Jedro

Za presojo utemeljenosti zahteve za odkup stanovanja po predpisih o privatizaciji so odločilne okoliščine, kakršne so bile v času, ko je SZ začel veljati.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek za sklenitev kupne pogodbe za stanovanje št. 12 v izmeri 33,76 m2 v II. nadstropju stanovanjske hiše v R. v N. G. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija graja odločitev obeh nižjih sodišč zaradi napačne uporabe drugega odstavka 128. člena Stanovanjskega zakona (Ul. RS št. 18/91-I, 21/94, 23/96; v nadaljevanju: SZ), po kateri lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje skladno z določbo 58. člena prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ul. SRS št. 35/82, 14/84; v nadaljevanju: ZSR) zaradi več kot 6 mesecev trajajoče neuporabe stanovanja. Ne strinja se tudi z zaključkom, da na dan vložitve zahteve dne 16.7.1992 ni imela več statusa imetnice stanovanjske pravice. Svoje drugačno stališče utemeljuje s trditvijo, da odločba o dodelitvi stanovanja iz leta 1984 nikoli ni bila preklicana ali razveljavljena. Ker okoliščine dejanske vselitve tožnice v drugo stanovanje v kazenskem postopku še niso bile dokončno ugotovljene, predstavlja sklicevanje obeh sodišč na podatke kazenskega spisa bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega izvedeni dokazi niso ovrgli tožničine trditve, da stanovanja kljub zamenjavi nikoli ni prenehala uporabljati. Res je sicer tožnica pri toženi stranki skušala doseči soglasje za zamenjavo, ker je postalo sporno stanovanje za njeno 5 člansko družino premajhno in res tega soglasja ni uspela pridobiti. Vendar je zmoten zaključek obeh sodišč, da je v obravnavani zadevi sploh prišlo do dejanske zamenjave med tožnico in imetnikom stanovanjske pravice na stanovanju v Ul... Šlo je le za specifičen odnos reševanja stanovanjske stiske tožničine družine, pri čemer je bistveno, da tožnica ni prenehala z uporabo spornega stanovanja.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do v reviziji uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi sklicevanja obeh sodišč na podatke v (nedokončanem) kazenskem spisu glede tožničine vselitve v zamenjano stanovanje. Obe sodišči sta podatke iz kazenskega spisa omenili le zaradi potrditve dokazne ocene drugih, v tem pravdnem postopku izvedenih dokazov.

Revizija z očitano procesno kršitvijo nedovoljeno skuša izpodbiti v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, s čemer pa glede na izrečno določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP ne more uspeti. Zato te in tudi tistih drugih revizijskih trditev, ki izpodbijajo ugotovljene dejanske okoliščine, revizijsko sodišče ni upoštevalo.

Pač pa revizija utemeljeno graja uporabo materialnega prava iz določbe drugega odstavka 128. člena SZ, po kateri lastnik ni dolžan prodati stanovanja, če je prejšnjemu imetniku stanovanjske pravice prenehalo stanovanjsko razmerje ali mu je mogoče odpovedati stanovanjsko razmerje brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov, skladno z določbami prej veljavnega ZSR. Prejšnji zakon je glede na določbo prvega odstavka 159. člena SZ z dnevom uveljavitve novega zakona prenehal veljati. Po določbi drugega odstavka tega člena se je uporabljal le do sklenitve najemne pogodbe. Določba prvega odstavka 159. člena SZ pomeni, da po 19.10.1991 zaradi prenehanja veljavnosti ZSR nihče ni mogel pridobiti pravice na podlagi prejšnjega zakona. Pomeni pa tudi, da po tem datumu nihče ni mogel izgubiti do dneva uveljavitve SZ že pridobljenega statusa imetnika stanovanjske pravice zaradi okoliščin, ki so po ZSR imele za posledico odpoved ali prenehanje stanovanjskega razmerja, nastopile pa so po uveljavitvi SZ. Zato takih, kasneje nastalih okoliščin ni mogoče upoštevati v škodo osebe, ki je na dan uveljavitve SZ imela status imetnika stanovanjske pravice. Določba prvega odstavka 159. člena SZ o prenehanju veljavnosti ZSR je pravilo, določba drugega odstavka navedenega člena o uporabi prejšnjega zakona do sklenitve najemne pogodbe pa izjema, ki jo je zato potrebno ozko tolmačiti. Prejšnji zakon se v prehodnem obdobju do sklenitve najemne pogodbe uporablja le glede pravic in obveznosti, ki izvirajo iz uporabe stanovanja, ne pa glede vprašanja statusa imetnika stanovanjske pravice. Tudi zaradi take razlage prehodnih določb se je v sodni praksi že uveljavilo stališče, da se utemeljenost odklonitve zahteve za nakup stanovanja po drugem odstavku 128. člena SZ zaradi obstoja odpovednih ali izpraznitvenih razlogov po ZSR presoja glede na razmere na dan uveljavitve SZ in ne na dan vložitve zahteve za odkup stanovanja po privatizacijskih določbah SZ.

Po vsem obrazloženem se izkaže, da je pravno nepomembna okoliščina, ki sta jo v zvezi z uporabo drugega odstavka 128. člena SZ šteli za odločilno obe nižji sodišči, da namreč tožnica pred vložitvijo zahteve dne 16.7.1992 že več kot 6 mesecev ni uporabljala stanovanja, ker se je v decembru 1991 preselila v zamenjano stanovanje. Odločilen je status, ki ga je tožnica imela na dan uveljavitve SZ, saj se po tem datumu njen status iz razlogov prej veljavnega ZSR ni mogel spremeniti niti na boljše niti na slabše. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v dosedanjem postopku ni bilo sporno, da je tožnica na dan uveljavitve SZ imela status imetnice stanovanjske pravice na spornem stanovanju.

Ker sta obe nižji sodišči zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnili tožbeni zahtevek oziroma tožničino pritožbo, je ostalo dejansko stanje glede same vsebine zahtevane kupne pogodbe nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o tožničinih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.