Jedro

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove PZ, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. To pomeni, da morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja (npr. tatvine, kot je določena v 211. členu KZ), ni pa v sporu glede zakonitosti izredne odpovedi PZ potrebno ugotavljati vseh elementov kaznivega dejanja, ki so: voljno ravnanje, družbena nevarnost, protipravnost, določenost v zakonu in storilčeva kazenska odgovornost. Glede na obseg tožnikove kršitve (količina in vrednost prisvojenih predmetov), ki ima vse znake kaznivega dejanja, je bilo zaupanje tožene stranke do tožnika tako omajano, da od nje ni bilo mogoče pričakovati, da mu omogoči zagovor.

Če je bil delavec pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo dejanje tatvine, to ne vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu. Delovno sodišče je vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja KD in kazenske odgovornosti storilca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

19.3.2003, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika pokliče nazaj na delo in da mu povrne stroške postopka (1. odst. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (2. odst. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da sodišče prve stopnje veliko količino zaseženih predmetov zmotno šteje kot okoliščino, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi katere tožnik ni imel pravice do zagovora in obrambe. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te količine sploh ni definirala, zaradi česar je predmet kaznivega dejanja od začetka nedoločen. Velika količina predmetov sama po sebi ni zakonska okoliščina, ki bi izključevala pravico do zagovora, zlasti še, ker zaseg predmetov ne pomeni nujno kaznivega dejanja tatvine. Tožena stranka bi morala pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ugotoviti vse elemente konkretnega kaznivega dejanja in jih v odpovedi tudi utemeljiti. V postopku pred sodiščem prve stopnje se je razpravljalo o kaznivem dejanju tatvine, čeprav predmet kaznivega dejanja v odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh ni bil določen. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje elementi kaznivega dejanja (izvršitveno dejanje, kraj, čas storitve kaznivega dejanja, odgovornost) niso bili ugotavljani. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bi tožnik moral dokazati, da stvari ni ukradel, vendar pa je dokazno breme na strani delodajalca. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi tožnikova kršitev imela znake kaznivega dejanja, v obrazložitvi pa teh znakov ni najti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so delavci policije po opravljeni hišni preiskavi pri tožniku našli in zasegli večjo količino izdelkov, last tožene stranke ter da so bili ti izdelki ob količinskem prevzemu predani toženi stranki.

Šele v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik začel zatrjevati, da naj bi šlo za izdelke, ki jih je hranil za J. S., vendar so izvedeni dokazi pokazali, da to ni res. Podjetje K. d.o.o. je kupovalo gotove izdelke, tožniku pa je bila zasežena ogromna količina polizdelkov in podsestavov, nobeden od teh izdelkov tudi ni bil v originalni embalaži tožene stranke, čeprav je podjetje K. d.o.o., elektromaterial vedno kupovalo v zalepljenih kartonastih škatlah z oznako tožene stranke in nikoli v razsipu. Po ugotovitvah izvedenca je bila večina zaseženega materiala iz obdobja po letu 2000, J. S, pa je umrl že septembra

1999. Tožnikovo ravnanje ima brez dvoma vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar mu je tožena stranka lahko podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Protipravna prilastitev polizdelkov in podsestavov v vrednosti čez 3.000.000,00 SIT je huda in groba kršitev delovne obveznosti tožnika. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer izpodbija celotno sodbo, vendar je pritožbeno sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. čl. ZPP štelo, da izpodbija samo njen zavrnilni del, saj ne more imeti pravnega interesa, da bi izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila podana, ker obstaja nedopustno protislovje v obrazložitvi in nezadostnost obrazložitve, saj sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da ima tožnikova kršitev znake kaznivega dejanja, v obrazložitvi pa teh znakov ni najti.

