20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B.-B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 213/2002 z dne 29. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje in Višje sodišče sta v pretežnem delu ugodili tožbenemu zahtevku pritožnika, s katerim je od zavarovalnice, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano odškodninsko odgovornost, zahteval plačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu. Reviziji tožene stranke zoper takšno odločitev je Vrhovno sodišče delno ugodilo. Zavzelo je stališče, da delodajalcu ni mogoče očitati objektivne odgovornosti, kot sta to storili nižji sodišči.

Hoja preko železniških tirov glede na okoliščine primera namreč ni pomenila povečane nevarnosti. Zaradi opustitve dolžnega nadzorstva delodajalca, ki delavcem ni preprečil ali vsaj prepovedal uporabe sporne poti, je delodajalčeva odgovornost krivdna. Ker je k nastanku škode prispeval tudi pritožnik sam, s tem ko je opustil skrb za lastno varnost, pa je skladno s 192. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR) upravičen le do sorazmernega dela odškodnine.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da hoja po poledenelih železniških tirih ne pomeni nevarne stvari. Meni tudi, da ni podan njegov soprispevek k nastali škodi. V zvezi s tem opozarja, da je o soodgovornosti delavca mogoče govoriti le, kadar je delavcu mogoče očitati naklep ali zavestno malomarnost. Takšno naj bi bilo tudi stališče sodne prakse, kar utemeljuje s sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 218/98 z dne 22. 12. 1998 in sodbama obeh nižjih sodišč v obravnavani zadevi. Pritožnik uveljavlja kršitev 22. člena Ustave.

B.

Navedbe pritožnika, s katerimi nasprotuje zaključku Vrhovnega sodišča, da delodajalcu ni mogoče očitati objektivne odgovornosti, pomenijo po vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Pri odločanju Vrhovnega sodišča o tem, ali pomeni hoja po poledenelih železniških tirih nevarno stvar, gre namreč za uporabo določb materialnega prava. To pa ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V tem okviru lahko Ustavno sodišče sicer presoja, ali gre morda za primer očitno napačne odločitve, ki bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.

Pritožnik nasprotuje tudi zaključku Vrhovnega sodišča o deljeni odgovornosti. Kolikor s tem uveljavlja materialnopravno nepravilnost izpodbijane odločitve, je treba ta njegov očitek zavrniti iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve. Prav tako pa pritožnik ne more uspeti z očitkom, da naj bi bila takšna odločitev v neskladju z ustaljeno sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da je o soodgovornosti delavca mogoče govoriti le v primerih, ko mu je mogoče očitati naklep ali hudo malomarnost. Takšen očitek bi sicer lahko bil ustavnopravno relevanten. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je lahko namreč kršena tudi, kadar odločitev sodišča brez utemeljenega razloga odstopa od ustaljene sodne prakse. Vendar pa pritožnik zgolj s sklicevanjem na eno samo sodbo Vrhovnega sodišča še ni izkazal obstoja ustaljene sodne prakse. Prav tako očitka o odstopu od sodne prakse, naslovljenega na Vrhovno sodišče, ni utemeljil s sklicevanjem na sodbi nižjih sodišč. Očitek o odstopu od sodne prakse je namreč mogoče utemeljevati le z drugačnimi odločitvami sodišč višje ali vsaj iste stopnje.

Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger