plačilo. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje glede višine nadomestila za štiri neizrabljene dni dopusta. Meni, da je zmotno upoštevana vrednost urne postavke, ki jo je sodišče izračunalo že za potrebe odmere nadomestila odškodnine za neizkoriščeni dni tedenskega počitka, kar pomeni, da je upoštevalo plačo v nepravilni višini, ki jo je tožnik prejel za delo na misiji. Meni, da bi bilo treba upoštevati izrecno določbo iz Uredbe po kateri se pripadniku v MOM plača obračunava po njej le v višini nominalne osnove in brez dodatkov, tudi med koriščenjem posebnega dopusta. Sklicuje se na odločbo o plači, s katero je bila tožniku določena plača za čas napotitve na misijo. Meni, da bi lahko sodišče za izračun nadomestila za neizkoriščen dan posebnega dopusta upoštevalo le nominalno osnovo tožnikove plače, ki je razvidna iz odločbe o plači. Trdi, da je za čas od 4. 4. 2013 do 31. 5. 2013 tožnikova nominalna osnova znašala 2.690,71 EUR, za čas od 1. 6. 2013 dalje pa 2.643,73 EUR, povprečno 2.667,22 EUR, kar pomeni, da bi lahko bila vrednost enega dne posebnega dopusta 88,91 EUR, nadomestilo za štiri dni pa 355,64 EUR. Trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje nad omenjenim zneskom (za znesek 399,94 EUR) materialnopravno zmotna. Graja tudi določitev obveznosti glede predhodnega plačila davkov in prispevkov. Meni, da je glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka napačna tudi odločitev o vrnitvi stroškov postopka v izpodbijanem sklepu. Oporeka odmeri stroškov postopka v delu glede plačila potnih stroškov pooblaščenca za pristop na narok v višini 399,60 EUR. Meni, da se je sodna praksa že izrekla, da je neutemeljeno priznati stroške za prihod pooblaščenca na narok za glavno obravnavo, saj bi si stranka za zastopanje lahko pooblastila substituta v kraju, v katerem je sedež sodišča (sklep pritožbenega sodišča Pdp 773/2011). Priglaša stroške pritožbe.

4. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na ugotovljeno dejansko stanje deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

Odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka

7. Bistveni očitek, ki ga uveljavlja pritožba tožene stranke, je v zmotni uporabi materialnega prava, glede česar ta poudarja sporno naravo obravnavane terjatve, na to pa navezuje tudi očitek postopkovne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba ne vsebuje potrebne obrazložitve elementov odškodninske odgovornosti. V obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, tako da bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Pritožba glede elementov odškodninske odgovornosti uveljavlja tudi kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi z 22. členom Ustave RS), saj naj toženi stranki ne bi bila dana možnost, da se seznani z nosilnimi razlogi sodbe. Očitek navedene postopkovne kršitve uveljavlja tudi v zvezi z zatrjevanjem, da se sodišče ni zadosti opredelilo do njenih ugovorov o pravni naravi vtoževane terjatve, do trditev o njegovem koriščenju posebnega dopusta in odsotnosti v trajanju 96 ur in glede vrednosti dneva neizkoriščenega dopusta. Očitek ni utemeljen, saj se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev, do nekaterih izrecno, do drugih pa z zavzetjem in obrazložitvijo drugačnega pravnega stališča. 9. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno prisodilo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek in pri odločitvi pravilno upoštevalo stališča ustaljene sodne prakse v istovrstnih primerih, odločitev pa je tudi v skladu s stališči iz sodbe opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, v kateri je Vrhovno sodišče RS glede narave terjatve poudarilo, da gre v tovrstnih sporih, v katerih delavci vtožujejo plačilo za tiste dni, ko bi jim morala tožena stranka zagotoviti tedenski počitek v višini osemkratnika urne plačne postavke za posamezen dan, za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke, in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Bistvo pogodbene odškodninske odgovornosti je, da lahko pogodbi zvesta stranka od kršitelja pogodbe zahteva povrnitev vrednosti izjalovljenega pričakovanja. Na podlagi 2. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV; Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) se uporabi 140. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.), ki smiselno enako kot 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava delavcu povrniti škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, kar obsega tudi škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršitvijo pravic iz delovnega razmerja.

10. Glede temelja terjatve je sodišče prve stopnje poleg omenjenega Pravilnika pravilno upoštevalo tudi drugo pravno podlago. In sicer, da ima delavec v skladu s 156. členom ZDR poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu ZSSloV je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV torej ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na mednarodnih misijah ne pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že v zadevi opr. št. VIII Ips 30/2016 zavzelo jasno stališče, da tožena stranka delavcu ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, je delavec upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.

11. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje ob zavzetem stališču, da gre v obravnavnem primeru za odškodnino za premoženjsko škodo, ni posebej obrazložilo posameznih predpostavk odškodninske odgovornosti, je v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe podlaga za pravni zaključek, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Tožena stranka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni navajal in dokazal vseh elementov odškodninske odgovornosti, kar pa niti ni relevantno. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so namreč protipravnost (kršitev pogodbe), škoda ter vzročna zveza med kršitvijo pogodbe in škodo po načelu naravne vzročnosti.1 Odgovornost za kršitev pogodbe ni krivdne (subjektivne) narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom.2 To v predmetni zadevi ni bilo ugotovljeno. Vprašanje krivde bi bilo relevantno, če bi tožnik zahteval večji obseg škode od predvidljive (243. člen Obligacijskega zakonika - OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.), česar pa ne uveljavlja, saj veže škodo le na kršitev pogodbe oziroma obveznosti tožene stranke do zagotovitve tedenskega počitka. Tako nastanek škode kot protipravno ravnanje tožene stranke (kršitev obveznosti zagotovitve tedenskega počitka) jasno izhajata iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pri čemer je treba upoštevati še nakazano domnevo vzročnosti. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek, da je bila tožniku zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo predpostavk odškodninske odgovornosti, kršena pravica do izjave v postopku po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člen Ustave RS. Tudi ni utemeljen očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi s tem, prav tako ti razlogi med seboj niso v nasprotju. Ključno je vprašanje pravilnosti materialnopravnega razlogovanja, v posledici katerega pa sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, kar je torej prav tako neutemeljen pritožbeni očitek tožene stranke.

12. Sodišče prve stopnje se je do ugovorov tožene stranke v zvezi z Direktivo 89/391/EGS in Direktivo 2003/88/ES izrecno opredelilo v 12. točki obrazložitve sodbe in pravilno ugotovilo, da predpisi Evropske unije ne izključujejo 24-urnega počitka za pripadnike Slovenske vojske. Neutemeljen je torej pritožbeni očitek kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. člena Ustave RS. Zagotovitev misijskega dopusta oziroma navedene odsotnosti ter višja plača na misiji ne izključujeta pravice do tedenskega počitka oziroma upravičenja do plačila odškodnine v primeru, da ta pravica ni zagotovljena.

13. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik na dneve, ki naj bi bili njegovi prosti dnevi, ni bil prost, mu je priznalo odškodnino za neizkoriščen tedenski počitek v višini, ki je temeljila na s strani tožene stranke opredeljenih plačilih tožnika. ZObr v prvem odstavku 98.c člena določa, da pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo oziroma službo izven države, pri izvrševanju obveznosti sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma mednarodnimi pogodbami pripada plača z dodatki po osnovah in merilih, ki jih predpiše Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 98.c člena ZObr pa je še določeno, da se pripadniku iz prejšnjega odstavka plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Glede na takšno pravno podlago je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo urno postavko, ki jo je ugotovilo tako, da je tožnikovo plačo delilo s številom ur (174) in tožniku prisodilo odškodnino za 23 dni neizkoriščenega tedenskega počitka v pravilni višini. Pri izračunu višine urne postavke pravilno ni upoštevalo mesečne 30-dnevne obveznosti, namesto 174 ur, kolikor je znašala mesečna obračunska urna postavka, ker za to ni materialno pravne podlage.

14. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo kot vrednost za izračun odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek povprečno mesečno plačo v času trajanja misije v višini 5.540,71 EUR (in ne pravilno 5.518,22 EUR). Tožniku sta bila že z izpodbijano sodbo pravilno prisojena še zneska 1.200,00 EUR iz naslova dodatka za vodenje in poveljevanje ter 2.226,78 EUR iz naslova plačila po dejanskem delu oziroma višje funkcije v nazivu major. To pomeni, da se pritožba neutemeljeno zavzema za to, da bi moral biti kot osnova za izračun odškodnine za neizkoriščeni tedenski počitek upoštevan znesek, nižji od 5.540,71 EUR. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati le osnovo plače, brez dodatkov, tako kot se obračunava plača v času koriščenja posebnega dopusta. Gre namreč za različna pravna instituta, ki se med seboj ne izključujeta in ju tudi ni mogoče enačiti. Tudi iz sodbe VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 izhaja, da je za višino odškodnine za premoženjsko škodo, ki izvira iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, relevantna celotna plača (osnova in dodatki), opredeljena v odločbi o plači za čas napotitve v mirovne sile, ki je sicer določena na mesečni ravni v pavšalnem nominalnem neto znesku.

15. V zvezi z odločitvijo glede teka zakonskih zamudnih obresti tožena stranka v pritožbi uveljavlja, da lahko do zamude s plačilom odškodnine za neizkoriščene dni tedenskega počitka pride šele po izdaji pravnomočne sodbe v zadevi. Po 299. členu OZ pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah (npr. zadevah opr. št. Pdp 259/2012 z dne 3. 4. 2012, opr. št. Pdp 1012/2016 z dne 9. 3. 2017, ...) že zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 1. 10. 2013, zato zakonske zamudne obresti utemeljeno zahteva od naslednjega dne, to je od 2. 10. 2013 dalje.

Dodatek za poveljevanje

16. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku za priznanje dodatka za poveljevanje delno ugodilo na podlagi stališča, da mu glede na njegovo dejansko delo gre dodatek za poveljevanje v mesečni višini 500,00 EUR (za naloge načelnika S-3, namestnika poveljnika MAT in poveljnika štaba) po prvi alineji 11. člena Uredbe, ki pa se izključuje z dodatkom za poveljevanje v mesečni višini 300,00 EUR po drugi alineji 11. člena Uredbe, ki je bil tožniku priznan z odločbo o plači in ga je dejansko dobil izplačanega (za naloge na dolžnosti poveljnikov oddelkov, enotovnih podčastnikov voda, njemu enake ali višje enote, sektorskih podčastnikov, namestnikov poveljnika čete, njemu enake ali višje enote ter namestnikov načelnika odseka bataljona oziroma oddelka ali sektorja, njemu enake ali višje enote oziroma vodij - inštruktorjev na tej ravni).

17. Stališče sodišča prve stopnje, da se navedena dodatka izključujeta, materialnopravno ni pravilno, tožnikova pritožba zoper zavrnitev plačila 1.800,00 EUR iz naslova dodatka po prvi alineji 11. člena Uredbe pa je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik opravljal delo na dolžnosti častnik svetovalec izvršilni častnik S3, za katerega je pravilno prejemal dodatek za poveljevanje v višini 300,00 EUR, ki mu je bil priznan tudi z odločbo o plači, ki je v tem delu postala dokončna in pravnomočna, obenem pa je dejansko opravljal tudi delo in naloge namestnika vojaške svetovalne skupine in izvršilnega častnika in načelnika odseka S.3 celotnega kontingenta, za katero pa mu pripada dodatek za poveljevanje v višini 500,00 EUR mesečno. Glede na to, da je obe funkciji dejansko opravljal, in ker Uredba ne izključuje kumulacije obeh dodatkov (določa le različni višini), kadar delavec dejansko opravlja delo na dveh funkcijah (položajih), tožniku pripada poleg (že izplačanega mesečnega dodatka za poveljevanje v višini 300,00 EUR) še dodatek za poveljevanje v mesečni višini 500,00 EUR (prim. s sodbo in sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 699/2012 z dne 25. 1. 2013). Glede na to je bilo treba tožnikovi pritožbi delno ugoditi in spremeniti izpodbijano drugo alinejo III. točke izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati tudi znesek 1.800,00 EUR iz tega naslova, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 10. 2013 dalje do plačila.

18. Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke, da tožniku dodatek za poveljevanje v višini 500,00 EUR po prvi alineji 11. člena Uredbe sploh ne gre. Glede na ugotovitev, da je tožnik dejansko poleg dolžnosti, na katero je bil na misiji razporejen z odločbo in ukazom, dejansko opravljal dodatno še dela in naloge namestnika vojaške svetovalne skupine in izvršilnega častnika in načelnika odseka S3 celotnega kontingenta, mu pravilno gre tudi ta dodatek za poveljevanje. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi za uspeh s tem zahtevkom tožnik moral odločbo z dne 18. 4. 2013 izpodbijati glede dodatka za poveljevanje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik prejemal plačo skladno s to odločbo, pri vtoževanem dodatku za poveljevanje (zaradi dejanskega dela še na drugi dolžnosti) pa gre za čisti denarni zahtevek, ki ga je tožnik lahko postavil šele po opravljenem delu, tako da predhodno varstvo pri delodajalcu ni potrebno, niti ni bil dolžan tega uveljavljati v predhodnem individualnem delovnem sporu.

Razlika v plači

19. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje v drugi alineji II. točke izreka, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači iz naslova višje funkcije v nazivu major. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev pravilno utemeljilo na ugotovitvi, da je tožnik dejansko poleg dolžnosti, na katero je bil na misiji razporejen z odločbo in ukazom, dejansko opravljal dodatno še dela in naloge namestnika vojaške svetovalne skupine in izvršilnega častnika in načelnika odseka S3 celotnega kontingenta. Tožena stranka le na splošno nasprotuje tej ugotovitvi sodišča prve stopnje kot neživljenjski. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo celovito in argumentirano dokazno oceno izvedenih dokazov, katere prepričljivosti tožena stranka v pritožbi ni uspela omajati. Pritožbeno sodišče tako nima razloga, da bi vanjo dvomilo, na podlagi te odločitve pa tožniku pripada plačilo po dejanskem delu - torej tudi plačilo za opravljanje funkcije v nazivu major.

20. Neutemeljeno je zavzemanje tožene stranke za to, da bi bilo tožniku mogoče priznati plačo višje vrednotenega delovnega mesta le, če bi bil formalno razporejen na eno formacijsko dolžnost, dejansko pa bi opravljal vsaj pretežni del nalog druge formacijske dolžnosti. Glede na ugotovitev, da je tožnik opravljal obe formacijski dolžnosti, mu poleg obeh dodatkov za poveljevanje gre tudi razlika v plači med plačo, ki jo je prejemal v času misije ob upoštevanju formalnega delovnega mesta in čina stotnika, ter plačo, ki je določena za čin major. Na pravilnost te odločitve ne vpliva dejstvo, da tožnik ni bil razporejen na več dolžnosti hkrati, niti da je bil napoten na dolžnost v uradniškem nazivu stotnik. Taka odločitev toženi stranki ne odreka odločanja o vrsti formacijske dolžnosti, ki se bo opravljala na MOM, prav tako to ne pomeni napredovanja tožnika. Skladno z uveljavljeno sodno prakso glede plačila po dejanskem delu pa je tožena stranka dolžna tožniku plačilo po dejanskem delu. V predmetni zadevi je bilo ugotovljeno, da je tožnik opravljal tudi delo, ki se ga opravlja v nazivu major, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo razliko v plači iz tega naslova. Drugačno pritožbeno zavzemanje pa je neutemeljeno.

Nadomestilo za neizkoriščene 4 dni dopusta

21. Odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizkoriščene dneve dopusta, temelji na ugotovitvi, da je bil upravičen do 22 prostih dni, izkoristil pa jih je le 18 (prim. potrdilo o neizrabljenem dopustu z dne 1. 9. 2013 - A 20), razlog za to (težave s transportom) pa je bil na strani tožene stranke. Toženi stranki je tako pravilno naložilo, da mora tožniku plačati zahtevano nadomestilo iz tega naslova, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo. Ni podana zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo odločitev tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

22. Tožena stranka se s sklicevanjem na dejstvo, da je med misijo tožniku pripadal zgolj posebni misijski dopust, ne more razbremeniti plačila nadomestila za neizrabljeni dopust, ki ga zahteva tožnik. Za odločitev je bistveno, da tožnik ni mogel izrabiti vseh pripadajočih dni posebnega dopusta, razlogi za to pa niso bili na njegovi strani. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da so razlogi za to nastali na strani tožene stranke, ta pa v pritožbi zgolj na splošno tej ugotovitvi nasprotuje. Za odločitev v zadevi ni bistveno sklicevanje tožene stranke, da je tožniku pravilno obračunala plačo za čas koriščenja posebnega dopusta, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo. Tožnik je bil zaradi neizrabe 4 dni pripadajočega dopusta prikrajšan, zato mu je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo nadomestilo plače iz tega naslova. Priznani znesek po višini tudi ne presega pripadajočega glede na pravilni način izračuna in izračunano urno postavko ter višino tožbenega zahtevka tožnika. Zavzemanje tožene stranke, da bi se pri nadomestilu prikrajšanja tožnika zaradi neizrabljenih dni dopusta upoštevala le nominalna osnova brez dodatkov, ni utemeljeno, saj se navedena določba Uredbe nanaša zgolj na obračunavanje plače pripadnika na MOM, ne pa na izračun tovrstnega prikrajšanja.

Predhodno plačilo davkov in prispevkov

23. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe o predhodnem plačilu davkov in prispevkov. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 sprejelo stališče, ki odstopa od dosedanje sodne prakse, po katerem sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačil (tako izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 313/2015 in VIII Ips 11/2018), ki so v konkretnem primeru: odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka, razlika v dodatku za vodenje in poveljevanje, razlika v plači iz naslova višje funkcije v nazivu major in odškodnina za neizkoriščen dopust. Stroški postopka na prvi stopnji

24. Kljub temu, da je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, v odločitev o stroških v izpodbijanem sklepu ni poseglo. V pritožbenem postopku sta namreč delno uspeli obe stranki (tožnik glede dodatka za poveljevanje v višini 1.800,00 EUR, tožena stranka pa glede predhodnega plačila davkov in prispevkov na dosojene zneske), pritožbeno sodišče pa je štelo, da je tako njun uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje ostal približno enak, zato je odločitev sodišča prve stopnje o deležu povračila stroškov strank pravilna.

25. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tožniku nepravilno priznalo kot potrebne stroške pooblaščenca za pristop na narok, ker bi si lahko stranka izbrala pooblaščenca oziroma substituta v kraju sedeža sodišča. Glede na to, da je tožnik pooblastil odvetnika v okrožju sodišča, mu je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z Odvetniško tarifo priznalo kilometrino na relaciji Kranj-Ljubljana-Kranj.

26. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

27. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka (peta alineja 358. člena ZPP). Ker glede izpodbijanega nespremenjenega dela sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi v preostanku kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v tem delu (353. člen ZPP). Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi zoper sklep zavrnilo kot neutemeljeni ter sklep sodišča prve stopnje potrdilo kot pravilen in zakonit (2. točka 365. člena ZPP).

28. S pritožbama sta delno uspeli obe stranki, zato je glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 316/2017 z dne 16. 2. 2017. 2 Dr. Možina D., Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo, 2016, št. 2, str. 260.