Jedro

Odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja največ s polovico polnega delovnega časa, ima pravico do delne pokojnine. To pravico mu je treba priznati v smislu določbe ZPIZ-1, za katero je bilo ugotovljeno neskladje z ustavo, in ob upoštevanju načela enakopravnega obravnavanja zavarovancev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške odgovora na pritožbo sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 27. 6. 2007 in št. ... z dne 6. 2. 2008 in tožniku priznalo pravico do delne pokojnine od 1. 4. 2007 dalje. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožniku odmeriti delno pokojnino ter mu v istem roku vse že zapadle zneske delne pokojnine tudi izplačati, dolžan pa je izplačati tudi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplačati v 60 dneh po plačilu zapadlih zneskov delne pokojnine in mu povrniti stroške postopka v višini 618,00 EUR, v roku 8 dni po pravnomočnosti te sodbe, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 odločilo, da sta prvi odstavek 58. člena in prvi odstavek 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z ustavo. Nadalje je odločilo, da je Državni zbor ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku 9 mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 2. alineje 2. odstavka 18. in 179. člena ZPIZ-1 pa je zavrnilo. Med drugim je v obrazložitvi navedlo, da gre za položaj iz 1. odstavka 48. člena Zakona o ustavnem sodišču, zato je sprejelo ugotovitveno odločbo in določilo zakonodajalcu rok devetih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti. Nista pa bili določbi 58. člena in 2. odstavek 178. člena ZPIZ-1 odpravljeni ali razveljavljeni. Pravne posledice ugotovljene neskladnosti še niso urejene, ker je odprava ugotovljene neskladnosti v pristojnosti zakonodajalca. Dokler s strani zakonodajalca protiustavnost ni odpravljena, se takšna zakonska ali druga ureditev, kljub ugotovitveni odločbi Ustavnega sodišča, uporablja še naprej, saj zgolj zaradi poteka roka, izpodbijani zakonski določbi 1. odstavka 58. člena in 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1 niso prenehale veljati. To pa pomeni, da sta izpodbijani odločbi toženca pravilni in zakoniti, saj je odločal v skladu z veljavno določbo 1. odstavka 58. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje se je protizakonito in protiustavno postavilo v vlogo zakonodajalca in ni upoštevalo še tedaj veljavno določbo zakona, tako kot je zapisana, temveč je štelo, kot da je razveljavljena in namesto zakonodajalca oblikovalo novo zakonsko normo. Ker je ob odločanju pred sodiščem še veljala zakonska določba, bi jo sodišče moralo upoštevati, saj iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da je potrebno razlagati sporni zakonski določbi tako, da bosta skladni z ustavo, torej na podlagi analogije. Meni, da sodišče v konkretnem primeru ni imelo nobene zakonite podlage, ko se je v razlogih sodbe oprlo neposredno na ustavo in še pred odpravo neskladja z ustavo, preskočilo zakonodajalca ter določilo pravne učinke, ki jih ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča ni določila. Sodišče tako ni postopalo po pravilih postopka, ki jih je določilo Ustavno sodišče, saj se je postavilo v vlogo zakonodajalca pred odpravo neskladja in s takim ravnanjem kršilo tudi določbo 125. člena Ustave. Čeprav je Ustava neposredno uporaben pravni vir, je večina njenih določb nadgrajena z zakonsko ureditvijo, posamični akt in dejanja državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil pa morajo temeljiti na zakonu ali na zakonitem predpisu, kot je to določeno v 4. odstavku 153. člena Ustave. Dodatno navaja, da je sodišče tožniku datum priznanja pravice do delne starostne pokojnine nepravilno priznalo, saj ga je določilo pred datumom objave odločbe Ustavnega sodišča v Republiki Sloveniji in tudi pred potekom roka 9 mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti. Zato tožniku ni mogoče priznati pravice do delne starostne pokojnine že od 3. 4. 2007 oziroma od 1. 4. 2007. Zaradi vsega navedenega tudi ni pravne podlage za priznanje zakonitih zamudnih obresti, saj toženec ni v zamudi s plačili in nasprotuje izplačilom zakonitih zamudnih obresti, kot so navedene v 4. točki izreka izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče prve stopnje razen tega nepravilno uporabilo določbo 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki ureja vprašanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, saj gre pri odškodnini za drugo pravno istovetnost, kot pri zamudnih obrestih, ki jih tožnik vtožuje. Kakršenkoli odškodninski zahtevek pa ne izhaja iz tožbenega zahtevka in tudi ne iz trditvene podlage tožnika. V zvezi s 1. odstavkom 276. člena zakona navaja, da izpodbijani odločbi temeljita na veljavnih določbah ZPIZ-1. Sodišče ne upošteva dejstva, da je šele Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006 le ugotovilo neustavnost določb 58. in 178. člena ZPIZ-1, vendar ju ni izločilo iz pravnega reda. Ker odločitev sodišča ni pravilna, meni, da po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) glede na uspeh v pravdi ni dolžan tožniku povrniti stroškov postopka v višini 618,00 EUR.

V odgovoru na pritožbo tožnik ugovarja pritožbenim razlogom in se sklicuje na konkretne zadeve, rešene pri Višjem delovnem in socialnem sodišču in sicer na zadevo Psp 244/2007 in Psp 896/2007. Enako stališče kot je zavzeto v citiranih odločbah je zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007. Predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna odločba toženca št. ... z dne 6. 2. 2008 in prvostopna odločba, opr. št. ... z dne 27. 6. 2007, spor pa je o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do delne starostne pokojnine, do odmere in njenega izplačevanja.

Kot izhaja iz dokumentacije, je toženec s citirano prvostopno odločbo z dne 27. 6. 2007, potrjeno z dokončno odločbo z dne 6. 2. 2008, tožnikovo zahtevo za izplačevanje polovice že priznane pokojnine zavrnil na podlagi 1. odstavka 58. člena v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 33. člena ZPIZ-1. Po določbi 58. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pridobi pravico do delne starostne pokojnine, če je v delovnem razmerju z največ polovico delovnega časa. Glede na določbo 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1, pa se uživalcu pokojnine, ki ponovno pridobi lastnost zavarovanca, izplačuje polovico pokojnine, če je zaposlen z največ polovico polnega delovnega časa. Določba 58. člena in enako 178. člena ZPIZ-1, daje torej pravico do delne pokojnine oziroma do izplačevanja polovice pokojnine le tistim, ki so v delovnem razmerju oziroma zaposleni največ s polovico delovnega časa.

Iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-358/04 z dne 19. 10. 2006 izhaja, da je do takšne ugotovitve prišlo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije. Hkrati pa je ugotovilo, da ta kriterij ne more biti razumen za različno ureditev položaja zaposlenih in samozaposlenih iz 15. člena ZPIZ-1, da jim ne daje pravice do delne pokojnine. Vendar citiranih določb Ustavno sodišče Republike Slovenije, kar navaja tudi pritožba, ni razveljavilo, ali da bi jih razlagalo tako, da veljajo tudi za samozaposlene. Ustavno sodišče Republike Slovenije je štelo, da gre za primer iz 48. člena Zakona o ustavnem sodišču Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami, v nadaljevanju ZUstS) in zakonskih določb ni razveljavilo, ampak je naložilo zakonodajalcu, da neustavnost odpravi v določenem roku.

Ker je rok 3. 8. 2007, do katerega bi zakonodajalec moral zakon ustrezno dopolniti, že potekel in zakon pravice do delne pokojnine za samozaposlene še ni uredil, gre za pravno praznino, ki jo je sodišče dolžno skladno s 3. členom Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in 56/2002, v nadaljevanju ZS) zapolniti na podlagi veljavnih predpisov, ki urejajo podobne primere oziroma je dolžno uporabiti splošna pravna pravila. Torej je sodišče vprašanje, ali je tožnik, ki se je kot odvetnik ponovno zaposlil za polovico polnega delovnega časa in v zvezi s tem izpolnil pogoje zaposlitve oziroma delovnega razmerja za največ polovico delovnega časa, dolžno presojati na podlagi veljavnih predpisov.

Glede vprašanja zaposlitve samozaposlenih oziroma odvetnikov, je stališče zavzelo že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v identični zadevi, opr. št. VIII Ips 172/2006 z dne 25. 10. 2007 in sicer, da je odvetniško dejavnost mogoče šteti kot zaposlitev. Po 2. odstavku 1. člena Zakona o odvetništvu (Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami, v nadaljevanju ZOdv) se odvetništvo opravlja kot svoboden poklic in kot je določeno v 1. odstavku 22. člena tega zakona, ga mora opravljati dejansko in stalno. Z zakonom ni predpisan delovni čas ne za odvetnika, ne za opravljanje odvetniške dejavnosti. Odvetnik se svobodno odloča, kako bo opravljal svoj poklic, v kakšnem obsegu in v kakšnem času. Pomeni, da se svobodno odloči, da bo opravljal odvetniško dejavnost oziroma zaposlitev s polovico polnega delovnega časa. Delovnega časa za opravljanje odvetniške dejavnosti oziroma poslovnega časa za odvetniško pisarno, zakon ne določa. Zato je v skladu z načelom enakosti pred zakonom odločitev, da ima pravico do delne pokojnine odvetnik, ki svojo dejavnost opravlja z največ polovico polnega delovnega časa. To pravico je potrebno priznati v smislu določb ZPIZ-1, za katero je bilo ugotovljeno neskladje z ustavo in ob upoštevanju enakopravnega obravnavanja zavarovancev.

Glede na vse navedeno, ob upoštevanju določb 58. člena in 158. člena ZPIZ-1 in ob upoštevanju enakega obravnavanja zavarovancev in po načelu enakosti pred zakonom ter namen, ki ga zasleduje ZPIZ-1, da se zavarovancem omogoči, da status zavarovancev čim dlje ohranijo in so zavezanci za plačilo prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikovemu tožbenem zahtevku ugodilo in tožniku priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 1. 4. 2007 dalje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Ustave ter upoštevalo ugotovitve Ustavnega sodišča v citirani odločbi in tožniku, ob upoštevanju, da izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine oziroma, da med strankama izpolnjevanje vseh ostalih zakonskih pogojev za priznanje pravice do delne pokojnine ni bilo sporno, priznalo pravico do delne pokojnine po 58. členu ZPIZ-1, saj iz odločbe Odvetniške zbornice Slovenije, št. ... z dne 18. 7. 2005 izhaja, da tožnik od 1. 8. 2005 dalje opravlja odvetniško dejavnost le s polovico polnega delovnega časa. Tožencu pa je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožniku odmeri delno pokojnino ter mu v istem roku vse že zapadle zneske delne pokojnine tudi izplača. Sodišče je obenem tožencu naložilo, da plača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska do plačila ter tako obračunane zamudne obresti tožniku izplača v 60 dneh po plačilu zapadlih zneskov delne pokojnine. Pravna podlaga za priznanje odškodnine v višini zamudnih obresti je podana v 2. odstavku 276. člena ZPIZ-1, po katerem se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ob vložitvi zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine je bila znana odločba Ustavnega sodišča, s katero je bila ugotovljena neustavnost uvodoma citiranih določb ZPIZ-1. Zaradi nezakonito izdanih zavrnilnih odločb je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti. Tožnik je navedel vsa odločilna dejstva in tudi postavil zahtevek, na podlagi katerega je mogoče razsoditi, da je izpolnjeno dejansko stanje, kot ga je imel zakonodajalec v mislih, ko je določil odškodninsko odgovornost toženca v primeru izdaje nezakonitih odločb ter kasnejšega priznanja pravice za nazaj.

Neutemeljena pa je pritožba toženca tudi glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je glede na uspeh v pravdi tožniku v skladu z določbo 154. člena ZPP, ob upoštevanju določb Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami, v nadaljevanju OT) priznalo stroške postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. O stroških odgovora na pritožbo pa je odločilo, da jih tožnik trpi sam, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.