Jedro

Iz spisa izhaja, da je odvetnik vložil tožbo v imenu tožnika in da posebnega pooblastila za vložitev tožbe ni priložil. Prvostopno sodišče je zato pravilno ravnalo s tožbo kot z nepopolno vlogo in jo po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) poslalo vlagatelju (to je domnevnemu pooblaščencu) v popravo z opozorilom na posledice, če v danem roku ne bo predložil pooblastila. V zvezi s tem je omeniti, da sodišče poziva domnevnega pooblaščenca za predložitev pooblastila, ne pa stranke k odobritvi pravdnih dejanj, kar je logično, saj gre za poziv po 108. členu ZPP k dopolnitvi vloge. Ker pooblaščenec v roku ni predložil pooblastila, niti ni zaprosil za dodaten rok, da bi tožnik pooblastilo pridobil ali da bi tožnik njegovo pravdno dejanje odobril kot svoje, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrglo tožbo, ker pooblaščenec, ki je tožbo vložil, niti v dodatnem roku, ki ga je postavilo sodišče, ni predložil pooblastila.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožnik in v pritožbi navaja, da sodišče v sklepu ne navaja, na podlagi katerega predpisa bi tožnik moral dostaviti pooblastilo. Tožnik je prejel brezplačno pravno pomoč med ostalim za sestavo tožbe. Poziv na dostavo pooblastila je prejel samo pooblaščenec, ki za nadaljnje zastopanje takrat ni bil pooblaščen, ne pa tudi tožnik. Pooblaščenec je v sprejemni pisarni osebno pojasnil, da pooblastilo po odločbi o brezplačni pravni pomoči ne obsega nadaljnjega zastopanja. Postavi se vprašanje, zakaj je sodišče pozivalo za predložitev pooblastila samo pooblaščenca, če je bil z odločbo pooblaščen za sestavo tožbe in je bila ta odločba v spisu. Iz odločbe tudi jasno izhaja, da tožniku brezplačna pravna pomoč za nadaljnje zastopanje ni bila dodeljena. Sodišče je tako samo ustvarilo pravno problematično situacijo in ravnalo nezakonito.

Pritožbo je vložil tudi tožnik in v njej navajal, da mora očitno za vsako pravdno dejanje dobiti odločbo za brezplačno pravno pomoč.

Pritožbi nista utemeljeni.

Kot je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče, je tožnik prejel brezplačno pravno pomoč samo za sestavo tožbe, ne pa tudi za vodenje pravdnega postopka in v tej zvezi za vložitev tožbe. Odvetnik, določen po Zakonu o brezplačni pravni pomoči, je pooblaščenec stranke in ne njen zakoniti zastopnik, zato bi tako ali tako moral v konkretni pravdi predložiti pooblastilo stranke (tako sodba U 1105/2003). Iz spisa izhaja, da je odvetnik R.J. vložil tožbo v imenu tožnika in da posebnega pooblastila za vložitev tožbe ni priložil. Prvostopno sodišče je zato pravilno ravnalo s tožbo kot z nepopolno vlogo in jo po 108. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) poslalo vlagatelju (to je domnevnemu pooblaščencu) v popravo z opozorilom na posledice, če v danem roku ne bo predložil pooblastila. Pooblaščenec je nato v civilni pisarni sporočil, da nima pooblastila in da ga ne bo predložil. Tako situacijo ureja četrti odstavek 98. člena ZPP, po katerem sodišče tožbo zavrže, če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe. Ne drži torej pritožbena navedba, da sodišče nima pravne podlage za to, da pozove pooblaščenca za dostavo pooblastila. V zvezi s tem je omeniti, da po uveljavljeni sodni praksi (sklep VSL III Cp 8/2000) sodišče poziva domnevnega pooblaščenca za predložitev pooblastila, ne pa stranke k odobritvi pravdnih dejanj, kar je logično, saj gre za poziv po 108. členu ZPP k dopolnitvi vloge. Ker pooblaščenec v roku ni predložil pooblastila, niti ni zaprosil za dodaten rok, da bi tožnik pooblastilo pridobil ali da bi tožnik njegovo pravdno dejanje odobril kot svoje, je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Ostale navedbe iz pritožbe ne pomenijo razlogov, iz katerih se odločba lahko spodbija s pritožbo, zato je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.