Jedro

Prvi in drugi odstavek 300. člena ZPP dajeta sodišču možnost združitve večih pravd v skupno obravnavanje (ob pogojih, ki izhajajo iz prvega odstavka 300. člena ZPP), če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ta odločitev je stvar procesnega vodstva in o njej odloči sodišče, ne glede na predlog stranke. Tudi če stranka predlog poda, sodišče na ta predlog ni vezano.

Tožnikova plača je bila prevedena glede na količnik, ki je bil za tožnikovo delovno mesto določen z dokončnim sklepom, zato njegov zahtevek po odpravi izpodbijanega sklepa tožene stranke o prevedbi plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v katerem je uveljavljal odpravo sklepa o prevedbi plače tožene stranke z dne 4. 5. 2009 in odločbe Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21.10. 2009, posledično pa priznanje pravice do ponovne prevedbe plače na dan 31. 7. 2008 z upoštevanjem razporeditve tožnika v plačni razred s količnikom 8,5. V II. točki izreka je določilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v višini 567,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev pravdnih stroškov in pritožbenih stroškov tožnika oziroma, da jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži povrnitev njegovih pravdnih in pritožbenih stroškov. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni združilo predmetne zadeve z zadevo opr. št. I Pd 1855/2009 iz naslova napredovanja. Odločitev o morebitni združitvi pravd je sicer zares prepuščena sodišču, vendar pa bi moralo to svojo odločitev sodišče prve stopnje vseeno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožnikov predlog za prekinitev postopka z obrazložitvijo, da za prekinitev postopka ni izkazan nobeden od razlogov in da vprašanje tožnikovega napredovanja ne predstavlja predhodnega vprašanja za presojo prevedbe. Takšna obrazložitev pa po mnenju tožnika ni zadostna. Sodišče prve stopnje tožniku tudi ne bi smelo odreči sodnega varstva, ker ni vložil ene skupne tožbe, saj tega ni bil dolžan storiti. Ker ni vložil ene skupne tožbe, ne sme biti v slabšem položaju. Vprašanje tožnikovega napredovanje je predhodno vprašanje glede prevedbe plač. Če bo tožnik uspel v postopku glede napredovanja, tega svojega uspeha v postopku prevedbe ne bo mogel uveljaviti, če se bo postopek v zvezi s prevedbo zaključil pred postopkom v zvezi z napredovanjem.Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožnikov in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tožnik v pritožbi, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo tožnikovih predlogov za združitev pravd, oziroma zakaj ni prekinilo predmetnega postopka, tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana med drugim v primeru, če sodba sploh nima razlogov oziroma, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba pa s to kršitvijo ni obremenjena, saj jo je glede odločilnih dejstev mogoče v celoti preizkusiti. To pa pomeni, da je ta pritožbena navedba tožnika neutemeljena.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita tudi bistveno kršitev določb po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z neobrazložitvijo oziroma nezadostno obrazložitvijo odločitve sodišča prve stopnje, da ne bo združilo predmetnega individualnega delovnega spora z individualnim delovnim sporom, ki se vodi pod opr. št. I Pd 1855/2009 oziroma v zvezi s predlogom tožnika za prekinitev predmetnega postopka do rešitve prej omenjenega individualnega delovnega spora.

Prvi in drugi odstavek 300. člena ZPP dajeta sodišču možnost združitve večih pravd v skupno obravnavanje (ob pogojih, ki izhajajo iz prvega odstavka 300. člena ZPP), če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Ta odločitev je stvar procesnega vodstva in o njej odloči sodišče, ne glede na predlog stranke. Tudi če stranka predlog poda, sodišče na ta predlog ni vezano. Glede na navedeno tudi skopa obrazložitev sodišča prve stopnje daje dovolj podlage za ugotovitev, da se sodišče prve stopnje ni odločitev za združitev pravd, ker je ocenilo, da za to ni bilo podanih razlogov iz člena 300/1 ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj ni prekinilo postopka oziroma bi moralo ta postopek prekiniti do rešitve njegovega individualnega delovnega spora v zvezi z napredovanjem. Predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP (in 21. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) je vprašanje ali obstoji ali ne obstoji kakšna pravica ali pravno razmerje, katerega rešitev je odločilnega pomena za vsebinsko odločitev o glavni stvari v postopku, ki naj bi bil prekinjen. Tak primer pa ni podan v konkretni zadevi, saj je bila prevedba tožnikove plače na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) izvedena na podlagi dokončnega sklepa (od katerega je odvisna zakonitost prevedbe), s katerim je bil tožnik razporejen v plačni razred s količnikom 8,00 (v zvezi s tem sklep je tožnik sicer uveljavljal pravno varstvo – zadeva, ki se vodi pred prvostopenjskim sodiščem pod opr. št. I Pd 1855/2009). O tožnikovi uvrstitvi v plačni razred je bilo že dokončno odločeno, dokončna odločba pa je zakonita podlaga za prevedbo tožnikove plače skladno z ZSPJS, kar izhaja tako iz člena 49. a ZSPJS, kot tudi iz njegove avtentične razlage (Ur. l. RS, št. 35/2011). V primeru morebitne ugotovitve nezakonitosti odločitve tožene stranke o tožnikovem napredovanju v plačilni razred (ki je sicer predmet drugega individualnega delovnega spora) pa bo lahko tožnik to dejstvo uveljavljal v ustreznih nadaljnjih postopkih (tudi v zvezi z vprašanjem pravilnosti prevedbe), tako da njegove nasprotne pritožbene navedbe glede zgoraj omenjenega niso utemeljene. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnikova plača prevedena glede na količnik, ki je bil za tožnikovo delovno mesto določen z dokončnim sklepom, ki je veljal v juliju 2008, je utemeljeno zavrnilo njegov tožbeni zahtevek po odpravi izpodbijanih sklepov tožene stranke.

Z ozirom na to, da je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (glede na dokončen sklep o uvrstitvi tožnika v plačilni razred), je neutemeljena tudi njegova pritožbena navedba, da mu je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odreklo pravno varstvo. Sodišče prve stopnje je o tožnikovem tožbenem zahtevku odločilo ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilno uporabljenem materialnem pravu (tega tožnik v pritožbi niti ne izpodbija), tako da o zatrjevanem odrekanju pravnega varstva ni mogoče govoriti.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.