Jedro

Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila toženka na njen račun kakorkoli obogatena (190. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ni namreč dokazala sklenitve najemnega razmerja glede sporne prikolice (saj najemne pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke), niti, da je tožena stranka prikolico uporabljala in tudi ne protipravne odtujitve le-te. Zato ni mogoče govoriti o obstoju koristi tožene stranke v zvezi s sporno prikolico. Povedano drugače, do prenosa premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke ni prišlo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnice iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki pritožbene stroške v višini 373,32 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Obrazložitev

1.Prvostopno sodišče je odločilo (I.), da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 7.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2021 dalje do plačila, (II.) ter naložilo tožeči stranki, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v višini 2.860,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2.Tožeča stranka je zahtevala plačilo vtoževanega zneska na podlagi neupravičene obogatitve (190. do 198. člen Obligacijskega zakonika) in na odškodninski podlagi (131., 132, 135, 164, 165 in 168. člen OZ). Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je ugotovilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem postopku. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da je s toženo stranko sklenila najemno pogodbo z dne 15. 3. 2017, niti da je tožena stranka uporabljala in protipravno odtujila prikolico v lasti tožeče stranke. Ni dokazala, da je bila tožena stranka kakorkoli obogatena na račun tožeče stranke. Prav tako ni uspela dokazati že prvega elementa civilnega delikta, to je protipravnega ravnanja tožene stranke, saj ni dokazala, da je tožena stranka protipravno razpolagala s prikolico in si protipravno prilastila njeno premoženje.

3.Zoper prvostopno sodbo se je pritožila tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlagala, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da vrne zadevo v novo sojenje z novim sodnikom in naloži vse stroške v plačilo toženi stranki.

4.Očita, da gre za sodbo presenečenja, ker je sodišče neutemeljeno verjelo ugovorom tožene stranke, ki se je želela razbremeniti svoje odgovornosti plačila. Tožena stranka je predložila sklenjeno najemno pogodbo, po kateri je bila toženi stranki dana v najem prikolica, ki jo je prevzel A. A. Na pogodbi je bila štampiljka tožene stranke in podpis, paraf. Tožeča stranka je bila prepričana, da je pogodbo podpisala zakonita zastopnica tožene stranke, sklicujoč se na izpoved prokurista B. B., ki je o vsem komuniciral z A. A., na dolgoletno poznanstvo med B. B. in A. A. ter na zaupanje med njima. Zaupanje je bilo toliko večje, ker je tožeča stranka pred tem od družbe C. d.o.o. (v lasti A. A.) odkupila navedeno prikolico. Navaja, da B. B. ni mogel vedeti, da najemne pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke. V konkretnem primeru, ko je prenesel podpisano najemno pogodbo z odtisom štampiljke tožene stranke A. A., (mož direktorice), s katerim se je tožeča stranka o vsem dogovarjala, bi se moralo šteti, da gre za podpis zakonitega zastopnika (opozarja na sodno prakso VSL II Cp 1552/2015). Tudi po izteku najemne pogodbe je B. B. komuniciral in pozval A. A. na vračilo prikolice, vendar do vrnitve ni prišlo. Navaja, da je račun družbe C. d.o.o. podpisala Č. Č., ki ni imela v navedeni družbi nobene funkcije, kar naj bi izkazovalo način poslovanja, da sta A. A. in Č. Č. podpisovala poslovne listine družb, četudi nista formalno imela nobene funkcije v družbi. S štampiljko tožene stranke je lahko razpolagala samo Č. Č., ki je z odtisom štampiljke potrdila vsebino pogodbe. Navaja, da je bila Č. Č. zaposlena v družbi D. za polni delovni in ni mogoče, da bi vodila družbo, ki opravlja prevoze in ima v lasti pet tovornih vozil, kar je splošno znano dejstvo. Posle tožene stranke je sklepal in vodil A. A., ki je v imenu tožene stranke prevzel prikolico. Očita, da izpoved Č. Č. ni resnična, saj je povedala, da posluje brez žiga, nato pa spremenila izpoved in povedala, da je na pooblastilu njen žig, ki ga sicer v poslovanju ne uporablja. Tožeča stranka, je po oceni pritožbe ravnala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, saj je pogodbo izročila A. A. in zahtevala, da pogodbo podpiše njegova žena, ki je bila direktorica družbe. Ni pa bila dolžna preverjati, ali je pogodbo resnično podpisala zakonita zastopnica, če je na listu štampiljka podjetja in paraf. Šteje se, da je pogodba podpisana. Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti (190. člen OZ). Med pravdnima strankama je prišlo do obstoja in realizacije najemnega razmerja, kar potrjuje podpisana in sklenjena najemna pogodba.

5.Glede izvedenskega mnenja pritožba izpostavlja, da bi lahko šlo za parafni podpis Č. Č., saj je na več dokumentih podpis pooblaščene osebe tožene stranke, česar tožena stranka ni zanikala, čeprav je bila z dokumentacijo v sodnem spisu seznanjena. Ni torej mogoče izključiti, da spornega podpisa na pogodbi ni podala Č. Č. Pomembna je tudi izpoved A. A., da je tudi sam v imenu tožene stranke sklepal pogodbe in se dogovarjal s strankami glede prevozov in servisov, kar negira izpoved Č. Č., da se je le ona dogovarjala za posle, A. A. pa je bil zgolj voznik. Gre za nekonsistentni in prirejeni pričanji obeh. Sklicuje se na mnenje izvedenca, da je možno, da je dokumente in sporni podpis na najemni pogodbi (priloga A1) podpisala ista oseba, da je možno, da je Č. Č. uporabljala dva načina podpisovanja, do česar se sodišče naj ne bi opredelilo. Izpostavlja tudi nadaljnje ugotovitve izvedenca, da je na pisemski povratnici, naslovljeni na A. A., enak podpis, kar bi lahko pomenilo, da je sporni podpis na najemni pogodbi njegov, kar po mnenju pritožbe dokazuje, da je določene dokumente za toženo stranko podpisoval tudi A. A. in je šlo za ustaljen način poslovanja tožene stranke stranke. Zato najemna pogodba ne more biti neveljavna oziroma neobstoječa. V kolikor je na najemni pogodbi podpis A. A., ki je vedel, da pri toženi stranki nima nobene formalne funkcije, bil pa je dejanski direktor, tožena stranka oziroma A. A. ni ravnal pošteno, v skladu z načelom vestnosti in poštenja, temveč je ravnal v korist tožene stranke. Zato sodišče ne bi smelo odreči pravnega varstva tožeči stranki. Upoštevati bi bilo potrebno, da je bil A. A. tisti, ki se je zglasil k tožeči stranki in v imenu tožene stranke prevzel prikolico. Ni mogoče odreči konvalidacije neoblične pogodbe.

6.4. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga pritožbenemu sodišču, da jo zavrne.

7.Poudarja, da ne gre za sodbo presenečenja, saj je bilo tožeči stranki ves čas jasno, da ni v pogodbenem razmerju s toženo stranko. Z njo nikoli ni stopila v stik, niti ji ni pošiljala računov za najem. Kontaktirala je le A. A. in mu izročila prikolico. Samo žig tožene stranke na najemni pogodbi, ob navedenih dejstvih, da kontakta s toženo stranko ni bilo, kaže, da ni šlo za najemno razmerje. Zakonita zastopnica tožene stranke ni podpisala sporne najemne pogodbe za najem prikolice. Tudi prokurist tožeče stranke B. B. ker ni vedel, ali je najemno pogodbo podpisala Č. Č. Ob primerjavi podpisa zakonite zastopnice na sporni najemni pogodbi z ostalimi njenimi podpisi je jasno, da ne gre za njen podpis. Prav tako je grafolog, ob primerjavi podpisa Č. Č. na najemni pogodbi, podal mnenje, da je preiskava analize na nivoju nedoločnosti. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je podpis na najemni pogodbi od Č. Č. Da najemno razmerje ni obstajalo, kaže tudi, da tožena stranka sporne prikolice ni uporabljala, niti ji tožeča stranka ni izdala računa in tožena ni plačevala najemnin. Ugovor pasivne legitimacije se pokaže kot utemeljen. Neutemeljenost tožbenega zahtevka se kaže tudi v tem, da naj bi prikolico iz prometa odjavil sam A. A., kar tožene stranke ne tangira in ne izkazuje njene odgovornosti. Tožnik je za odjavo prikolice izvedel že v mesecu septembru 2017, njegova terjatev je zastarala v septembru 2020, saj je izvršbo vložil šele v mesecu marcu 2021. Tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek ni utemeljen iz naslova odškodninskega zahtevka. Toženi stranki najemno razmerje ni bilo znano, sporne prikolice dejansko ni uporabljala. A. A. je ob zaslišanju sicer dopustil možnost, da je prikolico odjavil osebno, kar pa ne pomeni, da bi tožena stranka lahko bila neupravičeno obogatena. Zaupanje med zastopnikom tožeče stranke in A. A. ne vpliva na pravni položaj tožene stranke. Podpisi v družbi C. d.o.o. niso predmet tega postopka. Vsem strankam je skladno z vpisi v Ajpes znano in jasno, kdo lahko v imenu katere družbe opravlja določene aktivnosti. Gospodarske družbe morajo biti toliko skrbne, da sklepajo posle z zakonitimi zastopniki podjetja.

8.5. Pritožba ni utemeljena.

9.6. Predmet pritožbenega preizkusa je sodba sodišča prve stopnje v celoti (350./I člen ZPP).

10.7. Pritožbeno sodišče ne povzema dejanskega stanja in dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča na tem mestu, ker so razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, se pa opredeljuje do bistvenih pritožbenih navedb.

11.8. Prvostopna sodba ne predstavlja sodbe presenečenja. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena.¹ Pritožnica ne trdi, da bi sodišče prve stopnje izpodbijano odločitev oprlo na zanj presenetljivo pravno podlago, še manj, da bi zaradi tega opustil kakšno pravno pomembno navedbo. Gre za povsem pavšalen in tudi neutemeljen pritožbeni očitek oziroma nestrinjanje z odločitvijo prvostopnega sodišča, ki ne predstavlja sodbe presenečanja.

12.9. Tožena stranka ni vedela za zatrjevano najemno razmerje, saj tožeča stranka z njo glede najema prikolice ni nikoli kontaktirala, prikolice ni prevzela in je tudi ni uporabljala. Tožeča stranka toženi nikoli tekom zatrjevanega najema ni izstavila računa za najem prikolice, niti ni tožena stranka plačevala najemnine tožeči stranki. Že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da je tožeča stranka vseskozi kontaktirala in urejala vse v zvezi s prikolico le z A. A., kateremu je prikolico tudi izročila in ga pozivala na vrnitev le-te. S toženo stranko oziroma zakonito zastopnico ni nikoli kontaktirala. Prav tako je dokazni postopek potrdil, da je tožena stranka najemno pogodbo izročila A. A., ta pa je podpisano vrnil. Ali je pogodbo podpisala zakonita zastopnica tožene stranke Č. Č., prokurist tožeče stranke ni vedel, niti ni tega preveril. Kot povsem neutemeljene se tako pokažejo pritožbene navedbe, da je bila tožeča stranka vseskozi prepričana, da je pogodbo podpisala zakonita zastopnica tožene stranke. A. A., s katerim je tožeča stranka vseskozi komunicirala in sodelovala, namreč ni bila oseba pooblaščena za zastopanje pri toženi stranki, ampak je to bila ves čas le Č. Č. Podatki o vpisu zakonitih zastopnikov in pooblaščenih oseb za zastopanje so vpisani v sodni register in so javno objavljeni ter dostopni vsem (7. in 8. člen Zakona o sodnem registru). Ravnaje prokurista tožeče stranke, to je dogovarjanje in sklepanje pogodbe brez kontaktiranja in navzočnosti zakonite zastopnice tožene stranke, ki je edina lahko toženo stranko veljavno zastopala (32. člen ZGD-1) in pogodbeno zavezala, kar je tožeči stranki moralo biti jasno, kaže na neskrbno ravnanje tožeče stranke in njenega prokurista (6. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

13.10. Tožena stranka ni bila v pogodbenem odnosu s tožečo stranko glede najema prikolice, saj zakonita zastopnica tožene stranke ni podpisala sporne najemne pogodbe, kar je dokazni postopek nedvomno potrdil. Prav tako dokazni postopek ni potrdil, da bi bil A. A. dejanski direktor tožene stranke (17. točka obrazložitve). Pritožbeno sklicevanje na dolgoletno zaupanje in poznanstvo med A. A. in prokuristom tožeče stranke, na navedene ugotovitve prvostopnega sodišča, nima nobenega vpliva. Pravilna in zakonita je odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem postopku. Nerelevantne za odločitev so pritožbene navedbe o tem, da je tožeča stranka odkupila sporno prikolico od družbe C. d.o.o., v lasti A. A., kar na navedene relevantne ugotovitve sodišča prve stopnje ne vpliva.