Iz takšne opredelitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je razvidno, da tožnik v resnici uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, kateri so vsi znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih imela kršitev pogodbe ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Razlogi sodišča prve stopnje glede tega, ali ima tožnikova kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja tatvine, so sicer bolj skromni, vendar kljub temu ni mogoče trditi, da izpodbijana sodba glede tega odločilnega vprašanja, sploh nima razlogov.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno presojati na podlagi določb novega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) in da ni mogoče mešati različnih izhodišč prejšnjega disciplinskega postopka in sedanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa navedeno ne pomeni, da sodišču prve stopnje v okviru presoje zakonitosti na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni potrebno ugotavljati, ali ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu izrecno ugotavlja, da ima tožnikova kršitev pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega dejanja, pri čemer v nadaljevanju tudi izrecno navaja, da gre za kaznivo dejanje tatvine ter da oprostilna sodba v kazenskem postopku ne more biti razlog, da sodišče prve stopnje ne bi ugotovilo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja tatvine. Navedeno pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Okoliščina, da sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja, v nadaljevanju pa po mnenju pritožbe teh znakov ne opredeljuje dovolj konkretno, ne pomeni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju. Takšno nasprotje bi bilo podano, če bi glede istega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje prišlo do dveh med seboj nasprotujočih si ugotovitev, vendar pa takšnega nasprotja v izpodbijani sodbi ni.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati elemente kaznivega dejanja. V skladu s 1. alineo prvega odstavka 111. čl. ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Navedeno pomeni, da morajo biti podani vsi znaki kaznivega dejanja, ni pa v individualnem delovnem sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno posebej ugotavljati elementov kaznivega dejanja. Res pa je, da so ti elementi praviloma podani, če ima neko dejanje vse znake kaznivega dejanja. Elementi kaznivega dejanja so namreč človekovo voljno ravnanje, družbena nevarnost, protipravnost, določenost v zakonu in storilčeva kazenska odgovornost. V kazenskem postopku mora biti za vsako dejanje, ki se obravnava kot kaznivo dejanje, ugotovljeno, da so podani vsi ti elementi, saj če katerikoli od njih ni dokazan, ni kaznivega dejanja.

Tožnikova kršitev pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS št. 63/94, 23/99). Znake tega kaznivega dejanja izpolni, kdor vzame tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Ti znaki kaznivega dejanja tatvine so v izpodbijani sodbi zajeti.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da si je tožnik protipravno prilastil elektromaterial, ki je bil zasežen pri njem in za katerega na drugem mestu ugotavlja, da je bil v pretežni meri last tožene stranke. S takšno ugotovitvijo, ki bi sicer lahko bila tudi bolj podrobna, pa so dejansko zajeti vsi znaki kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Iz celotnega tožnikovega ravnanja tudi izhaja namen protipravne prilastitve zaseženih predmetov.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker v njej niso bili navedeni predmeti, last tožene stranke, ki jih je tožnik vzel z namenom, da si jih prilasti. Zadošča, da je iz same odpovedi razivdno, da se je tožena stranka pri tem oprla na podatke o pri tožniku zaseženih predmetih, ki so ji bili s količinskim prevzemom vrnjeni na podlagi potrdila o vrnitvi predmetov. Zato ni bistveno, da tožena stranka v odpovedi in kasneje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nista navajala vseh zaseženih predmetov, kakor je to moralo storiti Okrožno državno tožilstvo v obtožnem predlogu oziroma kazensko sodišče v izreku sicer oprostilne sodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da so v konkretnem primeru tudi glede na obseg tožnikove kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja, bile podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor preden je podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako velik obseg prisvojenih predmetov tožene stranke je prav gotovo tista okoliščina, zaradi katere je zaupanje tožene stranke do tožnika tako omajano, da bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor.

Sicer pa zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato ni možno slediti pritožbeni navedbi, da ne gre za zakonsko okoliščino, ki bi izključevala pravico do zagovora.

Okoliščina, da je bil tožnik s sodbo okrajnega sodišča pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo dejanje tatvine, ne more vplivati na odločitev v tem individualnem delovnem sporu, saj je delovno sodišče vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, pa še to samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. čl. ZPP).

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje kot neprepričljive zavrača tožnikove navedbe o tem, kako naj bi tožnik prišel do zaseženih predmetov, ni kršeno pravilo o prevaljenem dokaznem bremenu. Tožena stranka je dokazala, da je podan utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, kakor to od nje tudi zahteva drugi odstavek 82. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.