Jedro

Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Predmet tožbenega zahtevka je bila ugotovitev, da je tožena stranka za časa zapustnikovega življenja od njega že prejela darilo večje vrednosti, in sicer zaradi toženkinega uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je toženka pravdno sodišče obvestila o svoji odpovedi dedovanju po zapustniku.

Toženec smiselno pripozna zahtevek, če ga med pravdo izpolni. Zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna. Toženec da povod za tožbo takrat, ko lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.

Umik tožbe v tej pravdi je posledica odpadlega pravnega interesa tožeče stranke, ki ga je povzročilo ravnanje toženke: odpoved dedovanju, podana šele med pravdo. Tožbeni zahtevek je s tem smiselno priznala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se v točki II spremeni tako, da se znesek: „2.842,14 EUR“ zniža na: „2.172,14 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek (točka I izreka izpodbijanega sklepa). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 2.842,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za plačilo.

2. Toženka vlaga laično pritožbo. Sklep izpodbija v točki II (glede stroškov). Smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP1. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sklepa tako, da naj stroške postopka nosi stranka, ki je umaknila tožbo. Zaznamuje svoje pravdne stroške. Navaja, da je obrazložitev sklepa nasprotujoča si, nejasna in zanjo žaljiva. Napačna je ugotovitev v točki 5 obrazložitve, da so stroški nastali zato, ker se je šele 2. 9. 2020 odpovedala dedovanju. V točki 7 je žaljivo obdolžena malomarnosti in povzročitve nesmotrnih stroškov. Tožba izvira iz zapuščinskega postopka po pokojnem očetu. Pojasnjuje svoje nestrinjanje z oporoko, ravnanje sodedičev pri njeni sestavi in hrambi ter vložene tožbe, s katerimi so hoteli preprečiti, da bi dobila nujni delež. Vedeli so (tudi kot pravni strokovnjaki), da bremena sodnih postopkov spričo svojega finančnega stanja ne bo zmogla. Navajanje časovne distance kot povzročitelja stroškov je absurdno in žaljivo. Odpoved dedovanju ni bila neskrbna. Postopek se na sodišču še ni začel, obravnav ni bilo. Za „odmik od dedovanja“ se je odločila, ker finančnega bremena pravdanja ne zmore več in ker so izčrpane vse možnosti dogovora o dedovanju s tožečo stranko. Vsi stroški so nastali izključno po krivdi sodedičev z namenom prikrajšati jo za nujni delež. Napačna je ugotovitev v sklepu, da je z odpovedjo dedovanju dedičem povzročila stroške. Nasprotno: ničesar niso izgubili, ampak pridobili premoženje večje vrednosti. Nerazumljivo so stroški priznani odvetnikoma A. A., ker v tej zadevi zastopata sama sebe in nista imela nikakršnih izdatkov. Napačno je sodišče uporabilo sodno prakso in 158. člen ZPP. Napačno so odmerjeni stroški sodne takse - taksa je bila tožeči stranki vrnjena, ker še ni prišlo do obravnave. Priglaša stroške svoje odvetnice, ki jo je zastopala v začetni fazi postopka. Odvetniški stroški so bili že priglašeni, a še niso bili omenjeni.

3. Tožniki so odgovorili na pritožbo po svojih pooblaščencih (prva in druga tožeča stranka po odvetniku A. A. na red. št. 48, in tretja tožnica po odvetniku B. B. na red. št. 50). Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tožba je bila umaknjena takoj po vročitvi toženkine laične vloge o odpovedi dedovanju. Ker je bila že razpisana glavna obravnava, ni pogojev za uporabo tar. št. 1112 ZST-12. Tretja tožnica zaznamuje stroške z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožnica je odgovorila tudi na odgovor na pritožbo in opozarja na neupravičenost priglašenih stroškov po odvetniku B. B. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Očitki o absolutni bistveni kršitvi pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nejasnih in nesprotujočih si razlogov o sprejeti odločitvi so neutemeljeni. Na podlagi dejanskih ugotovitev o ravnanju pravdnih strank (vložitev tožbe na podlagi napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča z dne 5. 2. 2019 zaradi toženkinega uveljavljanja nujnega dednega deleža in njenega zanikanja, da je od zapustnika za časa njegovega življenja prejela večje darilo; aktivno ravnanje toženke in opravljanje procesnih dejanj v tej pravdi; njena naknadna izjava z dne 2. 9. 2020 o odpovedi dedovanju, zaradi katere ni treba več ugotavljati prikrajšanja njenega nujnega dednega deleža; posledični umik tožbe z dne 22. 9. 2020) je sodišče štelo, da so ob umiku tožbe podani razlogi za odločitev o stroških po načelu krivde (točka 4 in točka 8). Razlogi so jasni, pravilni in zadostni, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti.

7. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožnik, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Predmet tožbenega zahtevka je bila ugotovitev, da je tožena stranka za časa zapustnikovega življenja od njega že prejela darilo večje vrednosti, in sicer zaradi toženkinega uveljavljanja prikrajšanja nujnega deleža v zapuščinskem postopku. Tožeča stranka je tožbo umaknila takoj, ko je toženka pravdno sodišče obvestila o svoji odpovedi dedovanju po zapustniku3. 8. Velja domneva, da oseba, poklicana k dedovanju, dediščino sprejema. Dedič jo lahko izpodbije z izjavo, da dediščine ne sprejema - da se ji odpove. Izjavo o odpovedi dediščine lahko dedič poda do konca zapuščinske obravnave (prvi odstavek 133. člena ZD4). Pravna posledica odpovedi dediščine je v tem, da se šteje, kakor da odpovedujoči sploh ni postal dedič (četrti odstavek 133. člena ZD). Z izjavo o odpovedi dediščini je toženka vsebinsko umaknila zahtevo po uveljavljanju prikrajšanja nujnega deleža, tožeča stranka pa izgubila pravni interes za nadaljnje vztrajanje pri tožbenem zahtevku.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pri odločitvi o pravdnih stroških treba uporabiti izjemo, določeno v zadnjem delu stavka prvega odstavka 158. člena ZPP. Edina izjema od pravila, ki sicer k povrnitvi stroškov zavezuje tožečo stranko, je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka. V takem primeru se o stroških postopka odloča na podlagi določb 154., 155. in 156. člena ZPP. Toženec smiselno pripozna zahtevek, če ga med pravdo izpolni. Zato mora plačati pravdne stroške, če le ne gre za izjemen primer, ko ni dal povoda za tožbo in zato tožba ni bila potrebna. Toženec da povod za tožbo takrat, ko lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija5. 10. V obravnavanem primeru je toženka nedvomno dala povod za tožbo. Kot izhaja iz podatkov spisa in napotitvenega sklepa zapuščinskega sodišča, na katerega se je pri presoji o stroških oprlo sodišče prve stopnje, je uveljavljala prikrajšanje nujnega dednega deleža in kljub izrecni nasprotni zapustnikovi navedbi v oporoki zanikala, da bi za časa pokojnikovega življenja z njegove strani prejela večje darilo. Pravno relevantno je, da je s tem svojim nasprotovanjem toženka dala povod za izdajo sklepa o napotitvi na pravdo in posledično za tožbo v tej pravdi.

11. Prav tako je umik tožbe v tej pravdi posledica odpadlega pravnega interesa tožeče stranke, ki ga je povzročilo ravnanje toženke: odpoved dedovanju, podana šele med pravdo. Tožbeni zahtevek je s tem smiselno priznala. Ne drži pritožbena navedba, da se pravdni postopek še ni pričel in da ravnanje toženke ni povzročilo nobenih stroškov. Pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v postopku aktivno sodelovala in opravljala procesna dejanja, imajo oporo v podatkih spisa. Iz njih izhaja, da je odgovorila na tožbo, vloženo 17. 3. 2019, in podala nadaljnjo obrazloženo in pripravljalno vlogo (5. 7. 2019). Obvestilo o dedni izjavi oziroma o odpovedi dedovanju je vložila 9. 9. 2020, potem ko je že prejela vabilo na prvo glavno obravnavo, razpisano za 9. 10. 2020 (vabilo za glavno obravnavo ji je bilo po podatkih na red. št. 18 spisa vročena 24. 8. 2020). Pritrditi je treba dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je z opisanim ravnanjem povzročila pravdne stroške.

12. Sprejeta odločitev, da mora na podlagi 158. člena ZPP v zvezi s 156. členom ZPP povrniti pravdne stroške tožeči stranki, je torej pravilna in je toženka z ničemer ne omaje.

13. Odvetniški stroški so odmerjeni v okviru postavljenega zahtevka in upoštevaje veljavno OT6. Tretja tožnica odvetniških stroškov za zastopanje po odvetniku B. B., ki je priglasil pooblastilo za njeno zastopanje med pravdo 19. 8. 20207, ni priglasila. Tudi odvetnik A. A. za njeno zastopanje ni zahteval povračila odvetniških stroškov, saj zvišanja za zastopanje več tožnikov po tretjem odstavku 7. člena OT ni uveljavljal8. Navedeni pooblaščenec ni pravdna stranka v tem postopku. Odvetnik samostojno odloča, ali bo prevzel zastopanje stranke, ki se je nanj obrnila. Zastopanja sorodnikov ni dolžan odkloniti (prim. 5. člen ZOdv9). Upravičen je do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi (prvi odstavek 17. člena ZOdv). Pritožbeni očitki v smeri neutemeljeno odmerjenih odvetniških stroškov so neutemeljeni.

14. Pritožba je delno utemeljena le glede odmere stroškov za sodno takso. Tudi o pravdnih stroških odloča sodišče le v mejah postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožeča stranka je zahtevala povračilo le 1/3 plačane sodne takse za tožbo, ki je v celoti znašala 1.005,00 EUR, torej 335,00 EUR. Sodišče pa je neutemeljeno upoštevalo celotni znesek sodne takse in je bilo treba v tem delu sklep spremeniti. Pritožbeno sodišče je odločilo, da mora tožena stranka poleg odmerjenih odvetniških stroškov v višini 1.837,40 EUR povrniti tožeči še 335,00 EUR za sodno takso, kot je zahtevala, oziroma skupaj 2.172,14 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

15. V ostalem je pritožba neutemeljena. Sklep je pravilen in ni obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba v ostalem pritožbo zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

16. O pritožbenih stroških tretje tožeče stranke je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona. Ker z odgovorom na tožbo tretja tožnica ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni, so bili priglašeni stroški nepotrebni in jih tretja tožnica trpi sama. Toženka ter prvi in drugi tožnik pa pritožbenih stroškov niso priglasili in je odločanje o njih odpadlo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami. 3 prejem toženkine vloge z izjavo o odpovedi dedovanju dne 21. 9. 2020, umik tožbe z dne 21. 9. 2020 - podatki na red. št. 21 in red. št. 23 spisa. 4 Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spremembami 5 Betetto, Nina; v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, II. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 44-48. 6 odvetniška tarifa Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami 7 red. št. 17A spisa 8 primerjaj stroškovnik v prilogi A38 in razlogi sodišča v točki 10 sklepa. 9 Zakon o odvetništvu, Ur. l. RS, št. 18/93 s spremembami