Jedro

V konkretnem primeru pritožnica ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za samo razveljavitev prvostopenjskega sklepa, temveč se izključno ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve, kar ob povedanem ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Z obširnimi navedbami, da sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivosti pri materialno procesnem vodstvu v korist dediča, očita, da prvostopenjski sklep ne bi smel biti razveljavljen, ker po njenem mnenju predstavlja vsebinsko pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Ker ti očitki ne predstavljajo dovoljenih pritožbenih razlogov zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča druge stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem spada:

I. do 1/1 del stavbe ..., osebni avtomobil znamke VOLKSWAGEN TRANSPORTER /2.0/ TDI, reg. št.: ..., denarna sredstva na osebnem računu pri NLB d.d., v višini 336,66 EUR, terjatev do ZPIZ-a za neizplačano pokojnino za mesec september 2021;

II. da sta dediča prvega dednega reda sin A. A. in hči B. B.;

III. da je upnik C., d.o.o., priglasil terjatev v skupni višini 233 EUR;

IV. pa je čisto vrednost zapuščine zaradi odmere sodnih taks ocenilo na 141 EUR.

Za zakonita dediča je razglasilo pokojnikovega sina A. A. ter hčerko B. B., vsakega do ½ celotne zapuščine, ter po pravnomočnosti sklepa pri zapustnikovi nepremičnini odredilo vknjižbo solastninske pravice na oba dediča na vsakega do ½.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi dediča A. A., sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo. Ugotovilo je, da vprašanje zatrjevanega neobstoja potrebnih sredstev za življenje enega od dedičev pred zapuščinskim sodiščem ni bilo obravnavano in je zato podana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja na podlagi 340. v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je treba postopek dopolniti in pomanjkljivosti odpraviti. Poudarilo je, da bo sodišče prve stopnje moralo v novem postopku ugotoviti odločilna dejstva in izvesti predlagane dokaze, na podlagi katerih bo zaključilo, ali ima pritožnik potrebna sredstva za življenje ali ne, in v primeru, če je odgovor nikalen, oceniti vpliv na povečanje dednega deleža proti drugi sodedinji. V primeru spornih vprašanj, tudi tistih, ki jih izpostavlja dedinja v odgovoru na pritožbo z vsebinskimi navedbami o sodedičevem premoženjskem stanju, pa bo moralo o njih odločiti oziroma če so za to izpolnjeni pogoji iz 210. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), dediča z manj verjetno pravico napotiti na pravdo v skladu z določbo 213. člena ZD. Sklep o dedovanju je razveljavilo v celoti, čeprav nekateri deli odločitve niso bili izpostavljeni kot sporni; zapuščinski postopek je namreč enovit in o zapuščini ni mogoče odločiti z dednim sklepom o dedovanju. Zaključilo je da, če bi omenjeni postopek izvajalo pritožbeno sodišče, bi bila dedičem odvzeta možnost pravnega sredstva zoper sklep o dedovanju.

