Jedro

Revizija je dovoljena le, če izpodbijani del pravnomočne sodbe presega v 382. členu ZPP navedeni znesek. Ker se je v obravnavanem primeru začel postopek (185. člen ZPP) že v času veljavnosti spremembe tam limitirane mejne vrednosti (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur. list RS, št. 55/92), ki je opredeljena z zneskom 80.000,00 SIT, pa obvelja, da te vrednosti še izpodbijani (sporni) del pravnomočne sodbe (znesek 76.480,00 SIT) ne presega.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora mladoletnemu tožniku plačati 163.520,00 SIT odškodnine ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 40.082,40 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.10.1994 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Izpodbija le odločitev o višini odškodnine iz naslova skaženosti, ugovarja pa tudi odločitvi o zavrnitvi zahtevka v znesku 24.000,00 SIT, kolikor predstavlja cedirana terjatev za stroške izvedenskega mnenja. Slednji znesek je bil napak upoštevan med pravdne stroške, saj gre za mladoletnemu tožniku cedirano terjatev. Glede na brazgotino, ki jo ima mladoletni tožnik na čelu, je dosojena odškodnina iz naslova skaženosti v znesku 180.000,00 SIT (oziroma 133.520,00 SIT ob upoštevanju pred pravdo izplačanega in valoriziranega zneska v višini 46.480,00 SIT) prenizka. Satisfakcija iz tega naslova bi bila dosežena le s celotno zahtevano odškodnino v znesku 210.000,00 SIT.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Nižji sodišči sta v okviru tožbenega zahtevka odločali o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za skaženost, medtem ko sta stroške, ki jih je tožeča stranka imela še pred pravdo zaradi podaje izvedenskega mnenja, šteli med pravdne stroške (prvi odstavek 151. člena ZPP). Slednje je tudi v skladu z izrecno izjavo tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo dne 28.10.1994, da navedene stroške "uveljavlja v okviru stroškovnika". Ker je torej o znesku 24.000,00 SIT bilo na nižjih stopnjah odločeno v izreku o pravdnih stroških, ta odločitev ne more biti predmet revizijskega preizkusa že zaradi svoje akcesornosti.

Tako se pokaže, da je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 382. člena ZPP glede na obseg revizijskega izpodbijanja predmet revizijskega preizkusa lahko le izpodbijani del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, kolikor je zavrnjen zahtevek iz naslova odškodnine zaradi skaženosti. Tožeča stranka je iz tega naslova vtoževala odškodnino v znesku 210.000,00 SIT, uspela pa je z zneskom 133.520,00 SIT. Zavrnitev se tako nanaša na znesek 76.480,00 SIT. Revizija pa je dovoljena le, če izpodbijani del pravnomočne sodbe presega v 382. členu ZPP navedeni znesek. Ker se je v obravnavanem primeru začel postopek (185. člen ZPP) že v času veljavnosti spremembe tam limitirane mejne vrednosti (9. člen zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov - Ur. list RS, št. 55/92), ki je opredeljena z zneskom 80.000,00 SIT, pa obvelja, da te vrednosti še izpodbijani (sporni) del pravnomočne sodbe (znesek 76.480,00 SIT) ne presega. Revizijo tožeče stranke je bilo zato treba na podlagi določbe 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavreči.