Jedro

Zakon o graditvi objektov določa, da je v postopku izdaje soglasja stranka v postopku samo investitor, razen če poseben zakon določa drugače, ZJC pa nima določbe, da bi imeli lastniki zemljišča ali drugih nepremičnin, ki se nahajajo ob državni cesti, položaj stranke, ko se izdaja soglasje direkcije. Izpodbijano soglasje se ne nanaša na tožnika in z njim ni bilo odločeno o nikakršnih na zakon oprtih pravicah in pravnih koristih tožnikov ali njihovih obveznostih, je le akcesorni akt v postopku izdaje upravnega akta, s katerim bo odločeno o stvari.

Izrek

Tožba zoper soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste št. 37167-2727/2008/4 z dne 30. 10. 2008, se zavrže. Tožba zoper odločbo Ministrstva za promet RS, št. 3717-1/2009/6-0021434 z dne 7. 7. 2009, se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov tega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim soglasjem z dne 30.10.2008 je Direkcija Republike Slovenije za ceste investitorki Občini A. na podlagi njene vloge z dne 26. 9. 2008 izdala soglasje za ureditev parkirnih mest ob regionalni cesti R ..., odsek … od km 1,790 do km 1,870 levo, na parc. št. 1618/7, 1618/15 in 1618/17, vse k.o. B. ter v km 1,770 desno, na parc. št. 1220/1 in 1220/2 k.o. B. pod tam navedenimi pogoji. Ministrstvo za promet RS je z izpodbijano odločbo z dne 7. 7. 2009 zavrglo pritožbo tožečih strank zoper navedeno soglasje z dne 30.10.2008. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je navedlo, da Zakon o graditvi objektov v 4. odstavku 50. a člena določa, da je v postopku izdaje soglasja stranka v postopku samo investitor, razen če poseben zakon ne določa drugače. V Zakonu o javnih cestah ni določbe, ki bi določala, da je lahko v postopku izdaje soglasja stranka v postopku kdo drug razen investitorja oziroma osebe, ki jo je pooblastil investitor. Po določbah 43. člena zakona o upravnem postopku ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes, pritožnika pa nista izkazala pravnega interesa za vstop v postopek. Ker se izpodbijano soglasje ne nanaša na tožeči stranki, z njim tudi ni bilo odločeno o njunih na zakon oprtih pravicah, ali pravnih koristih ali obveznostih, zato nimata aktivne legitimacije za vložitev pritožbe.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da poseg v prostor, ki je predmet soglasja neposredno posega v njuno lastninsko pravico, da tehnična dokumentacija ne temelji na veljavnem občinskem prostorskem aktu, poleg tega predvideva nevarne rešitve tako za lastnike parcel kot za lastnike sosednjih zemljišč. Soglasje neposredno posega v njuno življenje in izvajanje kmetijske dejavnosti, saj jima kmetijstvo predstavlja primarni vir dohodka. Menita, da so bile s soglasjem upravnega organa prve stopnje ter izpodbijano odločbo kršene njune človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14. člena Ustave RS, ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, kršene pa naj bi jima bile tudi ustavne pravice iz 33., 34., 50. in 74. člena Ustave RS. Nadalje uveljavljata kršitev določb Zakona o splošnem upravnem postopku in temeljnih načel vodenja upravnega postopka, in sicer kršitev načela varstva pravic strank in varstva javnih koristi (7. člen ZUP) in kršitev načela materialne resnice ( 8. člen ZUP) ter kršitev pravice do zaslišanja strank (9. člen ZUP). Sodišču predlagata, da izpodbijano soglasje in odločbo odpravi iz razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitev procesnih predpisov in zmotno uporabljenega materialnega prava in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Sodišče je tožbo tožečih strank zoper izpodbijano soglasje Direkcije Republike Slovenije za ceste(v nadaljnjem besedilu DRSC) zavrglo iz naslednjih razlogov: Z izpodbijanim soglasjem je DRSC Občini A., na podlagi 19., 47., 48., 54. in 67. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/06, uradno prečiščeno besedilo, 42/09 in 109/09 – ZJC) ter 50. a člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št.102/04-uradno prečiščeno besedilo, 111/05-odl. US, 120/06-odl.US, 126/07 in 108/09 – ZGO-1), izdala soglasje za ureditev parkirnih mest ob regionalni cesti R ..., odsek ... km 1,790 do km 1,870 levo, na parc. št. 1618/7, 1618/15 in 1618/17 vse k.o. B. ter v km 1,770 desno na parc. št. 1220/1 in 1220/2 k.o. B. pod tam navedenimi pogoji.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov s katerimi se posega v položaj tožečih strank. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (člen 2/1 Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 - ZUS-1). Tožnik v upravnem sporu pa je lahko oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (člen 17/1 ZUS-1).

Kot izhaja iz upravnega spisa se tožeča stranka ni udeleževala upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje niti kot stranka postopka, niti kot stranski udeleženec. ZGO-1 namreč v 4. odstavku 50. a člena določa, da je v postopku izdaje soglasja stranka v postopku samo investitor, razen če poseben zakon ne določa drugače, ZJC pa nima določbe, ki bi določala, da je lahko v postopku izdaje soglasja stranka v postopku kdo drug razen investitorja. Po določbah 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08 – ZUP) ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, to je neposredne, na zakon ali drugi predpis oprte osebne koristi, ki pa je tožeča stranka kot izhaja iz upravnega spisa ni izkazala, saj v tožbi zatrjuje le svoj dejanski interes, za katerega uveljavitev v postopku pa nima pravne podlage. Izpodbijano soglasje se ne nanaša na tožeče stranke in z njim ni bilo odločeno o nikakršnih na zakon oprtih pravicah in pravnih koristih tožeče stranke ali njihovih obveznostih.

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožečih strank ob upoštevanju določbe 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožeči stranki po določbah ZUS-1 ne moreta biti stranki v postopku, poleg tega pa tudi v postopku ne uveljavljata svojih pravnih koristi.

K točki 2 izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožbo zoper izpodbijano odločbo upravnega organa druge stopnje, s katero sta bili zavrženi pritožbi tožečih strank zoper izpodbijano soglasje upravnega organa prve stopnje obravnavalo kot akt, ki je lahko predmet upravnega spora, skladno z 2. členom ZUS-1, saj je bilo z izpodbijano odločbo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožečih strank, konkretno o njuni pravici do pritožbe. S tem ko je upravni organ druge stopnje pritožbo tožečih strank zavrgel, ni vsebinsko obravnaval vloge tožečih strank, kar pomeni, da je presojal, ali bo pritožbo sploh obravnaval ali ne.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz upravnih spisov. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podla pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (čl. 71/2 ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožečih strank, ki menita, da so zatrjevanje kršitve pravil postopka in pavšalno zatrjevanje kršitve njunih ustavnih pravic podane z okoliščinami na katere se sklicuje.

Iz izpodbijane odločbe in upravnega spisa izhaja, da se sporno soglasje ne nanaša na tožeči stranki in da z njim ni bilo odločeno o nikakršnih tožnikovih na zakon oprtih pravicah ali pravnih koristih tožečih strank ali njihovih obveznostih, saj se izpodbijano soglasje na nanju ne nanaša. Izpodbijano soglasje je bilo izdano na podlagi navedenih določb ZGO-1 in ZJC zaradi javnega interesa v zvezi s posegom v cestno telo državne ceste in njen varovalni pas. Iz 23. točke izreka spornega soglasja pa tudi izhaja, da izpodbijano soglasje ne nadomešča soglasja lastnikov ostalih zemljišč oziroma parcel. Upoštevaje določbo 4. odstavka 50.a člena ZGO-1 tožeči stranki v postopku izdaje soglasja nimata statusa stranke, ravno tako pa ZJC ne določa, da bi imeli lastniki zemljišča ali drugih nepremičnin, ki se nahajajo ob državni cesti oziroma ob zemljišču na katerem se gradi za gradnjo katerega je zaprošeno soglasje položaj stranke, ko se izdaja soglasje direkcije skladno z določbami 19., 47., 48., 54. in 67. člena ZJC. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča tožeči stranki nista bili upravičeni osebi, ki bi imeli aktivno legitimacijo za vložitev pritožbe zoper soglasje izdano investitorju, zato je upravni organ druge stopnje njuno pritožbo na podlagi 1. odstavka 264. člena ZUP utemeljeno zavrgel in so tožbeni ugovori tožečih strank neutemeljeni.

Ob preizkusu pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je sodišče preizkusilo tudi ugovore tožečih strank, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustavnih pravic in pri tem ugotovilo, da ugovori tožečih strank niso utemeljeni. Izpodbijano soglasje ni akt, s katerim bi lahko bilo poseženo v zatrjevane ustavne pravice, je le akcesorni akt v postopku izdaje upravnega akta s katerim bo odločeno o stvari, s katerim bi lahko prišlo do kršitve ustavnih pravic, ki jih uveljavljata tožeči stranki. Tožeči stranki bosta svoje pravice lahko uveljavljali v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, če so njune nepremičnine v vplivnem območju predlagane gradnje (čl. 62/2 ZGO-1). Za javni interes pa je dolžan po uradni dolžnosti skrbeti upravni organ, ki bo odločal o izdaji gradbenega dovoljenja.

Sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožečih strank, kot neutemeljeno, zavrnilo na podlagi določb 1. odstavka 63. člena ZUS.

K točki 3 izreka: Izrek o stroških postopka temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.