Jedro

Osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga je v vsakem obravnavanem primeru posebej ugotovljen podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča višina zajamčene plače, ki je z Zakonom o zajamčenih osebnih dohodkih določena kot tisti minimalni znesek, ki še varuje materialno in socialno varnost delavcev in s tem zagotavlja vsaj minimalno socialno varnost, predstavlja ustrezno objektivno merilo za odločanje tudi pri odpisu davčnega dolga. Po presoji sodišča se s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja, kajti plačilo sodnih taks ne predstavlja obveznosti, ki bi mesečno bremenila tožnikove prihodke, pač pa gre samo za enkratno bremenitev njegovih prihodkov, pridobljenih v daljšem časovnem obdobju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Predlogu tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo št. .... z dne ... zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A št. ...z dne..., s katero se ni ugodilo predlogu tožeče stranke za odpis davčnega dolga iz naslova dohodnine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka navedla, da davčni organ v skladu z določbo 89. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, v nadaljevanju ZDavP) lahko davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo le-tega spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Glavni kriterij pri utemeljenosti odpisa davčnega dolga je plačilna sposobnost zavezanca, pri čemer se upoštevajo dohodki in premoženjske razmere zavezanca in njegovih družinskih članov v primerjavi z višino zajamčenega dohodka v Republiki Sloveniji. Plačilna sposobnost se ugotavlja na podlagi zavezančevih mesečnih prejemkov in mesečnih prejemkov njegovih družinskih članov v primerjavi z višino davčnega dolga. Poleg navedenega kriterija se upoštevajo še drugi dejavniki, kot npr. plačevanje akontacije dohodnine med letom, socialne razmere, zdravstveno stanje zavezanca, premoženjsko stanje zavezanca in podobno. Tožena stranka je navedla, da je prvostopni organ po njenem mnenju pravilno odločil, da plačilo davčnega dolga v enkratnem znesku ne bo ogrozilo preživljanja tožnika, kajti njegovi dohodki iz naslova pokojnine so v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo vloge za odpis davčnega dolga znašali 323.721,00 SIT bruto, kar je občutno presegalo cenzus zajamčenega osebnega dohodka za obdobje treh mesecev v višini 133.101,00 SIT bruto (Sklep o uskladitvi zajamčenega osebnega dohodka, Uradni list RS, št. 4/2001). Poleg tega je zavezanec po ugotovitvah tožene stranke tudi lastnik nepremičnega premoženja, hiše, gospodarskega poslopja, in kmetijskih zemljišč, od katerih mu je bil za leto 2000 ugotovljen katastrski dohodek v višini 463.536,00 SIT, česar prvostopni davčni organ pri svojem odločanju niti ni posebej upošteval. V nadaljevanju je tožeči stranki še pojasnila, da med letom od katastrskega dohodka kmetijskih zemljišč ne plačuje davka od dohodkov iz kmetijstva kot akontacije dohodnine in mu je zaradi tega pri odmeri dohodnine z upoštevanjem katastrskega dohodka ugotovljena višja razlika za plačilo. Po mnenju tožene stranke tožnikovo slabo zdravstveno stanje in stroški, ki jih ima zaradi plačevanja zavarovalne premije za požarno zavarovanje svoje kmetije, ob upoštevanju dejstva, da višina prejete pokojnine bistveno presega višino zajamčene plače, in da je zavezanec lastnik nepremičnega premoženja, ne morejo bistveno vplivati na odločitev o odpisu davčnega dolga.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločitvijo tožene stranke ne more strinjati, saj davčnega dolga zaradi slabega finančnega in zdravstvenega stanja ne more poravnati. Pred leti mu je pogorelo gospodarsko poslopje, ki ga ni imel zavarovanega, in je za sanacijo škode moral najeti kredit. Za odplačevanje kredita in visokih zavarovalnih premij požarnega zavarovanja za njegovo kmetijo namenja velika finančna sredstva, zato prosi za odpis davčnega dolga. Po njegovem mnenju tožena stranka in prvostopni davčni organ pri odločitvi nista upoštevala njegovega slabega zdravstvenega stanja - odpovedi ledvic, zaradi česar hodi na dializo. Zaradi bolezni ne more več fizično delati na svoji kmetiji, na kateri je po smrti staršev ostal sam, v požaru pa so mu pogoreli vsi pridelki in stroji. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek ter ga oprosti plačila sodnih taks, ker bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 89. člena ZDavP, po kateri davčni organ lahko dovoli odlog plačila davčnega dolga s pripadajočimi obrestmi za čas do šest mesecev oziroma dovoli plačilo davčnega dolga v največ šestih mesečnih obrokih ali določi, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo lahko ogrozilo njegovo preživljanje. Po mnenju sodišča navedena določba ne določa kriterijev, po katerih bi bilo mogoče povsem jasno ugotoviti, kdaj bi izterjava davčnega dolga lahko ogrozila preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Kot ugotavlja že tožena stranka, na podlagi te določbe davčni organ lahko dovoli odpis davčnega dolga le v skrajnih primerih, v katerih bi bila prav izterjava davčnega dolga razlog za ogroženost osnovnega preživljanja davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da je osnovni kriterij pri odločanju o utemeljenosti odpisa davčnega dolga v vsakem obravnavanem primeru posebej ugotovljen podatek o tem, ali dohodek na družinskega člana pri zavezancu presega znesek bruto zajamčene plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Po mnenju sodišča višina zajamčene plače, ki je z Zakonom o zajamčenih osebnih dohodkih (Uradni list RS, št. 48/90, 10/91, 17/91, 13/93, 66/93, 38/94 in uskladitve do št. 4/2001, v nadaljevanju ZZOD) določena kot tisti minimalni znesek, ki še varuje materialno in socialno varnost delavcev, in s tem zagotavlja vsaj minimalno socialno varnost, predstavlja ustrezno objektivno merilo za odločanje tudi pri odpisu davčnega dolga. Glede na to, da so tožnikovi prejemki iz naslova pokojnine pred izdajo prvostopne odločbe znatno presegali znesek zajamčene plače in glede na to, da je tožnik lastnik nepremičnega premoženja, od katerega mu je bil za leto 2000 ugotovljen katastrski dohodek v višini 463.536,00 SIT, je tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno odločila, da se tožniku davčni dolg, ki skupaj z zamudnimi obrestmi znaša 87.353,00 SIT, ne odpiše, kajti ob prejemkih, ki presegajo z zakonom ugotovljeno višino zneska, ki še zagotavlja minimalno socialno varnost, in ob katastrskem dohodku, ki ga prinašajo tožnikove nepremičnine, izterjava davčnega dolga, ki skupaj znaša 87.353,00 SIT, ne bi ogrozila osnovnega preživljanja tožnika. Glede tožnikovega ugovora, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala njegovega slabega zdravstvenega stanja in dejstva, da za plačevanje premij za požarno zavarovanje svoje kmetije namenja velika finančna sredstva, se sodišče strinja z razlogi tožene stranke in še dodaja, da tožnik v podkrepitev pritožbenega ugovora, da ima velike stroške z zdravljenjem, tudi ne prilaga nobenega dokaza o tem, da ima z zdravljenjem tako velike stroške, da bi bilo v primeru plačila davčnega dolga, kljub prihodkom, ki jih prejema, ogroženo njegovo preživljanje.

Tožnik svojega tožbenega ugovora, da ima velike stroške z odplačevanjem kredita, ki ga je moral najeti za sanacijo posledic požara na svoji kmetiji, ni podkrepil z nobenim dokazom, ki bi kazal na to, da je kredit res najel, niti z dokazom, iz katerega bi izhajala višina posameznih obrokov kredita. Glede na to, da bi tožnik ta ugovor lahko uveljavljal že v času teka upravnega postopka, kot je uveljavljal ostale ugovore, ki se nanašajo na njegovo finančno in socialno stanje, in tudi ni uspel dokazati, da tega dejstva v prejšnjem postopku ni imel možnosti uveljavljati, ga je sodišče štelo za tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 14. člena ZUS.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 ter 70/00).

Tožnik sodišču predlaga, da ga oprosti plačila sodnih taks. Pri odločanju o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks so bili upoštevani podatki, ki izhajajo iz odločbe o odmeri dohodnine za leto 2000, iz potrdila o dohodkih tožnika iz naslova pokojnine z dne 27. 6. 2001 in iz potrdila o višini katastrskega dohodka za leto 2000 št. ...z dne..., ki jih je tožnik priložil svojemu predlogu za odpis davčnega dolga. Iz priloženih podatkov izhaja, da tožnik prejema redne dohodke iz naslova pokojnine, in sicer za obdobje treh mesecev v neto višini 261.388,00 SIT, in da je lastnik nepremičnega premoženja, ki mu prinaša katastrski dohodek. Sodišče upoštevajoč določbo prvega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91, 38/96, 20/98, 70/00, 93/01, 99/02, v nadaljevanju ZST) ni ugodilo njegovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Po presoji sodišča se s plačilom sodne takse ne bodo občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se tožnik preživlja, kajti plačilo sodnih taks ne predstavlja obveznosti, ki bi mesečno bremenila tožnikove prihodke, pač pa gre samo za enkratno bremenitev njegovih rednih prihodkov, pridobljenih v daljšem časovnem obdobju.