Jedro

Nakladanje in razkladanje ter odprema proizvodov tožene stranke z vagoni ali tovornjaki na omejenem prostoru (skladišču) je nevarna dejavnost. Nevarna dejavnost zato, ker se v enem prostoru srečujejo vagoni na industrijskem tiru s tovornjaki, ki ta tir prečkajo, na obe vrsti vozil pa se naklada in razklada težak tovor, kar vse onemogoča popolno varnost delavcev, ki tam delajo. Če pa gre za nevarno dejavnost, je odgovornost tožene stranke objektivna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko v celoti ali delno oprosti le, če dokaže, da je oškodovanec izključno ali delno kriv za nastalo škodo (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR).

Prepoved opravljanja dela na določen način ali z določenim sredstvom obenem zavezuje tistega, ki delo organizira, da takšen pristop k delu tudi v resnici prepreči. Tožena stranka pa ni poskrbela za pravilno organiziran odvoz blaga. S tem je posegla v ostale faze delovnega procesa v tem skladišču. Da bi delavci lahko pravočasno nakladali in razkladali, in s tem izvrševali svojo delovno dolžnost, bi morali imeti na razpolago tudi ustrezen delovni prostor in zagotovljen pravočasen odvoz že naloženih vozil. V času nezgode pa v skladišču ni bilo ne premikalnega vodje, ne lokomotive, in tudi ne E. K. nadrejenega delavca (med postopkom nesporna dejstva). Slednji je namreč sprožil verigo poznejših dejanj, ki so povzročila škodo.

Sodišči sta ugotovili, da je prav on pred začetkom nakladanja na tovornjak na nedovoljen način (z viličarjem) organiziral potiskanje vagonov, da je omogočil prihod tovornjaka, ki pa potem (zaradi neočiščene kopice snega in večje teže) ni mogel odpeljati iz skladišča.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišča druge in prve stopnje v izreku o nepremoženjski škodi spremenita tako, da se izrek prvostopne sodbe odslej glasi: "Tožena stranka mora plačati tožnikom K. V. 553.072,00 SIT, ml. K. K. 553.072,00 SIT in ml. S. K. 553.072,00 SIT, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.11.1994 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek tožnikov glede odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrne kot neutemeljen." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Izrek o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnikom vsakemu po 303.072,50 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki so jo pretrpeli zaradi smrti očeta oz. izvenzakonskega partnerja dne 20.1.1987. Ugotovilo je še, da je pokojni E. K. do polovice soodgovoren za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je še odločalo o rentnem zahtevku, ki pa ni predmet revizijskega izpodbijanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh pravdnih strank zoper odločitev o nepremoženjski škodi in v tem delu prvostopno sodbo potrdilo. S sklepom pa je razveljavilo zavrnilni izrek o renti ter izrek o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnikom prizna celotno uveljavljano odškodnino oz. glede na višji krivdni delež tožene stranke ustrezno višjo odškodnino ter toženi stranki naloži v povračilo stroške revizijskega postopka tožeče stranke. Tožniki v reviziji ponovno poudarjajo opustitve na strani tožene stranke. Trdijo, da ni poskrbela za dosegljivost lokomotive, da so se delavci pred obravnavanim škodnim dogodkom večkrat posluževali enakega načina premika vagonov kot E. K. ter da se je vozniku tovornjaka mudilo. V delovne naloge E. K. res ni sodil tudi premik vozov na tirih, vendar pa je pokojni skušal reševati položaj, do katerega je prišlo zaradi neustreznega ravnanja tožene stranke. Revident še poudarja, da ni zanesljivo dokazano, ali je E. K. vedel, da je takšen premik prepovedan. Do delovne nezgode je prišlo v oteženih pogojih dela. Tožena stranka je s tem, ko ni pravočasno zagotovila lokomotive, delavce takorekoč prisilila k potiskanju vagonov. Zato bi bilo mogoče govoriti le o navadni malomarnosti pri soprispevku k nastanku delovne nezgode. Če pa bi sodišče vendarle štelo, da je E. K. prispeval svoj delež k nastanku škodnega dogodka iz grobe malomarnosti, pa je po mnenju revidenta odločitev o deležih odgovornosti napačna. E. K. bi bilo mogoče pripisati bistveno manjši krivdni delež kot pa toženi stranki. Tožniki še izpodbijajo odločitev o višini odškodnine.