3. Dedinja B. B. je zoper sklep sodišča druge stopnje vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z razlogi sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje kršilo pravilo materialno procesnega vodstva s tem, ko dedič pred sodiščem prve stopnje ni bil opozorjen na omejitve glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, upoštevaje, da je v zapuščinskem postopku nastopal kot laična oseba. Skladno s 13. členom ZPP stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori sodišče, katera pravdna dejanja lahko opravi. Dedič se je v zapuščinskem postopku, ko je uveljavljal zmanjšanje dednega deleža dedinje, ter tudi na naroku 24. 3. 2022 skliceval na odločbo centra za socialno delo z dne 1. 12. 2021, ki je v zapuščinskem postopku ni predložil do vložitve pritožbe, čeprav je vedel, da je to potrebno za dokazovanje njegovih navedb, okoliščin, da je ne more predložiti, pa ni navedel. Kljub pojasnilu sodišča, da mora predložiti tudi dokaze, tega ni storil niti ni prosil sodišče za rok za njihovo predložitev. Sodišče je dediča na posledice prekluzije ustrezno poučilo. Čeprav to ni navedeno v zapisniku, je sodišče dediča opozorilo, da bi moral zatrjevano odločbo predložiti v zapuščinskem postopku. Tudi drugih dokazov ni predložil. V pritožbenem postopku predložena odločba ne izpolnjuje standarda neobstoja sredstev za preživljanje, ki ne more biti omejeno zgolj na obdobje iz odločbe. Sodišče je ravnalo v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva in ni kršilo 13. člena ZPP. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Dedič A. A. je odgovoril na pritožbo. Predlaga, da sodišče pritožbo dedinje zavrne. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstva, da nima potrebnih sredstev za življenje. V zapuščinskih postopkih je materialno procesno vodstvo sodišča posebej poudarjeno. Tega sodišče ni ustrezno izvajalo ter mu ni dalo možnosti, da pojasni svoje premoženjsko stanje. Iz odločbe centra za socialno delo je razvidno, da je upravičen do denarne socialne pomoči, do plačila prispevka za obvezno zdravstveno varstvo in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Sklicuje se na preiskovalno načelo zapuščinskega sodišča, ki je dolžno dediču omogočiti, da se izreče o vseh pomembnih okoliščinah dedovanja, vključno s tistimi, ki se nanašajo na zatrjevano povečanje dednega deleža proti drugim sodedičem. Dedič mora imeti možnost, da uveljavlja svoje pravice in zanje ponudi potrebno dokazilo. Pritožbene navedbe, vključno s predloženo listino, so omajale zaključek o pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na obstoj potrebnih sredstev za preživljanje. Iz zapisnika o zapuščinski obravnavi ne izhaja, da bi bilo vprašanje glede preživljanja obravnavano. Sodišče druge stopnje je tako pravilno ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri ugotavljalo dejanskega stanja, ter dediča na to ni opozorilo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe ali sklepa in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Njen namen je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi bila lahko ogrožena v primeru, kadar sodišče druge stopnje ne odloči dokončno v zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.1

7. Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v takih primerih ne more uspeti s pritožbo, v kateri ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za samo razveljavitev prvostopenjske sodbe, temveč se ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve in v resnici uveljavlja pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (primerjaj npr. v opombi št. 1 navedeni sklep Vrhovnega sodišča). ZPP pritožbene razloge v drugem odstavku 357.a člena ZPP omejuje na preizkus nepravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil, torej na oceno: a) ali bi kršitev lahko odpravilo že sodišče druge stopnje samo, b) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in c) ali bi moralo samo opraviti novo sojenje, upoštevaje pri tem tudi pomen ustavne pravice do pritožbe (354. in 355. člen ZPP). Temu dosledno sledi sodna praksa.2

8. V konkretnem primeru pritožnica ne nasprotuje razlogom sodišča druge stopnje za samo razveljavitev prvostopenjskega sklepa, temveč se izključno ukvarja z vsebinskim vidikom odločitve, kar ob povedanem ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga. Z obširnimi navedbami, da sodišče druge stopnje sodišču prve stopnje neutemeljeno očita pomanjkljivosti pri materialno procesnem vodstvu v korist dediča, očita, da prvostopenjski sklep ne bi smel biti razveljavljen, ker po njenem mnenju predstavlja vsebinsko pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Ker ti očitki ne predstavljajo dovoljenih pritožbenih razlogov zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (četrti odstavek 357.a člena ZPP).3

9. Ker je z izpodbijanim sklepom sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo odločanje, je Vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka, tako v zvezi s pritožbo kot tudi z odgovorom na pritožbo, na podlagi 357.a člena ZPP pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj npr. sklep VS RS Cp 44/2019 z dne 14. 11. 2019. 2 Primerjaj mag. Nina Betetto: Pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe; Odvetnik, št. (98, str...); leto XXII. Primerjaj tudi v članku citirani sklep VS RS Cp 37/2018 z dne 22. 11. 2018 in številne druge podobne odločbe. 3 Primerjaj tudi sklep VS RS Cp 25/2019 z dne 12. 12. 2018.