Jedro

Za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov ne more biti odločilno, ali je namen vplivanja na pričanje jasno izražen že v samih besedah, temveč je treba na takšen namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera, torej glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati 160,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici II K 23256/2011 z dne 3. 11. 2012 je bila obsojena M. S. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena obtožbe kaznivega dejanja oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pritožbi višje državne tožilke je Višje sodišče v Kopru ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženko spoznalo za krivo očitanega kaznivega dejanja in ji na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je na podlagi prvega odstavka 286. člena KZ-1 določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločilo je tudi, da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka. Vrhovno sodišče je pritožbo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje, obsojenki pa naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Zoper navedeno sodbo Vrhovnega sodišča je vložila obsojenkina zagovornica zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da po njenem mnenju zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica v zahtevi ne citira zakonskih določb, ki naj bi bile kršene, posplošenih navedb o obstoju kršitev pa ni mogoče preizkusiti. Navaja, da se osrednji del zahteve ukvarja z zagovorničinim videnjem dokaznega postopka, ki je pripeljal do za obsojenko neugodne odločitve in z opozarjanjem na napake, ki so bile pri tem po njenem storjene. Pri tem pa ne navede vsebine kršitve ter okoliščin oziroma ravnanj, ki tvorijo kršitev, ki jih kot zakonski razlog tudi ne uveljavlja. Sodišče pa samo ni dolžno niti pooblaščeno preizkusiti ali so v postopku oziroma sodbi bile storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva.

4. Obsojenka ter njena zagovornica se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki jima je bil vročen 4. 7. 2014 oziroma 5. 7. 2014, nista izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, navedejo konkretne razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik ima odgovornost, da kršitev zakona, ki jo uveljavlja, razločno pojasni oziroma utemelji. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Če vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve, to je okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi za voljo stranke.

6. Obravnavana zahteva za varstvo zakonitosti navedenih kriterijev ne izpolnjuje. Z navajanji, da Vrhovno sodišče naj ne bi pri odločanju o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje izpolnilo v točki 6 obrazložitve omenjane kontrolne funkcije, saj sicer ne bi moglo potrditi obsodilne sodbe, ampak izreči oprostilno; da je del obrazložitve pod točko 7 izpodbijane sodbe, ko Vrhovno sodišče zapiše, da je bil v konkretnem primeru obstoj vseh objektivnih odločilnih dejstev pravilno ugotovljen že pred sodiščem prve stopnje, ter da je takšnim ugotovitvam v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ter ko izrazi svoje stališče, da za storitev tega kaznivega dejanja ni potrebno, da bi bil namen vplivanja na pričo neposredno izražen z besedami, temveč je potrebno na ta namen sklepati iz vseh okoliščin določenega primera, skregan z zdravo razumsko logiko in celo v nasprotju s podatki v spisu; ter da je s tem pravnim sredstvom izpodbijana odločitev nelogična in pravno zgrešena, ker je tudi Vrhovno sodišče sklepalo na obstoj subjektivnega elementa – posebnega obarvanega naklepa na podlagi oškodovankine izjave, obramba ne uveljavlja nobenega od razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, temveč izraža nestrinjanje z za obsojenko neugodno odločitvijo in opozarja na napake, ki naj bi bile po njenem mnenju storjene.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (protispisnost) vidi obramba v tem, da je Vrhovno sodišče v zvezi z njenim ugovorom, da obtoženka in oškodovanka nista mogli vedeti, da bo oškodovanka še zaslišana v postopku zoper njenega sina D. S. zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1, ugotovilo (točka 7 obrazložitve izpodbijane sodbe), da je oškodovanka sama navedla, da se je spraševala, ali naj gre sploh še pričati na sodišče, kar kaže, da se je še kako dobro zavedala, da bo to morala storiti. Navedena ugotovitev sodišča naj bi bila po mnenju obrambe protispisna, saj naj bi oškodovanka to navajala v predmetnem postopku zoper obsojenko (zapisnik o zaslišanju priče v preiskavi z dne 31. 8. 2011 ter zapisnik glavne obravnave z dne 13. 11. 2012) in ne v postopku zoper njenega sina D. S. (kar bi po mnenju obrambe morala, če naj drži navedba, da se je spraševala, ali naj gre sploh pričati v postopku zoper obsojenkinega sina D. S.). Ko je bila oškodovanka ponovno vabljena na sodišče in zaslišana v postopku zoper D. S. pa tudi ni izpovedala, da se je pred tem zaradi ravnanja obsojenke spraševala, ali naj gre sploh še pričati na sodišče. Trditev naj bi bila po mnenju vložnice protispisna tudi zato, ker je oškodovanka v preiskavi izjavila, da dne 1. 3. 2011 ni vedela, da gre za obsojenko, saj so ji to povedali pozneje, istočasno pa je zatrdila, da se je besed obsojenke ustrašila, ker je vedela zakaj ji grozi.

8. Z zahtevo za varstvo zakonitosti zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP – protispisnost – je med drugim podana, če je pri odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Glede na razlago v procesni teoriji, ki jo povzema tudi sodna praksa, so odločilna vsa dejstva, ki se nanašajo na predmet obtožbe in druge odločitve, ki jih je sodišče sprejelo v zvezi z obtožbo in jih mora navesti v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi, osmi, deveti in deseti odstavek 364. člena ZKP). V obravnavanem primeru po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, saj je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi ocene oškodovankine izpovedbe (tako kot pred njim že sodišče druge stopnje) ugotovilo, da je obsojenka oškodovanki grozila z namenom, da bi slednja iz strahu pred grožnjami, v nadaljevanju postopka zoper D. S., spremenila dano izpovedbo, ter da je v takšnem smislu grožnje razumela tudi oškodovanka sama, ki se je spraševala, ali naj sploh še gre na sodišče. Ne gre torej za protispisnost, ampak za vprašanje dokazanosti odločilnega dejstva (obstoja subjektivnega znaka obravnavanega kaznivega dejanja) ter za zagovorničino drugačno oceno dokaznega postopka, ki je pripeljal do za obsojenko neugodne odločitve. Sicer pa gre tako v primeru oškodovankine izjave z dne 31. 8. 2011 ter 13. 11. 2012, ko naj bi se spraševala, ali naj gre sploh še pričati na sodišče, kot tudi v primeru oškodovankine izjave z dne 1. 3. 2011, ko naj bi izpovedala, da ni vedela, da gre za obsojenko, ker naj bi ji to povedali pozneje, istočasno pa je zatrdila, da se je njenih besed ustrašila, ker je vedela zakaj ji grozi, za stavka iztrgana iz celotnega konteksta oškodovankine izjave.

9. V nadaljevanju obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da naj bi bila odločba Vrhovnega sodišča „votla, v svojih stališčih neprepričljiva in strokovno površno utemeljena“, saj da kaj več od zapisa, da sodba nižjega sodišča vsebuje vse razloge o subjektivnem elementu obravnavanega kaznivega dejanja, ne vsebuje. Zato obramba meni, da takšne sodbe ni mogoče preizkusiti, to pa naj bi imelo za posledico tudi negacijo obsojenkine pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter 29. člena Ustave Republike Slovenije.

10. Po oceni Vrhovnega sodišča obramba po vsebini očita Vrhovnemu sodišču kot pritožbenemu sodišču kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP (po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti) in ne za bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Obveznost sodišča druge stopnje pa je, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče je v obravnavanem primeru do vseh bistvenih pritožbenih navedb zavzelo stališče ter ugotovilo, da je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa objektivna odločilna dejstva, na podlagi katerih je sodišče druge stopnje logično in prepričljivo sklepalo tudi o subjektivnem namenu vplivanja na pričo, uporabilo materialno pravo, za svoje zaključke pa je navedlo prepričljive razloge. Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja zahteva, torej ni podana.

