Jedro

F.S. je v pritožbi navajal le dejstva, ki se tičejo dejanskega stanja in utemeljenosti njegovega ugotovitvenega zahtevka napram upniku, ne pa tudi razlogov iz katerih bi sklep sodišča prve stopnje lahko izpodbijal. Sodišče druge stopnje se v utemeljenost zahtevka tretjega - F.S. ne more spuščati, ker bo o tem odločalo pravdno sodišče. Zato izpodbijani sklep sodišče druge stopnje preizkusi le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tretjega - F. S. napotilo na pravdo proti upniku zaradi ugotovitve, da je izvršba na zarubljene premičnine nedopustna.

Zoper sklep je F.S. pravočasno vložil pritožbo, imenovano ugovor.

Navedel je, da je so vsi zarubljeni predmeti njegova last in da sta jih imela V. in A.S. samo v uporabi, kar je jasno razvidno iz Inventurnega seznama (1987), ki ga k pritožbi prilaga.

Pritožba ni utemeljena.

F.S. je v pritožbi navajal le dejstva, ki se tičejo dejanskega stanja in utemeljenosti njegovega ugotovitvenega zahtevka napram upniku, ne pa tudi razlogov iz katerih bi sklep sodišča prve stopnje lahko izpodbijal. Sodišče druge stopnje se v utemeljenost zahtevka F. S. ne more spuščati, ker bo o tem odločalo pravdno sodišče. Zato je izpodbijani sklep sodišče druge stopnje preizkusilo le glede kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, to je glede bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, prav tako pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V pojasnilo pritožniku sodišče druge stopnje še pripomninja, da v kolikor se upnik ugovoru tretjega protivi, izvršilno sodišče o ugovoru ne sme samo odločiti, ampak mora tretjega napotiti na pravdo na ugotovitev, da je izvršba na ta predmet nedopustna (2. odst. 65. člena ZIZ). Ko bo pravda rešena, bo šele izvršilno sodišče s sklepom odločilo o ugovoru tretjega. To pomeni, da mora pritožnik vložiti ustrezno tožbo, v nasprotnem primeru pa bo sodišče prve stopnje o ugovoru odločalo na podlagi obstoječega dejanskega stanja.

Na podlagi tako opravljenega preizkusa sklepa sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje pritožbo F.S. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.