Jedro

V ZPP/99 je tožba za razveljavitev sodne poravnave uvedena kot eno od izrednih pravnih sredstev, zato ni več podlage za upoštevanje sodne prakse izoblikovane pred uveljavitvijo ZPP/99, ki je dopuščala tožbo na ničnost sodne poravnave.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom 08. 06. 2010 zavrglo tožbo. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožba nedopustna, ker ni z zakonom predvidena, zamujen pa je tudi trimesečni rok iz 1. odstavka 393. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; ZPP/99) in je zato prepozna. Odločitev je oprlo na določbo 1. odstavka 398. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP.

S sklepom 01. 07. 2010 je tožniku naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 2.095,8 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je povračilo stroškov naložilo na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, stroške pa je odmerjalo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; ZOdvT).

Zoper sklepa se je pritožil tožnik. Sklep o zavrženju tožbe izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 338. člena ZPP ter predlaga njegovo razveljavitev. Poudarja, da je vložil tožbo zaradi ničnosti sodne poravnave in pojasnjuje, zakaj je predmetna sodna poravnava nična. Meni, da njegova tožba ni nedopustna, ker ni izrecno določena v ZPP, saj vlaga pravno sredstvo, priznano po sodni praksi, to je tožbo zoper sodno poravnavo, zaradi ničnosti slednje. V nasprotnem primeru bi bila kršena njegova ustavna pravica do pravnega sredstva, zagotovljena v 25. členu Ustave Republike Slovenije. Nima drugega pravnega sredstva, zato mu je treba priznati pravni interes in dopustiti tožbo na ničnost sodne poravnave, saj lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državno tožilstvo. Podrejeno, ker je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo tudi zato, ker naj bi bila prepozna, niza razloge za zmotnost takega stališča sodišča prve stopnje. Kot pravni laik je šele 19. 01. 2009, po prejemu sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, ki je razveljavilo popravni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 03. 2008, izvedel za razlog za razveljavitev, to je, da je bila poravnava sklenjena oz. zapisana drugače, kot je bila volja strank, kar predstavlja napako volje. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Sodišče ni opravilo prvega naroka za glavno obravnavo in je odločilo brez naroka, zato ni mogel podati dejstev in dokazov, ki jih lahko navaja še na prvem naroku in tudi ni mogel postaviti podrednega zahtevka v smislu razveljavitve poravnave zaradi zmote. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti postopka, saj mu je bila onemogočena možnost sodelovanja v postopku. Kljub zapisu v pogojni sodni poravnavi, da bo sodišče razpisalo (prvi) narok za glavno obravnavo, če pogoj ne bo izpolnjen, sodišče prve stopnje tega ni storilo. Ostalo je odprto vprašanje, kakšna je bila prava volja pogodbenih strank ob sklepanju sodne poravnave.

Zoper stroškovno odločitev se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. Nepravilnost stroškovne odločitve veže na nepravilno odločitev o glavni stvari. Oporeka pravilnosti priznanih stroškov v višini 184,80 EUR za overitev zemljiškoknjižnega dovolila in hrambe pri notarju, ker ne gre za pravdne stroške in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Opozarja na določilo 163. člena ZPP, ki zavezuje stranko, da zahteva povračilo stroškov najkasneje do konca glavne obravnave in zato nasprotna odločitev pomeni kršitev določb ZPP.

O pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe: Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da od uveljavitve ZPP/99, ki je uredil tožbo za razveljavitev sodne poravnave, ni več dopustna tožba na ničnost poravnave, ki jo je vložil tožnik. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik, ki je tožbo na ničnost poravnave dopuščala, se je izoblikovala pred uveljavitvijo ZPP/99. Ker v ZPP/77 (Ur. l. SFRJ, št. 37/77 s spremembami in dopolnitvami; ZPP/77) ni bilo izrecnih določb o izpodbijanju sodne poravnave, je sodna praksa zavzela stališče, da se sodna poravnava lahko izpodbija s tožbo, tudi tožbo na ničnost poravnave. V ZPP/99 pa je tožba za razveljavitev sodne poravnave uvedena kot eno od izrednih pravnih sredstev, zato ni več podlage za upoštevanje sodne prakse, izoblikovane pred uveljavitvijo ZPP/99. Tožba za razveljavitev sodne poravnave je po stališču teorije posebna vrsta tožbe, procesnopravna tožba, ki s tožbo kot sredstvom za varstvo pravic materialnega prava, nima veliko skupnega. Gre za tožbo le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo in je naziv tožba bolj slučajen (A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2006, stran 119 in 120). Po določbi 5. odstavka 393. člena ZPP se v postopku s tožbo za razveljavitev sodne poravnave uporabljajo določbe, ki sicer urejajo postopek v zvezi s predlogom za obnovo (2. odstavek 397. člena ZPP; 398. člen do 400. člen ZPP/99). Ker ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti, je ni mogoče izpodbijati s pritožbo, temveč le z izrednimi pravnimi sredstvi, in sicer s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Poleg tožbe za razveljavitev sodne poravnave, ki jo lahko vložijo stranke, pa lahko državni tožilec zoper sodno poravnavo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti, če gre za razpolaganje v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralo. Na ničnostne razloge mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, preden dopusti poravnavo, če jih prezre, je sodno poravnavo mogoče izpodbijati le še z zahtevo za varstvo zakonitosti (V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2009, komentar k 392. členu ZPP, stran 578 do 583).

Tožnik je s tožbo uveljavljal ničnost sodne poravnave in navajal razloge za ničnost sodne poravnave in ni uveljavljal izpodbojnosti poravnave zaradi napak volje. Ker tožba na ničnost sodne poravnave ni dopustna, je odveč pritožbeno razlogovanje in dokazovanje, zakaj je sklenjena poravnava nična.

Dovoljenost tožbe za razveljavitev sodne poravnave se preizkuša v predhodnem postopku (1. odstavek 398. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP), pri čemer je obvezna sestavina tožbe tudi navedba zakonitega razloga (2. odstavek 397. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP). V primeru izpodbijanja sodne poravnave iz materialnopravnega razloga zaradi napak volje (1. točka 2. odstavka 392. člena ZPP), mora stranka navesti okoliščine, ki omogočajo presojo obstoja tega razloga. Narok (399. člen ZPP v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP) je namenjen odločanju o utemeljenosti v tožbi navedenega razloga in ne navajanju novih razlogov, kot je očitno zmotno prepričan pritožnik (trditve o dopolnjevanju dejstev in dokazov ter o postavitvi podrejenega tožbenega zahtevka). Ne gre za prvi narok v smislu 286. člena ZPP/99. Zaradi vodenja postopka s predmetno tožbo kot z „navadno tožbo“, tožniku ne pripada več pravic (sklicevanje pritožnika na zapis, da bo v primeru, da pogoj zapisan v pogojni sodni poravnavi ne bo izpolnjen, razpisan prvi narok za glavno obravnavo), kot bi jih imel ob pravilnem postopanju sodišča (398. člen do 400. člen ZPP/99 v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP/99). Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP/99, ki je po pritožnikovi trditvi v opustitvi „prvega naroka za glavno obravnavo in odločitvi brez naroka“, ni podana. Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 398. člena ZPP/99 v zvezi s 5. odstavkom 393. člena ZPP/99 pravilno zavrglo tožbo brez naroka.

Ob pravilni odločitvi, da gre za nedopustno tožbo, vprašanje (ne)pravočasnosti tožbe, kar je bil sicer dodatni razlog za zavrženje tožbe, ni več pomembno. Pritožbeno sodišče se zato do pritožbenih trditev, ki se nanašajo na vprašanje pravočasnosti, ne opredeljuje (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper stroškovno odločitev Nepravilnost stroškovne odločitve veže pritožnik na nepravilno odločitev o glavni stvari, ki je s pritožbo ni uspel izpodbiti. Odmere stroškov ne izpodbija obrazloženo, razen glede priznanja zneska 184,80 EUR (strošek notarja M. D.), za katerega trdi, da ne gre za pravdni strošek. Po izrecni določbi 2. odstavka 159. člena ZPP so stroški poravnave, ki je bila poskušana (309. člen ZPP), pa ni uspela, pravdni stroški. Gre za strošek, ki je na podlagi sklenjene pogojne sodne poravnave (narok 22. 04. 2010) toženki nastal (potrdilo notarja M. D. priloženo priglasitvi stroškov), zato ga je sodišče prve stopnje upravičeno priznalo. V skladu z 2. odstavkom opombe 3.3. poglavja v zvezi s tarifno št. 3100 ZOdvT bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vrednost predmeta, ki ga sodna poravnava obsega (177.280,00 EUR) in ne s tožbo označene vrednosti spornega predmeta (44.500,00 EUR), kot je upoštevalo sodišče prve stopnje. Ker se je pritožil le tožnik in bi bila spremenjena odločitev v njegovo škodo, kar ni dovoljeno (359. člen ZPP), pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo. Z zapisom pogojne sodne poravnave obravnava ni bila zaključena, zato je sodišče prve stopnje stopnje pravilno kot pravočasno upoštevalo priglasitev stroškov, ki jih je toženka priglasila po prejemu sklepa o zavrženju tožbe (7. odstavek 163. člena ZPP) in je drugačno pritožbeno stališče pravno zmotno.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Pritožnik s pritožbo ni uspel in ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.