11. Obramba v nadaljevanju očita Vrhovnemu sodišču kot pritožbenemu sodišču tudi kršitev materialnega prava, pri čemer ne konkretizira, na katero kršitev konkretno meri (na katero točko 372. člena ZKP). Iz vsebinskih izvajanj vložnice zahteve pa izhaja njeno nestrinjanje s stališčema Vrhovnega ter višjega sodišča, da za storitev kaznivega dejanja oviranja pravosodnih ter drugih državnih organov po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ni treba, da bi bil namen vplivanja na pričo neposredno izražen že v samih besedah, ampak je treba vprašanje namena ocenjevati glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene. Ker vložnica meni drugače, torej da je potrebno, da je namen vplivanja na pričanje zunanje manifestiran in tako iz besed vsakokratnega obtoženca objektivno prepoznaven, pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da mora storilec v primeru izreka groženj priči v kazenskem postopku, ki je že bila zaslišana pred sodnikom, slednji jasno izreči besede, ki stremijo k spremembi ali preklicu že dane izpovedbe. Zato meni, da oškodovankina subjektivna in intimna prepričanja o namenu obsojenke niso zadostna podlaga za izpolnitev subjektivnega zakonskega znaka (obarvanega naklepa), še manj pa kasnejši dogodki in okoliščine, ki se nanašajo na ravnanje obsojenkinega družinskega prijatelja v nekem drugem kazenskem postopku.

12. Kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 stori med drugim, kdor z namenom, da bi v sodnem postopku vplival na pričanje, uporabi zoper drugega grožnjo ali ustrahovanje. Objekt varstva pri tem kaznivem dejanju, ki je umeščeno v poglavje kaznivih dejanj zoper pravosodje, je kot sta navedli že nižji sodišči integriteta sodnih in drugih pravnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki postopek vodi. Krivo pričanje v kazenskem postopku lahko povzroči, da sodišče nepravilno odloči o obtožbi in na tej podlagi kaznuje nekoga, ki očitanega dejanja resnično ni storil. Zato v primeru izreka groženj ne more biti odločilno, ali je namen vplivanja na pričanje jasno izražen že v samih besedah, temveč je treba na takšen namen sklepati iz vseh ostalih okoliščin določenega primera, torej glede na celoten kontekst, v katerem so bile grožnje izrečene. Široka razlaga pojma „vplivanje na priče“ izhaja tudi iz določbe 25. člena Konvencije združenih narodov proti korupciji (MKZNPK, Ur. l. RS, št. 22/08 in 51/09)(1), kateremu sledi obravnavano kaznivo dejanje; pa tudi gramatikalna razlaga besede „vplivati“, glede na Slovar slovenskega knjižnega jezika zajema precej več kot golo (neposredno) vplivanje(2). Zato Vrhovno sodišče glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pritrjuje tako višjemu sodišču kot Vrhovnemu sodišču kot pritožbenemu sodišču, ki sta na obstoj subjektivnega znaka obravnavanega kaznivega dejanja, torej na namen vplivanja na pričo, sklepali iz vseh ostalih okoliščin določenega primera (efekta obsojenkinih besed na oškodovanko ter groženj obsojenkinega družinskega prijatelja, ki jih je izrekel oškodovanki).

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso (98.a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP), ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.

Op. št. (1) : V 25. členu Konvencije OZN se to besedilo glasi „To interfere in the giving of testimony“, ki se v Slovarju angleško-slovenskega jezika (Grad A., Škerl R., Vitorovič N.: Veliki angleško-slovenski slovar, DZS, d.d.) prevaja kot motiti, ovirati, nadlegovati, preprečiti, prekiniti, vtikati se, vmešavati se, poseči vmes.

Op. št. (2) : Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC, SAZU, verzija 1.0, DZS, d.d.: delovati na koga tako, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju oziroma delovati na kaj tako, da poteka drugače, kakor bi sicer.