Jedro

Negatorna tožbo varuje (domnevnega) lastnika pred protipravnim vznemirjanjem tretjih. Sklicevanje sodišča na 99. člen SPZ je pravilno, ker je bila tožba vložena 22.4.2004, nov SPZ pa je začel veljati 1.1.2003. Po prvem odstavku 266. člena SPZ ostanejo stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa novi zakon. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je 99. členu SPZ vsebinsko enako določbo vseboval tudi 42. člen prej uporabljanega ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo odstranitev vseh njegovih poslovnih objektov in naprav z zemljišč parc. št. 2077, 2078 in 2079 k.o. ..., ki so last tožnice, ter izročitev praznega zemljišča tožnici. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka istega člena. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišča prve stopnje v novo sojenje. Revizija se ne strinja z uporabo 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ter opozarja na 266., 267. in 268. člen SPZ, ki urejajo stvarnopravna razmerja, nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Za stvarnopravna razmerja, nastala na podlagi pravnega posla ali akta državnega organa pred uveljavitvijo novega zakona, se mora upoštevati zakonodaja iz časa nastanka pravice, saj zakon ne more veljati za nazaj. Prej je veljal drug pravni režim glede lastnine, saj je imela zlasti na nepremičninah družbena lastnina prednost. Sporne nepremičnine so bile še leta 2002 vpisane kot družbena lastnina. Izrek prvostopenjske sodbe o odstranitvi vseh toženčevih poslovnih objektov in naprav je nedoločen in zato ni sposoben obravnavanja. Sicer pa v izreku ni določeno, da gre za neke montažne ali začasne objekte in taka vsebina izreka nakazuje na trajnost teh objektov. Ker je na podlagi 268. člena SPZ treba uporabiti prejšnje predpise, katerih merila so dajala prednost stavbi in ne zemljišču, revizija v nadaljevanju ponavlja tezo, da naj bi šlo za zazidano stavbno zemljišče, da na njih stojijo objekti, ki so trajni in fiksni, kar naj bi izhajalo tudi iz upravne odločbe o lokacijskem dovoljenju iz leta 1978, saj takratni predpisi niso poznali začasnih lokacijskih dovoljenj, sam tip gradnje pa ni bil pomemben. Zato toženec trdi, da so tudi montažni objekti trajnega značaja. Kdor je bil lastnik stavbe in investitor oziroma imetnik pravice uporabe, je imel tudi pravico na zemljišču. Na koncu revizija opozarja, da še ni zaključen postopek pod P 2021/2001-II, v katerem sta pravdni stranki nastopali v obrnjenih vlogah in v katerem toženec oziroma takratni tožnik ni uspel s tožbenim zahtevkom za priznanje lastninske pravice na nepremičnini, in sicer na poslovnih stavbah in istih spornih parcelah kot funkcionalnemu zemljišču, vendar je vložil revizijo, o kateri pa še ni odločeno. Oba zahtevka sta nasprotna in izključujoča, zaradi česar bi se morala združiti v isto obravnavanje ali pa bi bilo treba počakati, da je prva pravda končana in šele nato odločiti v drugi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je toženec na javni licitaciji 24.5.1997 od družbe P. d.o.o. v likvidaciji kupil le premično opremo, med drugim začasne montažne stavbe, ne pa tudi zemljišča. Montažne stavbe in opremo bi moral odstraniti, vendar je nato glede zemljišča sklenil najemno pogodbo za določen čas, ki se je iztekel pred vložitvijo tožbe. Ugotovili sta še, da je lastnik spornih parcel na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) postala tožnica, saj je bila pravica uporabe vpisana na njeno pravno prednico. Ker toženec nima več pravnega naslova za uporabo spornih parcel, tožnica pa zemljišče potrebuje, sta sodišči na podlagi 99. člena SPZ ugodili tožbenemu zahtevku za odstranitev toženčevih poslovnih objektov in naprav ter izročitev parcel v (neposredno) posest tožnici. Toženec se je branil, da je lastnik spornih parcel on, ker naj bi bilo tudi zemljišče predmet nakupa na javni licitaciji, vendar je bila dejanska ugotovitev obeh sodišč drugačna. Poleg presoje listinskih dokazov sta se sodišči sklicevali še na pravnomočno zavrnitev toženčevega (v prejšnji pravdi tožnikovega) zahtevka za priznanje lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine za iste sporne parcele.

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Gre za negatorno tožbo, ki varuje (domnevnega) lastnika pred protipravnim vznemirjanjem tretjih. Sklicevanje sodišča na 99. člen SPZ je pravilno, ker je bila tožba vložena 22.4.2004, nov SPZ pa je začel veljati 1.1.2003. Po prvem odstavku 266. člena ZPP ostanejo stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, v veljavi z vsebino, kot jo določa novi zakon. Zato revizijsko sodišče le dodaja, da je 99. členu SPZ vsebinsko enako določbo vseboval tudi 42. člen prej uporabljanega Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Revizijsko sklicevanje na določbe 267., 268. in 269. člena SPZ je neutemeljeno zato, ker te zakonske določbe urejajo druge situacije (vprašanje neizpolnjevanja obličnostnih zahtev po novem zakonu glede veljavne sklenitve pravnega posla po prejšnjih predpisih ter zemljiškoknjižnega dovolila, uporabo prejšnjih predpisov v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega zakona in vprašanje priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo novega zakona).

Ob dejanski ugotovitvi, kaj je bil predmet nakupa na javni licitaciji, sodišči utemeljeno nista obravnavali toženčevih izpeljav, kakšen pomen naj bi imeli pravni posli in upravne odločbe, ki se nanašajo na pravne prednike pravdnih strank. Revizijsko ponavljanje teh izpeljav zaradi utemeljitve, da naj bi toženec kupil trajne objekte in zato z njimi tudi funkcionalno zemljišče, posega v dejansko podlago obeh sodb o povsem jasno izraženi pogodbeni volji obeh pogodbenikov, da gre le za nakup predmetov premične narave. To pa zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v sedanji fazi postopka ni več mogoče. Nova je revizijska trditev, da naj bi šlo za nedoločen sodbeni izrek, v katerem so navedeni le vsi toženčevi objekti in naprave na spornem zemljišču. Ves čas postopka na prvi in drugi stopnji to vprašanje med pravdnima strankama ni bilo sporno, saj je toženec kupil predmete na javni licitaciji po seznamu. Toženec v reviziji niti ne zatrjuje, da nekateri objekti in naprave ne bi bili njegova last in za katere objekte naj bi šlo. Gre torej za novo in tudi sicer povsem pavšalno revizijsko trditev, ki je zato neupoštevna.

Trditve na koncu revizije nakazujejo na uveljavljanje procesne kršitve zaradi odločanja kljub procesni oviri o že tekoči pravdi. Odgovor revizijskega sodišča je, da te procesne kršitve glede na vsebino 1. točke prvega dostavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati. Kljub temu pojasnjuje, da v času vložitve tožbe v tej zadevi dne 22.4.2003 res še ni bilo pravnomočno odločeno v prejšnji pravdi P 2021/2001-II, ker je bila zoper zavrnilno sodbo za priznanje toženčeve lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine vložena pritožba. O njej je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo z dne 17.4.2002 pod opr. št. II Cp 873/2003, s katero je zavrnilo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zato so v tej pravdi zadevi pravilni razlogi prvostopenjskega sodišča v sodbi z dne 25.1.2004 in razlogi drugostopenjskega sodišča v sodbi z dne 9.6.2004, da je v prejšnji pravdi že pravnomočno odločeno. Ali z drugimi besedami: že glede na navedene datume ni šlo za litispendenco. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tudi vsebinsko šlo za drugačen zahtevek. V prejšnji pravdi je glede na vsebino izreka zavrnjeno zahtevano priznanje toženčeve lastninske pravice, v tej pravdi pa tožnica kot lastnica uveljavlja varstvo pred protipravnim toženčevim vznemirjanjem. Razlogi obeh sodišč, da sta vezani na pravnomočno odločitev o neobstoju toženčeve lastninske pravice, so materialnopravno pravilni. Kam toženec meri z opozorilom, da je v prejšnji zadevi vložil revizijo, ni jasno, saj revizija ni redno, pač pa izredno pravno sredstvo proti že pravnomočni drugostopenjski sodbi. Zato revizijsko sodišče le še dodaja, da je bilo v vmesnem času odločeno tudi o toženčevi reviziji v prejšnji zadevi in da toženec ni uspel (sodba revizijskega sodišča z dne 16.6.2005 pod opr. št. II Ips 104/2004).

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).