Menijo, da je tožbeni zahtevek po višini primeren in ni nobene osnove za znižanje tega dela zahtevka. Tožniki so namreč zahtevali le razliko od že poravnane škode.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista opredelili pravne narave odgovornosti tožene stranke. Ker pa je narava odgovornosti tožene stranke za razsojo soodgovornosti pokojnega E. K. bistvenega pomena, se je revizijsko sodišče moralo najprej opredeliti o njej. Škoda je nastala v skladišču tožene stranke pri odpremi tovornjaka, na katerega je pokojni E. K. s sodelavcem naložil naročen tovor. Naloženo blago se iz skladišča odpremlja z vagoni (po industrijskem tiru) ali s cestnimi vozili (praviloma tovornjaki). Revizijsko sodišče ugotavlja, da je nakladanje in razkladanje ter odprema proizvodov tožene stranke z vagoni ali tovornjaki na omejenem prostoru (skladišču) nevarna dejavnost. Nevarna dejavnost zato, ker se v enem prostoru srečujejo vagoni na industrijskem tiru s tovornjaki, ki ta tir prečkajo, na obe vrsti vozil pa se naklada in razklada težak tovor, kar vse onemogoča popolno varnost delavcev, ki tam delajo. Če pa gre za nevarno dejavnost, je odgovornost tožene stranke objektivna (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Svoje odgovornosti se lahko v celoti ali delno oprosti le, če dokaže, da je oškodovanec izključno ali delno kriv za nastalo škodo (2. in 3. odstavek 177. člena ZOR).

Tožena stranka je soodgovornost pokojnega E. K. sicer dokazala, vendar pa sodišči druge in prve stopnje pri presoji razmerja njune soodgovornosti nista dovolj upoštevali sicer ugotovljenega dejstva, da je tožena stranka slabo organizirala delo v skladišču. Kajti tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, mora storiti vse, da prepreči vsaj tiste škode, ki jih je mogoče preprečiti.

Sodišči druge in prve stopnje sta namreč ugotovili, da je tožena stranka: - dopuščala premike vozov, čeprav premikov ni nadzoroval premikalni vodja, - dopuščala potiskanje vozov po industrijskem tiru z vloženim drogom ali viličarjem, čeprav je bila takšna dejavnost prepovedana.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so navedene opustitve krivdne narave, tako da ne gre le za odgovornost za škodo od nevarne dejavnosti (174. člen ZOR), temveč tudi za krivdno odgovornost po 154. členu ZOR, kar v obravnavanem primeru povečuje odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Ker sodišči druge in prve stopnje (so)odgovornosti nista presojali v tej luči, sta o razmerju odgovornosti zmotno razsodili.

Sodišči druge in prve stopnje sta utemeljili soodgovornost E. K. do ene polovice z grobo kršitvijo varnostnih ukrepov, ki so bili predpisani za ravnanje z vagoni oz. cestnimi vozili, na katera so delavci, in med njimi tudi pokojni, nakladali blago. Svojo odločitev sta oprli predvsem na dejstvo, da se je pokojni, ki je bil sicer vodja nakladanja in razkladanja, lotil dela, ki je bilo izrečno prepovedano (15. točka Poslovnega reda industrijskega tira iz leta 1996) ter da se je lotil dela, ki ne sodi v njegovo delovno obveznost in ne da bi za to imel poseben nalog predpostavljenega.

