Jedro

Rekonstrukcijo dogodka, tako imenovani sodni eksperiment, sodišče opravi takrat, ko na podlagi zbranih oziroma izvedenih dokazov ne more ustvariti jasne in neprotislovne slike o dogodku.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je A. J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja storitve hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ker je ugotovilo, da je telesno poškodoval M. T. tako, da je bila začasno znatno in trajno v manjši meri oslabljena njena desna noga, ki je pomemben del človeškega telesa, na ta način, da je dne 14. 4. 2003 okoli 20.00 ure z vrtno samohodno kosilnico, s katero je kosil travnik v neposredni bližini stanovanjske hiše P. vas, namerno zadel M. T., ki ji je kosilnica nato zapeljala na obe nogi, pri tem pa je M. T. utrpela obsežno raztrganino na hrbtišču desnega stopala s pretrganjem kite mišice dolge iztegovalke palce in odprtimi zlomi prve do tretje stopalnice. Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, mu v njej določilo kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovana M. T. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 42135/2010 z dne 12. 3. 2013 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe po drugem odstavku 371. člena ZKP, je kršitev pravic obrambe do izvajanja dokazov v korist obdolženca (29. člen Ustave Republike Slovenije v povezavi s 17. členom ZKP), je po mnenju vložnika podana, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog, naj se opravi rekonstrukcija obravnavanega dogodka, takšno sodbo pa je potrdilo sodišče druge stopnje. Prav tako je bila po mnenju vložnika kršena pravica obsojenca do obrambe, ker ni bil dopuščen dokaz za postavitev novega izvedenca s področja strojne stroke. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je, kot navaja vložnik, podana, ker se sodba sodišča prve stopnje opira na fotografije in pa zapisnik o ogledu, kraj dogodka pa pred tem ni bil zavarovan, nadalje, sodišče prve stopnje je svoje zaključke o ravnanju obsojenca obrazložilo v nasprotju z zaključki izvedenca oziroma ni obrazložilo, kakšna naj bi bila izvedba obsojenčevega manevra s kosilnico, s katero je zadel oškodovanko, kje je v trenutku inkriminiranega dogodka kosil, nadalje ker sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o tem, zakaj naj bi mrak ne preprečeval vidljivosti oziroma kakšna je bila vidljivost in kako je ta lahko vplivala na obsojenčevo reakcijo oziroma kdaj je sploh lahko zagledal oškodovanko. Vložnik tudi navaja, da v izpodbijani sodbi ni jasnih razlogov o tem, zakaj sodišče zaključuje, da je obsojenec ravnal z direktnim naklepom, in poudarja, da so v danem primeru že nastopile okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon in je zato potrebno v primeru ugoditve zahtevi za varstvo zakonitosti obtožbo zavrniti. Kršitev kazenskega zakona je podana, ker je sodišče izdalo obsodilno sodbo, bi pa moralo obsojenca po 2. točki 358. člena ZKP oprostiti obtožbe, saj ni podana njegova krivda. V najslabšem primeru bi sodišče moralo ugotoviti, da je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti in namesto prvega odstavka uporabiti tretji odstavek 134. člena KZ. Zagovornik obsojenca predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma obtožbo zavrne, podrejeno pa v celoti ali delno razveljavi sodbo sodišč prve in druge stopnje ali samo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve ali druge stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Meni, da je sodišče utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz obrambe – rekonstrukcijo in je zavrnitev tudi ustrezno obrazložilo tako sodišče prve kot sodišče druge stopnje. Po mnenju vrhovne državne tožilke tudi nista podani kršitvi iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zahteva razen zatrjevanja, da kraj obravnavanega dogodka pred prihodom policistov ni bil zavarovan, ne obrazloži, zakaj šteje, da se na fotografije in zapisnik o ogledu kraja kaznivega dejanja sodna odločba ne bi smela opreti. Podana tudi ni kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, vložnik v obrazložitvi zatrjevane kršitve vsebinsko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno. Vrhovna državna tožilka svoj odgovor zaključuje z ugotovitvijo, da ni podana očitana kršitev materialnega prava, češ da obravnavano kaznivo dejanje nima znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, saj iz opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, navedbe v zahtevi, da obsojencu ni mogoče očitati, da je poškodbo oškodovanki povzročil namerno, pa pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

B.

4. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za izvedbo rekonstrukcije obravnavanega dogodka. Rekonstrukcija je posebna vrsta ogleda, katerega cilj ni ugotavljanje, ampak preverjanje ugotovljenih dejstev oziroma izvedenih dokazov s simulacijo obravnavanega dogodka. Če se izpovedbe posameznih prič ali obdolženca o ravnanjih ali glede same situacije razlikujejo, se rekonstrukcija lahko opravi po eni in drugi zatrjevani verziji dogodka, na ta način sodišče pridobi pomožna dejstva, ki jih lahko uporabi pri zaključni oceni dokazov (drugi odstavek 355. člena ZKP). Rekonstrukcijo dogodka, tako imenovani sodni eksperiment, sodišče opravi takrat, ko na podlagi zbranih oziroma izvedenih dokazov ne more ustvariti jasne in neprotislovne slike o dogodku. V obravnavani zadevi je bila obsojenčeva verzija dogodka – da je oškodovanka sonožno skočila pred kosilnico – zanesljivo izključena z ugotovitvami in mnenji izvedencev tako medicinske stroke kot strojne stroke, pa tudi s presojo sodišča, pri kateri je v zvezi s tema dvema dokazoma pretehtalo tudi izpovedbo oškodovanke. Izvedenec strojne stroke Š. K. kot tudi izvedenec medicinske stroke dr. K. sta podala svoji mnenji o tem, kako je lahko prišlo do poškodbe oškodovanke in v kakšnem položaju sta bila takrat oškodovanka in obsojenec, ni pa bila njuna naloga in tudi sicer to ni naloga izvedencev, da bi podajali oceno posameznih dokazov in dokazov v zvezi z drugimi dokazi. Takšna ocena je v izključni pristojnosti sodišča (drugi odstavek 355. člena ZKP), na podlagi takšne presoje sodišče napravi sklep, ali je kakšno dejstvo dokazano ali ne. Ocena dokazov je tako poslednja faza dokazovanja, v kateri sodišče ugotovi dejansko stanje v zadevi, to je obstoj ali neobstoj pravno relevantnih dejstev, od tega pa je odvisna razsoja o obtožbi. Sodišči prve in druge stopnje sta razumno utemeljili oziroma odgovorili na pritožbene navedbe, zakaj v obravnavani zadevi rekonstrukcija dogodka kot postavitev novega izvedenca strojne stroke nista dokaza, pomembna za odločitev oziroma nista bila potrebna.

5. Vložnik pomembnost predlagane rekonstrukcije utemeljuje z navajanjem hipotetičnih situacij oziroma položajev oškodovanke obsojenca in njunih ravnanj, pri tem pa možnost, da bi obravnavani dogodek res tako potekal, utemeljuje z iztrganimi deli oškodovankine izpovedbe in svojo oceno izvedenih dokazov, s tem pa ne more prepričati, da bi bilo z izvedbo predlaganih dokazov mogoče drugače ugotoviti odločilna dejstva ali vsaj vnesti upošteven dvom v pravilnost njihove ugotovitve. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedbo rekonstrukcije in postavitev novega izvedenca strojne stroke, o zavrnitvi dokazov je sodišče prve stopnje navedlo razumne razloge (točka 4 v sodbi sodišča prve stopnje), pritožbeno sodišče pa je pritožbene navedbe v zvezi s tem presodilo in jih utemeljeno zavrnilo (točka 5 sodbe sodišča druge stopnje). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ni podana uveljavljana kršitev pravic obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije in 17. členom ZKP.

6. Vložnik zatrjevane kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, podane zato, ker se sodba opira na nezakonit dokaz, to je fotografije kraja dogodka in zapisnika o ogledu, pa kraj pred fotografiranjem in ogledom ni bil zavarovan, ni utemeljil oziroma niti ni navedel, zakaj se sodba na takšna dokaza ne bi smela opreti. Določbe, iz kateri bi izhajala prepoved uporabe takšnega dokaza, kot ga opisuje vložnik, ZKP ne vsebuje, vložnik pa ni navedel, na katere določbe opira svojo trditev oziroma razlage zanjo. Zato Vrhovno sodišče obstoja zatrjevane kršitve ni moglo preizkusiti, še manj jo ugotoviti.

7. Zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bili razlogi sodb nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju oziroma je o odločilnih dejstvih precejšne nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki, vložnik opira na svojo oceno izvedenih dokazov, ki pa je drugačna od ocene dokazov, ki sta jo sprejeli in potrdili sodišči prve in druge stopnje. Na tak način ne more izkazati tako imenovane protispisnosti, ki je podana le, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki; takšno navajanje vložnika v bistvu pomeni kritiko ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Druga vrsta bistvenih kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana, ker naj bi sodišče ne navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, določenih dejstev pa ne obrazložilo. Tako naj bi ne obrazložilo ugotovitev o ravnanju obsojenca, ki je po ugotovitvi sodišča prve stopnje v trenutku, ko se je približal oškodovanki, kosilnico iz gibanja naravnost usmeril v desno proti oškodovanki in jo zato zadel v nogo. O tem ima sodba sodišča prve stopnje obširne razloge v točki 9 na straneh 7, 8, 9, 10 in 11. Pri vprašanju obstoja in vrste krivde gre za pravno vprašanje, zato očitek o odsotnosti razlogov o obstoju direktnega naklepa ne more predstavljati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je ta podana, če ni razlogov o odločilnih dejstvih, ne pa če ni razlogov, ki so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj (sedmi odstavek 364. člena ZKP). Vendar tudi ta uveljavljani pa napačno pravno opredeljeni očitek ni utemeljen; sodba sodišča prve stopnje ima o krivdi ustrezne razloge v 11. točki obrazložitve, ki jo je seveda potrebno povezovati s prejšnjimi točkami, v katerih je sodišče navedlo določno in popolnoma, katera dejstva je štelo za dokazana in iz katerih razlogov.

8. Očitek kršitve kazenskega zakona oziroma napačne uporabe materialnega prava vložnik utemeljuje z zatrjevanjem drugačnega poteka dogodka oziroma z drugačnimi dokaznimi zaključki glede obstoja odločilnih dejstev. Na takšen način pa ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve kazenskega zakona. Ta je namreč podana le takrat, če je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da tudi ta zatrjevana kršitev ni podana.

9. Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitev, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik, in da je zahteva v prej navedenih delih deloma vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tudi ugotovilo, da zahteva ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP.