11. 11. 2021

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe družbe HIT, d. d., Nova Gorica, ki jo zastopata Aleksander Pevec, odvetnik v Ljubljani, in odvetniška družba Završek & Šnajder, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 11. novembra 2021

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 75/2018 z dne 30. 8. 2018 v zvezi s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča št. Su 1197/2018 z dne 8. 6. 2018 in sklepom Upravnega sodišča št. I U 143/2011 z dne 9. 1. 2018 se ne sprejme.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 98. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, 62/10 in 109/12) v zvezi s tretjim odstavkom 412. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20) ter 70. in 397. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka v upravnem sporu, ker pritožnica uveljavljanega razloga za obnovo ni verjetno izkazala. Kot je pojasnilo, predložena dopisa nista nova dokaza v smislu 1. točke 96. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj sta nastala po izdaji prvostopenjske davčne odločbe. Po navedeni določbi ZUS-1 je namreč nov dokaz zgolj tisti, ki je obstajal že v času upravnega odločanja na prvi stopnji, vendar stranka zanj ni vedela ali ga ni mogla uporabiti. Pri odločanju Upravnega sodišča o predlogu za obnovo postopka sta v senatu sodelovali tudi sodnici, ki sta odločali o tožbi v prvotnem postopku, ki ga je želela pritožnica obnoviti.

2.Vrhovno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožničino pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča zavrnilo. Potrdilo je stališče, da mora biti nov dokaz v smislu 1. točke 96. člena ZUS-1 subjektivno nov, a objektivno star. Nov dokaz v smislu navedenega člena ZUS-1 pa ne morejo biti dokazi, ki so zgolj naknadno ustvarjeni na strankino pobudo. Glede odločanja prvostopenjskih sodnic, ki sta v prvotnem postopku sodelovali pri odločanju o tožbi, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da niti iz jezikovne razlage 98. člena ZUS-1 niti iz določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne izhaja, da o predlogu za obnovo ne sme odločati sodnik, ki je že odločal v zadevi na prvi stopnji. Če bi zakonodajalec želel, da taka prepoved velja, bi jo po mnenju Vrhovnega sodišča izrecno zapisal, kot je to storil v 412. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovno sodišče je še dodalo, da obnova postopka ni namenjena popravljanju napak, temveč dopolnjevanju postopka. V postopku obnove se namreč presoja, ali naj se postopek dopolni, in ne zakonitost izdane odločbe, ki je predmet zahteve za obnovo.

3.V zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča pritožnica izpodbija tudi sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je bila zavrnjena pritožničina zahteva za izločitev vrhovnih sodnikov Marka Prijatelja, dr. Erika Kerševana in Petra Goloba. Predsednik Vrhovnega sodišča je pojasnil, da sodelovanje sodnikov pri sojenju v zadevi št. X Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2017 ne zbuja dvoma o njihovi nepristranskosti, saj pravno stališče sodnika, sprejeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more biti odklonitveni razlog za izločitev sodnika. Tudi funkcija predstojnika Urada za prirejanje iger na srečo, ki jo je v preteklosti opravljal sodnik Marko Prijatelj, zaradi časovne oddaljenosti in posredne povezanosti s pritožnico ni okoliščina, ki bi lahko zbujala dvom o sodnikovi nepristranskosti. Glede sodelovanja tega sodnika pri odločanju o reviziji v prvotnem postopku je predsednik Vrhovnega sodišča pojasnil, da ne gre za primer iz 5. točke 70. člena ZPP, po kateri je treba izločiti sodnika zaradi sodelovanja v postopku pred sodiščem nižje stopnje ali drugim organom. Tudi sicer naj sodelovanje pri odločanju o reviziji ne bi ustvarjalo dvoma o nepristranskosti sodnika pri odločanju o pritožbi zoper sklep o obnovi postopka.

4.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 22. in 23. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Pritožnica navaja, da ji je bila kršena pravica do nepristranskosti sodišča iz 23. člena Ustave, ker sta o njenem predlogu za obnovo postopka, v katerem je grajala hude napake in pomanjkljivosti v predhodnem postopku, v senatu Upravnega sodišča odločali sodnici, ki sta pred tem v isti zadevi odločili o pritožničini tožbi zoper dokončno odločbo o odmeri davka. Navedena pravica naj bi ji bila kršena tudi zato, ker so v senatu na Vrhovnem sodišču odločali sodniki, ki naj bi zavestno kršili stališča Ustavnega sodišča. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pa naj bi ji bila kršena z arbitrarnim stališčem Upravnega in Vrhovnega sodišča, da obnova postopka v upravnem sporu ni dopustna na podlagi dokaza, ki se nanaša na dejstvo, ki je že obstajalo v času izdaje upravnega akta, vendar je tak dokaz (listina) nastal po izdaji upravnega akta. Navedeno stališče naj bi bilo v neskladju tudi s stališči Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017 (Uradni list RS, št. 6/17).

5.Pritožnica hkrati z ustavno pritožbo vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 98. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 412. člena ZKP ter 70. in 397. členom ZPP. Navaja, da ni mogla pričakovati, da se bo Vrhovno sodišče izognilo presoji očitkov o pristranskosti sestave senata Upravnega sodišča s sklicevanjem na zakonodajalca, zato vprašanje ustavne skladnosti 98. člena ZUS-1 uveljavlja šele po prejemu odločitve Vrhovnega sodišča. Pobudnica meni, da je izpodbijana ureditev ZUS-1 v neskladju z Ustavo, kolikor omogoča, da o predlogu za obnovo postopka odloča isti sodnik, ki je odločal v predhodnem postopku, v katerem je bila izdana sodba, ki se s predlogom za obnovo postopka kot izrednim pravnim sredstvom izpodbija. Meni, da ni videti utemeljenega razloga za razlikovanje med kazenskimi in ostalimi sodnimi postopki, saj ni jasno, zakaj naj bi bil kazenski sodnik a priori bolj prizadet od sodnikov v drugih postopkih in bi zato zakonodajalec v 412. členu ZKP uzakonil to zakonsko domnevo kot specialni izključitveni razlog, medtem ko v drugih postopkih tega ni storil. Pobudnica Ustavnemu sodišču podredno predlaga izdajo interpretativne odločbe.

B. – I.

Glede odločanja istega sodnika o tožbi v upravnem sporu in o predlogu za obnovo postopka

6.Pritožničine očitke, da o predlogu za obnovo postopka v upravnem sporu ne bi smeli odločati sodnici, ki sta v isti zadevi predhodno že odločali o tožbi, pri čemer naj bi pritožnica v predlogu za obnovo izrecno grajala napake teh dveh sodnic pri prvotnem odločanju, je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

7.V skladu s prvim odstavkom 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Enako pravico zagotavlja tudi prvi odstavek 6. člena EKČP. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka.[1]

8.Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je v ustavnosodni presoji ustalilo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih.[2] Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave tako izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.[3] Nepristranskost sodnika je zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko[4] (t. i. subjektivni vidik nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskosti sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (t. i. objektivni vidik nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je tako treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, tj. po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega vidika nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti.[5] V zvezi s tem je še posebej izpostavljeno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v javnosti.[6]

9.Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) nepristranskosti sodišča ne presoja zgolj po t. i. subjektivnem testu (pri katerem gre za ugotavljanje dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika), temveč poudarja, da je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri objektivni nepristranskosti je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključila kakršen koli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika,[7] oziroma ali poleg osebnega ravnanja sodnika obstajajo kakšne druge preverljive okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnika. V zvezi s tem je upošteven tudi videz nepristranskosti.[8] Ni dovolj, da sodišče pravično odloči, ampak mora biti odločitev sodišča tudi dojeta kot pravična.[9] Pri tej presoji je stališče pritožnika, ki zatrjuje pristranskost sodnika, pomembno, a ne odločilno, saj mora biti dvom o pristranskosti sodnika objektivno utemeljen.[10] Po praksi ESČP je lahko objektivna nepristranskost okrnjena v dveh položajih: (1) kadar sodnik v postopku nastopa še v drugi, s sodniško nezdružljivi vlogi ali kadar je z osebo, ki takšno vlogo opravlja, v hierarhični ali kakšni drugi povezavi, čeprav sodnikovemu osebnemu obnašanju v konkretni zadevi ni mogoče ničesar očitati (položaj funkcionalne narave); in (2) kadar sodnik v konkretnem primeru ravna na način, ki vzbuja objektivno upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. V slednjem primeru je sodnikovo ravnanje sicer lahko razlog tudi za dvom o subjektivnem vidiku nepristranskosti (položaj osebne narave).[11]

10.Tako Ustavno sodišče[12] kot ESČP[13] sta že večkrat ugotovili, da je objektivna nepristranskost sodišča lahko okrnjena, kadar isti sodnik sodeluje v različnih fazah sodnega postopka. Vendar je ESČP že večkrat poudarilo, da je treba vprašanje, ali je sodelovanje istega sodnika v različnih fazah sodnega postopka skladno z zahtevo po nepristranskem sojenju, vedno presojati od primera do primera, ob upoštevanju okoliščin posamezne zadeve.[14] Zgolj dejstvo, da je sodnik sodeloval pri sprejemanju odločitev v predhodnih fazah postopka samo po sebi še ne vzbuja dvoma o njegovi nepristranskosti. Odločilna sta cilj in narava ukrepov, ki jih je posamezni sodnik sprejel pred sojenjem. Pri tem tudi vnaprejšnje natančno poznavanje primera ali predhodna analiza informacij o zadevi še ne pomenita, da bo sodnik pri sojenju nepristranski, če sodnik končno odločitev sprejme na podlagi izvedenih dokazov in slišanih argumentov strank na glavni obravnavi.[15] Poleg tega je treba presoditi, ali je zveza med vsebinskimi odločitvami sodnika v posameznih fazah sodnega postopka tako tesna, da vzbuja dvom o njegovi nepristranskosti.[16]

11.Kadar gre za sodnikovo dvojno vlogo v postopku, ESČP pri objektivnem testu upošteva različne okoliščine, kot so čas, ki je pretekel med dvema sodelovanjema, vpliv odločitve na pritožnikov pravni položaj, vsebina odločitve (vsebinska, procesna) ter pomembnost sodnikove vloge (na primer predsednik senata, sodnik poročevalec itd.).[17] Velik pomen pa ESČP daje vprašanju, o čem je moral sodnik, ki se je v postopku znašel v dvojni vlogi, razsoditi – ali je bil poklican, da presoja lastne napake v svojih predhodnih odločitvah, ali pa je šlo pri drugem odločanju zgolj za dopolnjevanje prvotnega postopka z nečim novim in ne za presojo, ali je konkretni sodnik v prvotnem postopku storil kršitev.[18] ESČP je tako že presodilo, da s pravico do nepristranskega sojenja ni prima facie nezdružljivo, če isti sodnik najprej vsebinsko odloča o zadevi, nato pa presoja dopustnost pritožbe zoper tako odločitev, še posebej če ima stranka zoper odločitev tega sodnika nato na voljo še pravno sredstvo.[19]

B. – II.

12.Za obravnavano zadevo je upoštevna zlasti sodba v zadevi San Leonard Band Club proti Malti (64. točka obrazložitve), v kateri je ESČP presodilo, da odločanje sodnikov o obnovi postopka na pritožbeni stopnji o tem, ali so v svoji predhodni odločitvi v isti zadevi zagrešili kršitev razlage in uporabe prava, vzbuja dvom o njihovi nepristranskosti. Vendar pa je v 63. točki obrazložitve ESČP poudarilo, da je bilo za presojo v tej zadevi pomembno, da so bili sodniki poklicani, da presodijo, ali so s prvotno odločitvijo kršili materialno pravo, kar pomeni, da so morali presoditi o lastni sposobnosti pravilne uporabe prave. V 64. točki obrazložitve je poudarilo pomembno razliko s sodbo v zadevi Thomann proti Švici z dne 10. 6. 1996, v kateri ESČP ni ugotovilo kršitve pravice do nepristranskega sojenja v primeru, ko so v kazenski zadevi isti sodniki najprej razsodili v nenavzočnosti obdolženca, nato pa v ponovljenem postopku ponovno sodili v njegovi navzočnosti. Kot je pojasnilo, so v zadevi Thomann proti Švici v novem sojenju sodniki razpolagali z novimi informacijami, tako da so lahko opravili nov razmislek o celotni stvari, pri čemer jim ni bilo treba odločati o svojih lastnih napakah v prvotnem sojenju.

13.Zahteva za obnovo postopka po ZUS-1 je izredno, nedevolutivno (remonstrativno), dvostransko, praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo, ki je nedvomno usmerjeno v spremembo prvotne odločitve. Iz obnovitvenih razlogov, določenih v 96. členu ZUS-1, je razvidno, da je obnova namenjena spreminjanju prvotno ugotovljenega dejanskega stanja (zaradi novih dejstev in novih dokazov, ki v prvotnem postopku niso mogli biti upoštevani), pa tudi odpravi nekaterih najhujših postopkovnih napak v prvotnem postopku ali kaznivih dejanj sodečih sodnikov ali drugih udeležencev postopka.[20]

14.Glede na predstavljena stališča Ustavnega sodišča in ESČP bi bila okoliščina, da sta o predlogu za obnovo postopka odločali sodnici, ki sta predhodno v isti zadevi odločili o tožbi v upravnem sporu, lahko razlog za upravičen dvom o njuni nepristranskosti. Vendar pa je v obravnavani zadevi odločilno, da je pritožnik kot razlog za obnovo postopka zatrjeval le okoliščino iz 1. točke prvega odstavka 96. člena ZUS-1, ki določa, da se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku. Obnova iz tega razloga se sme dovoliti le, če je sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje (drugi odstavek 96. člena ZUS-1) in če se stranka brez lastne krivde na nova dejstva ali dokaze ni mogla sklicevati v prejšnjem postopku (tretji odstavek 96. člena ZUS-1).

15.Glede na uveljavljani razlog za obnovo postopka v obravnavani zadevi stališče Vrhovnega sodišča, da obnova ni namenjena popravljanju napak, temveč dopolnjevanju postopka, ter da se v postopku obnove presoja zgolj to, ali naj se postopek dopolni, in ne zakonitost izdane odločbe, ki je predmet zahteve za obnovo, ni problematično. Pri obnovitvenem razlogu iz 1. točke 96. člena ZUS-1 namreč ne gre za uveljavljanje kakšne postopkovne kršitve ali kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil sodeči sodnik, temveč za dopolnjevanje postopka z nečim novim, česar sodnik v prvotnem sojenju brez lastne krivde ni mogel upoštevati. Sodnici, ki sta predhodno že odločali o tožbi, torej pri presoji dovoljenosti pritožničinega predloga za obnovo postopka nista odločali o tem, ali sta v prvotnem postopku zmotno ali nepopolno ugotovili dejansko stanje oziroma zagrešili kako kršitev procesnega ali materialnega prava. Sodnici torej nista nadzirali zakonitosti svojega predhodnega sojenja in nista presojali lastnih napak. Pri tem je treba poudariti, da za presojo o nepristranskosti sodnic ni odločilno, da je pritožnica v predlogu za obnovo postopka med drugim zatrjevala hude napake, ki naj bi bile storjene v prvotnem sojenju. Za odgovor na vprašanje, o čem sta morali sodnici odločiti v zvezi s predlogom za obnovo postopka, je upoštevno le tisto, o čemer se glede na uveljavljani razlog za obnovo postopka abstraktno gledano lahko odloča (v obravnavanem primeru torej zgolj kvaliteta novih dokazov). Poleg tega je treba upoštevati, da je bil predlog za obnovo postopka zavržen (ker pritožnica obnovitvenega razloga ni z verjetnostjo izkazala). Sodnici sta torej opravili zgolj formalni preizkus procesnih predpostavk za odločanje o obnovi postopka in nista ponovno vsebinsko odločali o zadevi. Pritožnica pa je odločitev sodnic o zavrženju predloga za obnovo postopka lahko izpodbijala še s pritožbo na Vrhovno sodišče (glej smiselno sodbo ESČP v zadevi Warsicka proti Poljski).

