Jedro

Tudi če se upoštevajo ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (številni specialistični pregledi in posegi, nošnja mehke vratne ortoze en mesec) je odškodnina iz tega naslova previsoka. Sodna praksa ne dopušča prisoje tako visokega denarnega zneska odškodnine za lahke telesne poškodbe, ki niso povzročile trajnih hudih telesnih bolečin.

Potrebno je upoštevati, da je tožnik invalidski upokojenec (kar je posledica druge prometne nezgode iz leta 2011), zaradi česar so bile v precejšnji meri življenjske aktivnosti tožnika že prej zmanjšane.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka dosojena odškodnina zniža za 6.000,00 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - v III. točki izreka pa tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku 62 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa je dolžan povrniti toženki 38 % njenih pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da je dolžna tožniku plačati 15.916,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2017 dalje do plačila, v presežku (do zneska 16.000,00 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da stroške postopka nosi tožena stranka.

2. Toženka odločitev izpodbija v delu, ki se nanaša na višino prisojene odškodnine nad zneskom 6.916,00 EUR ter predlaga spremembo sodbe tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 9.000,00 EUR, posledično pa tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku določilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Obseg in trajanje telesnih bolečin je ocenil izvedenec, ki meni, da simptomi, med katere sodi bolečina v vratu in mravljinčenje v predelu lica, navadno izzvenijo ob ustrezni terapiji in da v tožnikovem primeru možnosti zdravljenja še niso popolnoma izčrpane. Glede na navedeno tudi ob upoštevanju vseh nevšečnosti odškodnina iz tega naslova ne bi smela presegati zneska 4.500,00 EUR. Takšna odškodnina se prisoja v podobnih primerih, ko oškodovanci utrpijo poškodbe vratnih mišic, ki zapustijo občasne bolečine manjše jakosti pri določenih aktivnostih. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je treba upoštevati, da je bil tožnik že pred obravnavnim dogodkom invalidsko upokojen zaradi hude poškodbe desne roke. Vse aktivnosti, ki jih je izvajal pred to prometno nesrečo, še vedno zmore, sicer z omejitvami zaradi bolečine v vratu, ki naj bi se pojavljala po 10 do 30 minutni hoji in po 10 do 20 minutni prisilni drži. Ob upoštevanju mnenja izvedenca, da še niso izčrpane možnosti zdravljenja in da težave, kot posledica sindroma vratu in jezika, praviloma izzvenijo ob ustrezni terapiji, po mnenju pritožnice odškodnina iz tega naslova prav tako ne bi smela presegati 4.500,00 EUR.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je bil telesno poškodovan v prometni nezgodi 31. 1. 2017, ki jo je povzročila zavarovanka tožene stranke. Pri odločanju o višini nepremoženjske škode je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva glede obsega poškodb, zdravljenja in trajnih posledic, o tem med pravdnima strankama tudi ni več spora. Pač pa je delno napačno uporabilo materialno pravo glede v pritožbi sporne višine prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

6. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki so: stopnja bolečin in strahu in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine ter namen odškodnine, ki ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Oškodovančevo zadoščenje v denarju mora biti sorazmerno njegovemu prikrajšanju ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega oškodovanca (subjektivno merilo), a hkrati mora biti prisojeni znesek sorazmeren glede na vrednostni sistem, ki se je izoblikoval v sodni praksi (objektivno merilo, ki terja enako ali podobno odškodnino za enako ali podobno fizično ali duševno trpljenje).

7. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini nepremoženjske škode v celoti sledilo mnenju sodnega izvedenca medicinske stroke, ki ga v pretežnem delu tudi povzema. Iz mnenja izhaja, da so posledica prometne nezgode sledeče tožnikove poškodbe: zvin in nateg vratne hrbtenice, sindrom „vrat - jezik“ ter zvin in nateg prsne in ledvene hrbtenice. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedene poškodbe po Fischerjevi razvrstitvi telesnih poškodb sodijo med lahke telesne poškodbe.

8. Glede na obseg pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti je treba pritrditi toženki, da je prisojena odškodnina (9.000,00 EUR) za to obliko nepremoženjske škode nekoliko previsoka. Po ugotovitvah izvedenca je tožnik en mesec po nezgodi trpel stalne srednje hude bolečine z občasnimi kratkotrajnimi hudimi bolečinami, nato do tretjega meseca stalne bolečine srednje intenzitete, po treh mesecih pa je trpel in še trpi občasne bolečine pri prisilni drži, obremenitvah in zasuku smeri vratu. Tudi ob upoštevanju ugotovitev izvedenca, da so zaradi spremljajočega mravljinčenja tudi kratkotrajne bolečine lahko zelo moteče, je treba upoštevati dejstvo, da trajnih hudih bolečin tožnik ni trpel. Tudi če se upoštevajo ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (številni specialistični pregledi in posegi, nošnja mehke vratne ortoze en mesec) je odškodnina iz tega naslova previsoka. Sodna praksa ne dopušča prisoje tako visokega denarnega zneska odškodnine za lahke telesne poškodbe, ki niso povzročile trajnih hudih telesnih bolečin1. Pritožba še meni, da v tožnikovem primeru možnosti zdravljenja še niso popolnoma izčrpane, kar naj bi narekovalo polovico nižjo odškodnino od prisojene (4.500,00 EUR). Vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera (načela individualizacije in načela objektivne pogojenosti odškodnin) pravična denarna odškodnina 6.000,00 EUR.

9. Tudi pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ima pritožba prav, da je upoštevajoč primere iz sodne prakse odmerjena odškodnina previsoka. Potrebno je upoštevati, da je tožnik invalidski upokojenec (kar je posledica druge prometne nezgode iz leta 2011), zaradi česar so bile v precejšnji meri življenjske aktivnosti tožnika že prej zmanjšane. Po ugotovitvah izvedenca je po poškodbi v obravnavanem škodnem dogodku oviran v tem, da ima bolečine po 10 do 30 minutni hoji ali če stoji ter da ne more dlje časa gledati televizije ali brati. Zaradi tega po ugotovitvah sodbe močno duševno trpi. Te bolečine pa po presoji pritožbenega sodišča niso tako intenzivne, zato je primerna odškodnina za to obliko škode 6.000,00 EUR, višja prisojena odškodnina pa presega odškodnine za podobne primere v sodni praksi2. 10. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 6.000,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), torej na 13.500,00 EUR, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

11. Zaradi spremembe odločitve je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 154. člena in četrtega odstavka 163. člena ZPP sprejelo odločitev, da stroške postopka v celoti nosi tožena stranka. Glede na uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku pa je potrebno stroškovno odločitev spremeniti tako, da mora toženka povrniti tožniku 62 % njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa mora toženki povrniti 38 % njenih stroškov (drugi odstavek 165. in 154. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prav tako temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je delno uspela s pritožbo (50 %) in ker je tožnik odgovoril na pritožbo, upoštevaje njegove pritožbene stroške sledi, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

1 Primerjaj VSRS odločbe II Ips 65/2009, II Ips 536/2008, II Ips 644/2007. 2 Primerjaj mag. Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, primeri v poglavju Poškodbe hrbtenice in reber št. VI/130 do 165.