Vendar pa po presoji revizijskega sodišča izrečna prepoved po 15. točki Poslovnega reda ne obvezuje le delavcev, temveč tudi toženo stranko. Kajti prepoved opravljanja dela na določen način ali z določenim sredstvom obenem zavezuje tistega, ki delo organizira, da takšen pristop k delu tudi v resnici prepreči. Tožena stranka pa ni poskrbela za pravilno organiziran odvoz blaga. S tem je posegla v ostale faze delovnega procesa v tem skladišču. Da bi delavci lahko pravočasno nakladali in razkladali, in s tem izvrševali svojo delovno dolžnost, bi morali imeti na razpolago tudi ustrezen delovni prostor in zagotovljen pravočasen odvoz že naloženih vozil. V času nezgode pa v skladišču ni bilo ne premikalnega vodje, ne lokomotive, in tudi ne E. K. nadrejenega delavca (med postopkom nesporna dejstva). Slednji je namreč sprožil verigo poznejših dejanj, ki so povzročila škodo. Sodišči sta ugotovili, da je prav on pred začetkom nakladanja na tovornjak na nedovoljen način (z viličarjem) organiziral potiskanje vagonov, da je omogočil prihod tovornjaka, ki pa potem (zaradi neočiščene kopice snega in večje teže) ni mogel odpeljati iz skladišča. Z vsemi temi opustitvami in napačnimi ravnanji je tožena stranka delavce, katerih delovno področje je bilo nakladanje in razkladanje, če že ne prisilila, pa vsaj napeljala k poseganju tudi v tisto delovno področje, ki ni bilo njihovo. S tem pa je sopovzročila, da so se v delo vtikali tudi delavci, ki niso bili usposobljeni za delo premikanja vagonov po industrijskem tiru.

Čeprav se je torej pokojni E. K. dela lotil na nepravilen način, pa je njegova soodgovornost vendarle manjša, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka lahko prosta odgovornosti le za 25% in tako ostaja odgovorna za 75% nastale škode.

Pokojni E. K.je soodgovoren do 25%, ker je prestopil meje svojega delovnega področja in je tuje delo opravljal na prepovedan način. Ali je vedel, da je takšen način prepovedan ali ne, ne more vplivati na višino njegove soodgovornosti. S tem, ko se je lotil tujega dela, bi moral tudi poznati njegove zakonitosti. Nepoznavanje predpisov mu je lahko, zlasti v takšnem položaju, v škodo in ne v korist. Ker je revizijsko sodišče spremenilo razmerje soodgovornosti, je moralo poseči tudi v odločitev o višini prisojene odškodnine. Ker sta sodišči druge in prve stopnje presodili, da je primerna odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli tožniki, 1.000.000,00 SIT, to je toliko, kot je tožeča stranka tudi zahtevala, je ob spremenjeni odločitvi o soodgovornosti bilo treba zvišati prisojeno odškodnino še za 250.000,00 SIT za vsakega tožnika. Tako znaša celotna odškodnina za vsakega tožnika 553.072,50 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Prav zato, ker sta sodišči ocenili postavljen tožbeni zahtevek kot primeren, pa revident neutemeljeno načenja vprašanje višine odškodnine neodvisno od odločitve o soodgovornosti. Zahtevano odškodnino je sodišče znižalo za odstotek soodgovornosti ter od tako dobljenega zneska odštelo že prisojeno (valorizirano) odškodnino. Pri tem pa se revident očitno strinja z načinom valorizacije že prisojene odškodnine, tako da glede tega dodatni razlogi niso potrebni.

Revizija je zaradi vsega navedenega le delno utemeljena. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odstavku 395. člena ZPP.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo stroškovni izrek, bo sodišče prve stopnje, ko bo odločalo o rentnem zahtevku, moralo ponovno odločiti o celotnem stroškovnem izreku. Pri tem bo moralo upoštevati drugačno odločitev o temelju. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 3. odstavka 166. člena ZPP pridržalo odločitev o stroških tega revizijskega postopka za končno odločbo.