16.Navedeni razlogi, zlasti ob upoštevanju stališč ESČP v sodbah v zadevah San Leonard Band Club proti Malti, Thomann proti Švici ter Warsicka proti Poljski, vodijo do zaključka, da so pritožničini očitki glede kršitve pravice do nepristranskega sojenja zaradi odločanja sodnic o tožbi in nato še o predlogu za obnovo postopka neutemeljeni.

Glede nepristranskosti vrhovnih sodnikov

17.Očitek kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker so pri sojenju na Vrhovnem sodišču sodelovali sodniki, ki so v zadevi št. X Ips 298/2015 zavestno odstopili od stališč Ustavnega sodišča, je očitno neutemeljen. V navedeni zadevi, ki sicer z obravnavano zadevo razen istega pooblaščenca nima nič skupnega, je Vrhovno sodišče svoj odstop od stališč Ustavnega sodišča prepričljivo utemeljilo z ustavnopravnimi argumenti, s čimer je vzpostavilo dopusten dialog med sodišči.[21] Obrazložen odstop vrhovnih sodnikov od stališč Ustavnega sodišča očitno ni takšna okoliščina, ki bi pri razumnem človeku lahko vzbujala resen dvom o njihovi nepristranskosti. Gre za pravna stališča sodnikov, sprejeta pri opravljanju sodne funkcije, ki že zaradi narave sodnega odločanja ne morejo biti razlog za izločitev sodnikov.

B. – III.

Glede arbitrarnosti zahteve, da so dokazi, s katerimi se utemeljuje predlog za obnovo postopka, objektivno stari

18.Pritožnica izpodbijanima sklepoma Vrhovnega in Upravnega sodišča očita, da sta arbitrarna in zato kršita njeno pravico iz 22. člena Ustave. Očitno napačno naj bi bilo stališče sodišč, da obnova postopka v upravnem sporu ni dopustna na podlagi dokaza, ki se nanaša na dejstvo, ki je že obstajalo v času izdaje upravnega akta, vendar je tak dokaz (listina) nastal po izdaji upravnega akta.

19.Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, torej samovoljno.[22] Take kvalificirane stopnje napačnosti izpodbijanima sklepoma Vrhovnega in Upravnega sodišča ni mogoče očitati. Stališče, da se lahko obnova dovoli le na podlagi dokaza, ki je subjektivno nov, a objektivno star, je ustaljeno stališče sodne prakse Vrhovnega sodišča,[23] ki ga podpira tudi teorija.[24] Neutemeljen je pritožničin očitek, da to stališče odstopa od stališč Ustavnega sodišča v zadevi št. U-I-5/16.[25] Ustavno sodišče se namreč do vprašanja, ali je obnova postopka dopustna tudi na podlagi dokaza, ki v času prvega sojenja še ni obstajal, v navedeni zadevi ni opredelilo. V 11. točki obrazložitve odločbe (v opombi št. 15) je izrecno poudarilo, da je to vprašanje, ki ga bodo morala ob upoštevanju ustavnoskladne razlage zakonskih pravil v posameznih primerih reševati sodišča, ki bodo odločala o predlogu za obnovo postopka.[26] Poleg tega je treba v obravnavani zadevi upoštevati še podporni argument Vrhovnega sodišča, ki ga pritožnica niti ne izpodbija. Vrhovno sodišče je navedlo, da bi bila obnova izjemoma lahko dopustna tudi na podlagi dokaza, ki je nastal kasneje, vendar le, če obstajajo objektivne okoliščine, zaradi katerih dokaz ni mogel nastati v danem časovnem okviru. Vendar pa take okoliščine ne smejo biti v nobeni povezavi s strankami, ki bi lahko vplivale na nastanek dokaza. Nov dokaz v smislu 1. točke 96. člena ZUS-1 tako ne more biti dokaz, ki je naknadno ustvarjen s strani stranke ali na njeno pobudo. In prav za tak primer gre v obravnavani zadevi. Izpodbijanima sklepoma Vrhovnega in Upravnega sodišča tako ni mogoče očitati arbitrarnosti, saj sta obrazložena z razumnimi pravnimi argumenti.

20.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, ki jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (1. točka izreka).

B. – IV.

21.Pobudnica izpodbija v izreku tega sklepa navedeno določbo ZUS-1 v zvezi z določbami ZKP in ZPP. Svoj pravni interes utemeljuje z vloženo ustavno pritožbo.

22.Izpodbijane določbe ZUS-1, ZKP in ZPP ne učinkujejo neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS). To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Predpostavka za vložitev tako ustavne pritožbe kot pobude v takih primerih je vsebinsko izčrpanje pravnih sredstev. To pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na kateri temelji odločitev v njegovem primeru, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). V obravnavani zadevi pobudnica ni izkazala, da bi očitke o protiustavnosti izpodbijanih določb v postopku s pritožbo izčrpala po vsebini. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo (2. točka izreka).

C.

23.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnici in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45), 16. točka obrazložitve.

[2]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16 z dne 28. 9. 2016 (Uradni list RS, št. 65/16, in OdlUS XXI, 27), 10. točka obrazložitve.

[3]Odločbi Ustavnega sodišča št. Up-365/05 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 76/06, in OdlUS XV, 93), 5. točka obrazložitve, in št. Up-2422/08 z dne 1. 7. 2010 (Uradni list RS, št. 61/10), 8. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06), 6. točka obrazložitve.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve.

[6]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-217/15 z dne 7. 7. 2016 (Uradni list RS, št. 51/16, in OdlUS XXI, 35), 17. točka obrazložitve.

[7]Sodbi ESČP v zadevah Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, 30. točka obrazložitve, in Grieves proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 12. 2003, 69. točka obrazložitve.

[8]Sodbi ESČP v zadevah Castillo Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, 45. točka obrazložitve, in Morel proti Franciji z dne 6. 6. 2000, 42. točka obrazložitve.

[9]Sodba ESČP v zadevi Poppe proti Nizozemski z dne 24. 3. 2009, 25. točka obrazložitve.

[10]Sodbi ESČP v zadejah Ferrantelli in Santangelo proti Italiji z dne 7. 8. 1996, 58. točka obrazložitve, in Wettstein proti Švici z dne 21. 12. 2000, 44. točka obrazložitve.

[11]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/14, U-I-51/16, 10. točka obrazložitve, opomba št. 4.

[12]Glej npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2422/08, št. Up-52/99 z dne 21. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 105/02, in OdlUS XI, 285) in št. Up-57/14 z dne 26. 1. 2017.

[13]Glej npr. sodbe ESČP v zadevah Indra proti Slovaški z dne 1. 2. 2005, De Haan proti Nizozemski z dne 26. 8. 1997, Driza proti Albaniji z dne 13. 11. 2007, Peruš proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012 in Fazli Aslaner proti Turčiji z dne 4. 3. 2014.

[14]Glej npr. sodbi ESČP v zadejah San Leonard Band Club proti Malti z dne 29. 7. 2004, 62. točka obrazložitve, in Pasquini proti San Marinu z dne 2. 5. 2019,148. točka obrazložitve.

[15]Glej npr. sodbo ESČP v zadevi Morel proti Franciji.

[16]Glej npr. sodbo ESČP v zadeji Toziczka proti Poljski z dne 24. 7. 2012, 36. točka obrazložitve in citirana sodna praksa.

[17]Glej npr. sodbi ESČP v zadejah Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007, 39. in 40. točka obrazložitve, ter Sigma Radio Television Ltd proti Cipru z dne 21. 7. 2011, 174. in 175. točka obrazložitve.

[18]Glej zlasti sodbo ESČP v zadevi San Leonard Band Club proti Malti, 63. in 64. obrazložitve.

[19]Glej sodbo ESČP v zadeji Warsicka proti Poljski z dne 16. 1. 2007, 38.–47. točka obrazložitve.

[20]Po 96. členu ZUS-1 se postopek na predlog stranke lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku; če se odločba opira na ponarejeno ali prenarejeno listino ali na krivo izpovedbo priče, izvedenca ali stranke pri zasliševanju pred sodiščem; če sodišče ni bilo sestavljeno po določbah tega zakona; če je pri odločitvi sodeloval sodnik, ki je bil ali bi moral biti po zakonu izločen; če se je postopka udeleževal nekdo, ki ne more biti stranka v upravnem sporu, ali če stranke v skladu z zakonom ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec stranke ni imel potrebnega dovoljenja za opravljanje dejanj v postopku, razen če so bila posamezna dejanja v postopku pozneje odobrena; se odločba opira na sodbo, ki je bila izdana v kazenski ali civilni zadevi, ta sodba pa je bila pozneje razveljavljena z drugo pravnomočno sodno odločbo; če je prišlo do odločbe sodišča zaradi kaznivega dejanja sodnika ali delavca pri sodišču, strankinega zastopnika ali pooblaščenca, njenega nasprotnika ali nasprotnega zastopnika ali pooblaščenca; če stranka najde odločbo, ki je bila izdana že prej v istem upravnem sporu, ali dobi možnost, da jo uporabi; če prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu.

[21]Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001, Uradni list RS, št. 64/01, in OdlUS X, 224.

[22]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003.

[23]Glej sklepe Vrhovnega sodišča št. II Ips 34/2001 z dne 1. 2. 2001, št. II Ips 489/2003 z dne 26. 2. 2004, št. II Ips 13/2005 z dne 21. 6. 2005 ter sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 713/2007 z dne 25. 10. 2007.

[24]Glej L. Ude v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 593.

[25]V navedeni odločbi je Ustavno sodišče razveljavilo ureditev ZPP, ki je omejevala možnost vložitve predloga za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov na pet let po pravnomočnosti sodbe tudi v primerih predlogov za obnovo pravnomočno končanih pravdnih postopkov o ugotovitvi očetovstva, ki se opirajo na test DNK, opravljen na podlagi veljavne privolitve (domnevnega) očeta in otroka.

[26]Ustavno sodišče je pri tem sicer opozorilo na sodbo ESČP v zadevi Ostace proti Romuniji z dne 25. 2. 2014, v kateri je romunsko sodišče, ki je zavrnilo predlog za revizijo postopka ugotovitve očetovstva iz leta 1981, ker da izvensodno pridobljen test DNK ni "dokument, ki je obstajal v času sodbe iz leta 1981 in za katerega stranka ni vedela", pritožniku kršilo človekovo pravico do spoštovanja zasebnega življenja. Vendar navedena stališča o dopustnosti objektivno novega dokaza niso avtomatično uporabljiva tudi za obravnavano davčno zadevo, saj so bila sprejeta v povezavi s človekovo pravico iz 35. člena Ustave, ki imetniku zagotavlja, da lahko izve resnična dejstva o biološkem starševstvu in tudi doseže obstoj tem dejstvom ustrezajočih pravno priznanih starševskih razmerij.