Jedro

Ker je šteti, da je tožniku na podlagi neuspešno izpodbijanega sklepa delovno razmerje prenehalo zakonito, je bil iz ravnanja tožene stranke, ki je izdala ta sklep, s pravnomočno sodno odločitvijo izključen element nedopustnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo mesečne odškodnine v višini izhodiščne plače po Splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo (SKPG, Uradni list RS, št. 39/93) za VI.

tarifni razred, povečano za dodatke za delovno dobo, prispevke in davke v znesku 140.526,00 tolarjev na mesec za obdobje od 1.8.1993 do vrnitve tožnika v matično podjetje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, na plačilo 2,458.164,00 tolarjev materialne škode iz naslova neizplačanega regresa, povečanega z davki in prispevki ter z zamudnimi obrestmi, ter odškodnino iz naslova nematerialne škode v znesku 20,000.000,00 SIT, z zamudnimi obrestmi. Sodišče je ugotovilo, da je tožniku dne 24.6.1993 kot trajno presežnemu delavcu pravnomočno prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, zato njena odškodninska odgovornost ni podana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije očita sodišču druge stopnje, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z vsebino listin v spisu, zlasti s sklepom o razporeditvi tožnika v izobraževalni center, poročilom Inšpektorata za delo RS ter vročilnico z dne 9.12.1992. Sodišče pri svoji odločitvi ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, da bi ugotovilo, da je bil postopek prenehanja delovnega razmerja tožnika izveden nezakonito (75. člen, 23. člen in 78. člen ZTPDR in 30. člen ZDR). Če bi sodišče pravilno uporabilo določbe zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in zakona o delovnih razmerjih, bi nedvomno ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke in s tem pravno podlago za utemeljenost tožbenega zahtevka.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da očitanih bistvenih kršitev določb v postopku ni bilo. Smiselno uveljavljena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj se očitki revizije nanašajo na zakonitost postopka o prenehanju delovnega razmerja tožniku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom Delovnega sodišča v Celju z dne 19.10.1998 pod opr. št. Pd 454/98, potrjenega s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 1535/98-3 z dne 19.11.1998. Drugih kršitev procesnih določb tožnik ni uveljavljal. Materialno pravo, na katerega pravilno uporabo pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri svoji odločitvi pravilno oprli na določbo 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), ki delodajalcu nalaga, da mora delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti, torej določbah zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 - ZOR). V 154. členu ZOR, ki na splošno ureja odškodninsko odgovornost, sta navedeni dve obliki odgovornosti: v prvem odstavku je predvidena krivdna ali subjektivna odgovornost, v drugem odstavku pa objektivna odgovornost po načelu vzročnosti. Primarna je krivdna odgovornost, pri kateri mora povzročitelj škode povrniti škodo oškodovancu, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Pri subjektivni odgovornosti mora oškodovanec dokazati poleg obstoja pravno priznane škode še nedopustno ravnanje tožene stranke in dejstvo, da je škoda posledica njenega ravnanja. Drugače je pri objektivni odgovornosti, kjer povzročitelj odgovarja za škodo od nevarne stvari ali dejavnosti in mora oškodovanec dokazati le to, da je utrpel pravno priznano škodo in da gre za nevarno stvar ali dejavnost. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (izgubo plače in regresa) in za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine zaradi izgube delovnega mesta, razveze zakonske zveze in prodaje družinske hiše) utemeljeval s trditvami, da mu je pri toženi stranki dne 24.6.1993 nezakonito prenehalo delovno razmerje. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bilo o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja pravnomočno odločeno s sklepom Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 454/98 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1535/98-3. Zato ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in tudi ni bilo vzrok za zatrjevano škodo. Sodišče druge stopnje je potrdilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in iz enakih razlogov pritrdilo tudi pravnim razlogom prvega sodišča. Za nastanek odškodninske odgovornosti zaradi civilnega delikta morajo biti kumulativno podani naslednji elementi: protipravno dejanje ali škodno dejanje, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik svojih trditev v postopku na prvi stopnji ni dokazal. V zadevi, ki je tekla pred Delovnim sodiščem v Celju pod opr. št. Pd 454/98, je bila s sklepom kot prepozna zavržena tožba tožnika na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 9.12.1992. To pa pomeni isto dejansko in pravno situacijo kot v primeru, da sploh ne bi bila vložena. Tako je v sodnem postopku izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 9.12.1992 s pretekom roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR postal dokončen, izvršljiv in pravnomočen. Odločba, ki je postala dokončna in pravnomočna, pravno učinkuje. To pa pomeni njeno neizpodbojnost, ki ima za posledico, da pravno učinkuje kot pravilna in zakonita. Z nastankom pravnomočnosti, ki je absolutne narave, namreč odpade možnost presoje njene pravilnosti in zakonitosti.

V obravnavanem primeru to pomeni, da je tožniku na podlagi neuspešno izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 9.12.1992 delovno razmerje prenehalo zakonito. Iz ravnanja tožene stranke je bil torej s pravnomočno sodno odločitvijo izključen element nedopustnosti. Ker protipravnost kot pogoj odškodninske odgovornosti ni bila ugotovljena, ni bila izpolnjena ena izmed naštetih predpostavk za povračilo uveljavljene škode tožniku. Zato je bil njegov tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen kot neutemeljen.

Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo.