Jedro

Stanovanjska pravica po ZSR ima kot pridobljena pravica posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po SZ in se tovrstna ureditev uporablja vse do sklenitve najemne pogodbe. Če pa do sklenitve v zakonsko določenem roku ne pride, je treba vselej natančno raziskati, na čigavi strani tičijo vzroki, zaradi katerih do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo.

Izrek

1.Pritožbi se delno ugodi in sodbo sodišča prve stopnje (točka I. izreka) v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

2.V ostalem se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v odločitvi o predlogu tožeče stranke za oprostitev sodnih taks (II. točka izreka), potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

V I. točki izreka izpodbijane odločbe je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek, ki glasi: "Toženka V. A.-F. je dolžna izprazniti troinpolsobno stanovanje v izmeri 90 m2 v mansardi stanovanjske hiše v Mariboru, K. ul. 5 ter ga oseb in stvari prostega prepustiti tožnici M. A., kakor tudi povrniti ji povzročene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje do plačila, vse na roke pooblaščenca tožnice odvetnika N. G. iz Mariboru, vse v roku 15 dni pod izvršbo", zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 84.915,00 SIT, v 15 dneh pod izvršbo. V II. točki izreka (sklep) pa je zavrnilo predlog tožeče stranke na oprostitev plačila sodnih taks.

Proti taki sodbi in sklepu se je z enotno pritožbo pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožila tožeča stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga naj napadeno sodbo in sklep spremeni tako, da bo v celoti ugodeno tožbenemu zahtevku in predlogu na oprostitev sodnih taks.

Tožena stranka se v pritožbenem odgovoru zavzema za potrditev prvostopenjske odločbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

K točki I.: Pritožbeni pregled je pokazal, da res obstaja dvom v pravilno materialnopravno podlago izpodbijane odločitve o glavni stvari, kar pritožba tudi izrecno graja. Vendar je takšen položaj po prepričanju drugostopenjskega sodišča zakrivilo, na prvi stopnji nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

V tej pravdni zadevi bi bilo namreč treba iskati podlago tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja temelječem na določbah 58. člena Stanovanjskega zakona - SZ, v rešitvi predhodnega vprašanja o pravnem položaju toženke v času uveljavitve SZ. Po določbi prvega odstavka 159. člena SZ je 19. 10. 1991 prenehal veljati Zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur. l. SRS, št. 35/82 in št. 14/84). To pomeni, da nihče ni mogel od 19. 10. 1991 naprej pridobiti nobene pravice na podlagi določb ZSR, kar je posebej pomembno, ko gre za vprašanje razmerij med lastniki stanovanj in osebami, ki so zasedale njihova stanovanja v času uveljavitve SZ. Pri tem je odločilno imetništvo stanovanjske pravice na dan uveljavitve SZ. Prvi odstavek 147. člena SZ namreč določa, da lastniki sklenejo najemno pogodbo z občani, ki imajo stanovanjsko pravico, najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Torej ima stanovanjska pravica po ZSR kot pridobljena pravica, posledice pri vzpostavitvi najemnih razmerij po SZ in se tovrstna ureditev uporablja vse do sklenitve najemne pogodbe. Če pa do sklenitve v zakonsko določenem roku ne pride, je treba vselej natančno raziskati, na čigavi strani tičijo vzroki, zaradi katerih do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo.

Sodišče prve stopnje se je sicer dotaknilo vprašanja zakaj med pravdnima strankama, ki sta mati in hči, ni prišlo do sklenitve najemne pogodbe. Pri tem je dokaj pavšalno ugotavljalo vzroke le na tožničini (materini) strani in se preprosto zadovoljilo z ugotovitvijo, da ta pač toženki ni ponudila sklenitve najemne pogodbe za stanovanje, ki ga je toženka s svojo družino zasedala. Dejansko pa tožničinega položaja sploh ni raziskovala z vidika na katerega smiselno opozarja pritožba, namreč ali so ob začetku veljavnosti SZ obstajale okoliščine, zaradi katerih bi tožnica kot lastnica stanovanja lahko utemeljeno odklonila sklenitev najemne pogodbe.

Tako sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo okoliščin, ki bi kazale na to, da je toženka v času uveljavitve SZ imela status imetnice stanovanjske pravice ali obratno, da takega statusa ni imela. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da pravdni stranki formalnopravno - s pogodbo nikoli nista uredili uporabe stanovanja.

Vendar to za rešitev te zadeve niti ne bi bilo odločilnega pomena, če bi bilo zanesljivo ugotovljeno, da je toženka več kakor dve leti pred uveljavitvijo SZ sporno stanovanje kontinuirano uporabljala (četrti odstavek člena 50 ZSR). Pritožba namreč ponavlja že na prvi stopnji uveljavljane trditve tožeče stranke, da je toženka s svojimi starši živela v stanovanjski hiši v K. ul. 5 v Mariboru, vendar v drugem stanovanju. V sedaj spornem stanovanju sta živela tedanja najemnika S. in Š. K. Ob vsem tem pa naj bi toženka s svojo družino nekaj časa živela tudi v stanovanju v P. ul. v Mariboru. Tako se pokaže, da bistvena okoliščina, ki se nanaša na čas uporabe spornega stanovanja pred uveljavitvijo SZ sploh ni raziskana, čeprav je pomembna za razjasnitev predhodnega vprašanja.

Ker sodišče prve stopnje vseh navedenih odločilnih dejstev ni raziskalo je bilo napadeno odločitev o glavni stvarni razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (370. člen ZPP).

V ponovljenem postopku bo sodišče moralo razčistiti vse nakazane dileme. Ob tem pa bo še natančno razjasnilo: kdaj je toženka prenehala uporabljati sporno stanovanje in ali je v njem pustila svoje stvari. Kakšen je pravni status toženkine hčerke, ki sedaj zaseda sporno stanovanje in kakšen je bil njen pravni status v razmerju do spornega stanovanja v času uveljavitve SZ. Po drugi strani pa sodišče prve stopnje ne bo smelo zanemariti toženkinega ugovora, ki se nanaša na njena vlaganja v sporno stanovanje. Ko bo sodišče prve stopnje izvedlo vse razpoložljive dokaze za razjasnitev vseh naštetih okoliščin bo, ob pravilni uporabi materialnega prava (na podlagi določb SZ, vendar ob upoštevanju položaja, ki ga je ali pa ni toženka pridobila po prej veljavnem ZSR), o glavni stvari ponovno odločilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka ima podlago v določbah četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 166. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo namreč sodišče prve stopnje moralo odločiti o vseh, tudi o pritožbenih stroških.

K točki II.: Pritoževanje tožeče stranke zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks je zgolj pavšalno. Pritožba ne ponuja dokazov, ki bi izkazali slab gmoten položaj tožnice. Zato se pritožbeno sodišče glede te izpodbijane odločitve v celoti pridružuje pravilnim ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje, ki pri tem ni zašlo v uradoma upoštevne procesne kršitve in je pravilno uporabilo materialno pravo.