14.11. Dokazni postopek je nedvomno potrdil, da zakonita zastopnica tožene stranke ni podpisala sporne najemne pogodbe, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo v točkah 13., 14., 15., 16., in 17. obrazložitve. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z 8. členom ZPP in jo v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. Da je na sporni najemni pogodbi žig tožene stranke, za katerega je ta sicer navajala, da z njim ne posluje, je povsem nerelevantno. Zakonske zahteve za uporabo žiga v slovenski zakonodaji ni. Zato samo žig na pogodbi, ob ugotovitvi, da tožeča stranka s toženo stranko glede najema prikolice sploh ni kontaktirala, da pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke, ne more privesti do zaključka, da je pogodba veljavno sklenjena, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba.

15.12. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na sodno prakso VSL II Cpg 1552/2015, ki je v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti. Gre za drugačen primer tako v dejanskem kot v pravnem pogledu. Za podpis na pritožbi (redno pravno sredstvo) in zahteve v zvezi s tem, se uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (335. člen ZPP). V konkretnem primeru pa gre za sklepanje pogodbe med gospodarskima družbama. Kadar sklepajo posle pravne osebe (4. člen ZGD-1), jih v njihovem imenu in za njihov račun sklepajo njihovi zakoniti zastopniki (32. člen ZGD-1) ali pooblaščeni zastopniki. Uporaba navedene sodne prakse ni mogoča v konkretnem primeru.

13.Nerelevantne za odločitev v tem postopku so pritožbene navedbe, da je A. A. mož Č. Č., zakonite zastopnice tožene stranke, da je bil A. A. direktor družbe C. d.o.o., da je tožeča stranka kupila prikolico od družbe C. d.o.o., da je Č. Č. izpovedala, da je zaposlena v D., pri toženi stranki pa ni zaposlena, da je Č. Č. potrdila, da je podpis na računu družbe C. d.o.o. številka ... njen podpis, gre pa za družbo A. A., da je A. A. izpovedal, da je dal prikolico v razrez in da je prikolico uporabljal kot fizična oseba v lastne namene, saj na odločitev v tem postopku ne vplivajo.

14.Da sta Č. Č. in A. A. podpisovala poslovne listine družb, četudi nista formalno imela nobene funkcije v družbi, so pritožbene novote, ki jih tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala (337. člen ZPP). Prav tako so pritožbene novote navedbe, da je pritožnica zahtevala od A. A., da pogodbo podpiše njegova žena (337. člen ZPP) in kot takšne pritožbeno neupoštevne.

15.Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo, da okoliščine sklepanja sporne najemne pogodbe, ki jih je opisal zaslišani prokurist tožeče stranke, to je dogovarjanje in sklepanje pogodbe brez navzočnosti zakonite zastopnice tožene stranke, komuniciranje ves čas samo z A. A., ki ni bil oseba pooblaščena za zastopanje, kažejo na izrazito neskrbno ravnanje tožnice oziroma njenega prokurista. Enako velja za njegovo postopanje v zvezi z uporabo prikolice in kasnejšo odjavo, ko dejansko tožene stranke do vložitve tožbe sploh ni naslavljal, temveč je vseskozi komuniciral samo z A. A. V obravnavanem primeru gre za sklepanje gospodarske pogodbe med dvema gospodarskima subjektoma in prokurist tožnice z navedenim postopanjem zagotovo ni ravnal s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika (1. odstavek 6. člena OZ), ki se od njega pričakuje. Pritožnica z drugačnimi pritožbenimi navedbami o skrbnem ravnanju tako ne more uspeti.

16.Tožnici ni uspelo dokazati, da je bila toženka na njen račun kakorkoli obogatena (190. člen OZ) in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Ni namreč dokazala sklenitve najemnega razmerja glede sporne prikolice (saj najemne pogodbe ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke), niti, da je tožena stranka prikolico uporabljala in tudi ne protipravne odtujitve le-te. Zato ni mogoče govoriti o obstoju koristi tožene stranke v zvezi s sporno prikolico. Povedano drugače, do prenosa premoženja iz sfere tožeče stranke v sfero tožene stranke ni prišlo. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da zahtevek tožnice iz naslova neupravičene obogatitve ni utemeljen. Neutemeljeno se pritožnica sklicuje na 58. člen OZ, ki se nanaša le na primere, ko je za pogodbo zahtevana pisna oblika, kar pa ni konkretni primer.

17.Prvostopno sodišče je na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da najemne pogodbe z dne 15.3.2017 ni podpisala zakonita zastopnica tožene stranke (točka 13. do 16. obrazložitve), ne zgolj na podlagi izvedenskega mnenja, ki ga pritožnica pritožbeno izpostavlja. Prvostopno sodišče je že ob primerjavi podpisa na sporni najemni pogodbi s podpisi zakonite zastopnice v sodnem spisu samo ugotovilo, da gre za dva popolnoma različna podpisa. Do takšnega zaključka je prišel tudi sodni izvedenec, ki je ob primerjavi podpisov zakonite zastopnice toženke in podpisa na sporni najemni pogodbi podal mnenje, da je preiskava in analiza, ki jo je opravil na nivoju nedoločljivosti. Menil je, da zakonita zastopnica tožene stranke ni prilagodila ali spremenila svojega podpisa na najemni pogodbi, saj je podpis na sporni najemni pogodbi izrazito podoben primerjalnim podpisom v spisu, ki naj bi jih podpisal A. A.. Sodišče prve stopnje je tako poleg ugotovitev izvedenca upoštevalo tudi vse že izpostavljene okoliščine glede sklepanja in izvrševanja sporne najemne pogodbe, ki jih je opisal prokurist tožeče stranke (odsotnost zakonite zastopnice tožene stranke pri sklepanju pogodbe, dogovarjanju za uporabo in plačilo prikolice), ko niti sam ni vedel ali je pogodbo podpisala zakonita zastopnica tožene stranke, saj jo je domnevno izročil A. A., s katerim se je tudi dogovarjal za najem prikolice in kateri naj bi mu na roko plačal nekaj najemnin, prokurist tožnice pa ga je kasneje pozival na vrnitev prikolice. Upoštevalo je tudi prepričljivo izpoved zakonite zastopnice tožene stranke, ki je zanikala podpis in sklenitev najemne pogodbe in dejstvo, da je podpis najemnika drugačen od podpisa zakonite zastopnice tožene stranke na primerjalnih listinah v spisu. Dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki je v skladu z 8. členom ZPP, sprejema tudi pritožbeno sodišče in je pravilna ugotovitev, da dokazni postopek ni potrdil, da je tožena stranka podpisala sporno najemno pogodbo. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

18.Da je podpis na najemni pogodbi podpisan bodisi s strani Č. Č., bodisi z njenim vedenjem s strani A. A., ki je prikolico tudi prevzel, so pritožbene novote, ki jih tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala (337. člen ZPP) in so pritožbeno neupoštevne. Prav tako so pritožbene novote, da je določene dokumente za toženo stranko podpisoval tudi A. A. in je bil takšen način poslovanja tožene stranke ustaljen (337. člen ZPP), saj jih tožeča stranka ni pravočasno zatrjevala pred prvostopnim sodiščem in jih pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

19.Pritožbeno sodišče je opravilo še preizkus izpodbijane sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevanih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo. Ob ugotovljenih dejstvih, ki so razvidna iz izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo. Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

20.O stroških pritožbenega postopka je sodišče odločalo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške. Mora pa toženi stranki povrniti njene stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Sodišče druge stopnje je priznalo nagrado za odgovor na pritožbo 500 točk po prvi točki tar. št. 22 Odvetniške tarife, materialne stroške, ter 22 % DDV, skupaj 373,32 EUR.

-------------------------------

1II Ips VSRS 75/2016 z dne 1. 2. 2018