Jedro

V konkretnem primeru je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena ZUJF, torej na podlagi zakonske določbe, za katero je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, obenem pa to pomeni, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Davčni urad Ljubljana, DT 42270-4370/2013-1 z dne 20. 6. 2013 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Davčni urad Ljubljana je z izpodbijano odločbo tožnici za leto 2013 odmeril davek na nepremično premoženje večje vrednosti od nepremičnin, katerih skupna vrednost in s tem davčna osnova znaša 660.744,82 EUR, po stopnji 0,250% v znesku 1.651,86 EUR. Nepremičnine, ki so predmet obdavčitve, so navedene v prilogi izpodbijane odločbe, ki se šteje kot njen sestavni del. Odločitev temelji na določbi 60. člena Zakonu o izvrševanju proračunov za leti 2013 in 2014 (v nadaljevanju ZIPRS1314) in določbi 193. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) ter na podatkih o nepremičninah, ki so predmet obdavčitve, to je, o njihovi posplošeni tržni vrednosti ter o njihovem lastništvu na dan 1. januarja leta (2013), za katero se davek odmerja, kot so evidentirani v registru nepremičnin in ki jih je davčnemu organu posredoval pristojni organ za evidentiranje in množično vrednotenje nepremičnin ter so navedeni v prilogi izpodbijane odločbe.

Pritožbeni organ je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnil in pritrdil izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. V tožbi nasprotuje med drugim tudi vrednosti nepremičnin in s tem davčni osnovi iz odločbe ter meni, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi predpisov, ki so v nasprotju z Ustavo RS (2. člen, 14. člen, 25. člen, 33. člen in 67. člen).

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015 odločilo, da sta bila 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicujeta na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (ZDavNepr, Uradni list RS, št. 103/13) 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Takšna odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Odločba Ustavnega sodišča je bila v Uradnem listu RS objavljena 6. 3. 2015, razveljavitev pa je skladno s 43. členom ZUstS začela učinkovati naslednji dan, to je 7. 3. 2015. V konkretnem primeru iz podatkov upravnih spisov kot nesporno sledi, da je bila davčna osnova za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti ugotovljena na podlagi 193. člena ZUJF in torej na podlagi zakonske določbe, za katero je Ustavno sodišče (z učinkom razveljavitve) ugotovilo, da je bila v neskladju z Ustavo RS. To pa pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena, obenem pa to pomeni, da v konkretnem primeru, ko v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, ni več zakonske podlage za davčno odmero.

Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi odloči skladno s spremenjeno materialnopravno podlago. Utemeljenosti ugovorov, ki jih v tožbi uveljavlja tožeča stranka, sodišče zato ni presojalo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika).