Jedro

Po določbi čl. 129 ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Le-te se presojajo široko, v okviru 123. čl. ZZZDR, ki staršem nalaga dolžnost, da preživljajo svoje otroke in v okviru čl. 102 in 103. Po 213. čl. ZPP zajema dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da toženčeva vprašanja niso bila pomembna, bila pa so tudi pavšalna, zato sodišče, ker toženčevih predlaganih dokazov ni ocenilo, ni storilo takšne kršitve določb ZPP, zaradi katere bi bilo treba sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna prispevati k preživljanju mladoletne A., rojene 31. 7. 1992 za čas od 15. 7. 2005 do 6. 4. 2006 po 19.500,00 SIT mesečne preživnine, od 7. 4. 2006 pa po 40.000,00 SIT mesečne preživnine, za mladoletno T., rojeno 21. 2. 1997 pa za čas od 15. 7. 2005 do 6. 4. 2006 po 14.500,00 SIT mesečne preživnine od 7. 4. 2006 pa po 35.000,00 SIT mesečne preživnine. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev stroškov postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP, odločitev sodišča pa izpodbija v delu, ko je določilo višjo preživnino, kot jo je pripravljen plačevati in kot je navedel v odgovoru na tožbo (nad 20.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka). Sodišču očita, da svoje odločitve ni utemeljilo ker dokazno ni navedlo bilance stanja, ki jo je predložil v spis na glavni obravnavi 6. 4. 2006. Iz te bilance stanja bi bilo moč ugotoviti njegovo dejansko premoženjsko stanje. Kot fizična oseba prejema osebni dohodek, ki izhaja iz predloženih potrdil o plači, zato ni moč prikazati njegovega premoženjskega stanja v okviru družbe S. d.o.o., kjer je zaposlen in kjer je direktor. Če pa je sodišče zajelo v okvir ugotavljanja premoženjskega stanja poslovanje te pravne osebe, pa bi moralo upoštevati status pravne osebe oziroma dobiček ali izgubo, ki jo ustvarja. Sodišče je zgolj pavšalno ugotovilo, da znašajo stroški preživljanja za vsako hčerko mesečno 80.000,00 SIT. Meni, da so denarne potrebe obeh deklic previsoko ocenjene. Prav gotovo so previsoko ocenjeni potni stroški po 20.000,00 SIT mesečno, saj se deklici v šolo vozita z mamo, ki za pot v službo tudi prejema povračilo kilometrine. Sodišče tudi ne bi smelo upoštevati stroškov šole v naravi v znesku 16.000,00 SIT, saj le-to učenci obiskujejo samo enkrat v zimskem in enkrat v letnem času zato teh stroškov tudi ni mogoče upoštevati v bodoče. Sodišče je tudi previsoko ocenilo stroške za šolske potrebščine, saj je zakonita zastopnica, zaslišana na obravnavi navedla, da je za obe deklici skupaj porabila za šolske potrebščine po 50.000,00 SIT s torbo vred, pri tem pa se šolske torbe ne kupuje vsako leto. Nadaljnji mesečni izdatki za šolo pa prav gotovo ne znesejo več kot 1.000,00 SIT mesečno za vsako deklico zato stroški šole ne morejo letno znesti 120.000,00 SIT za vsako. Previsoko pa je sodišče ocenilo tudi stroške za opremo in šport in izobraževanje, saj so ti stroški že vključeni v drugih stroških. Sodišče tudi ni navedlo točnega zneska potreb obeh deklic, saj je skupni znesek 160.000,00 SIT mesečno prav gotovo previsok, takšnega standarda pa družina tudi pred razpadom ni imela. Zato mati mesečno za obe deklici prav gotovo ne porabi 160.000,00 SIT. Sicer pa tožnica za preživljanje prejema tudi otroški dodatek v skupnem znesku 43.000,00 SIT in bi bilo potrebno za razdelitev stroškov med oba starša upoštevati znesek 117.000,00 SIT. Sodba nima odločitve o tem, koliko v deležih naj bi za preživljanje prispevala oba starša in jo v tem delu ni moč preizkusiti. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni v skladu z njegovim predlogom v odgovoru na tožbo ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka za sestavo pritožbe 150 točk, za pregled spisa 50 točk in za konferenco s stranko 50 točk, za materialne stroške 1.650,00 SIT skupno z 20 % DDV.

Pritožba je bila posredovana tožeči stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Dejstva, ki jih je ugotovilo v razlogih sodbe sodišče prve stopnje in ki se pritožbeno ne izpodbijajo so naslednja: - mladoletni tožnici sta bili ob izdaji sodbe stari: starejša A. nekaj manj kot 14 let, mlajša T. pa 12 let in 4 mesece. Obe obiskujeta osnovno šolo - osmi razred in tretji razred; - mati mladoletnih tožnic je redno zaposlena v L. d. v S. K., njena mesečna plača pa znaša 101.000,00 do 104.000,00 SIT, premoženja nima - obe deklici prejemata otroški dodatek v skupnem znesku 42.746,00 SIT mesečno, torej odpade na vsako po 21.373,00 SIT mesečno;oče mladoletnih tožnic je direktor, zastopnik in edini ustanovitelj firme S. A. š. d.o.o., firma je lastnica poslovne zgradbe, po lastnih podatkih pa prejema mesečno po 120.000,00 SIT plače, v poslovnem prometu firme pa je poleg avto šole še gostinska dejavnost, je lastnik stanovanja, ki ga oddaja v najem za mesečno najemnino 125,00 EUR (okoli 30.000,00 SIT). Sodišče je ugotovilo, da je najemno pogodbo sklenil toženec kot fizična oseba, kar se pritožbeno ne izpodbija.

Na podlagi teh dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je ob primerjavi premoženjskih razmer obeh staršev, toženčevo premoženjsko stanje bistveno ugodnejše kot materino, saj je ne le direktor gospodarske družbe S. d.o.o., ampak tudi lastnik, dejavnost te družbe pa predstavlja avto šola in gostinska dejavnost, zato ima bistveno več možnosti, da pridobiva dohodek kot mati mld. tožnic. S takšnimi zaključki se tudi pritožbeno sodišče strinja.

Toženčevi pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče pri oceni njegovih pridobitnih sposobnosti upoštevati le mesečni dohodek v višini 120.000,00 SIT kot ga je sam kot direktor sodišču sporočil in da njegovo premoženjsko stanje sodišče ne bi smelo ocenjevati v okviru gospodarske družbe, niso utemeljeni.

Po določbi čl. 129 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Le-te pa se presojajo široko, v okviru 123. čl. ZZZDR, ki staršem nalaga dolžnost, da preživljajo svoje otroke in v okviru 102. in 103. člena, ki nalagata staršem, da so dolžni svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo, da so dolžni skrbeti za življenje svojih otrok in zdravje, jih vzgajati in po svojih močem skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo, glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje. To pa pomeni, da so starši dolžni storiti vse, tudi se odreči svojemu premoženju ali komoditeti, da otrokom nudijo primerno preživljanje. Pri ocenjevanju sposobnosti zavezanca pa je sodišče dolžno upoštevati celotno premoženjsko stanje na eni strani in pridobitne razmere na drugi strani, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pravilno je zaključilo, da je toženčevo premoženjsko stanje, ki nikakor ne predstavlja le njegove plače, kot zmotno navaja toženec, veliko boljše, saj že zgolj okoliščina, da je lastnik nepremičnine - stanovanja, pomeni, da ima premoženje, ki ga lahko, v kolikor mu ne nudi dobička, tudi proda. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe res ni izrecno ocenilo bilance stanja, ki ga je toženec predložil na glavni obravnavi 6. 4. 2006, vendar pa ta okoliščina ne predstavlja absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katere bi bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Po 213. čl. ZPP zajema dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev. Torej se dokazovanje nanaša le na pomembna dejstva in ne na vsa dejstva. Toženec je na glavni obravnavi 6. 4. 2006 le navedel, da v njegove dohodke ni moč všteti prihodka pravne osebe, ki zaposluje več delavcev ter da je potrebno upoštevati tudi vse odhodke, stroške in druge investicije, kar bo moč ugotoviti z vpogledom v bilanco stanja. Kot dokaz je predložil bilanco stanja na dan 31. 12. 2005 za družbo S. d.o.o.. Takšne trditve pa so pavšalne in same po sebi ne povedo dosti, prav gotovo pa glede na ugotovitve sodišča o lastništvu stanovanja, o mesečni plači toženca, ob tem, da je edini lastnik in direktor ter da drugih preživninskih obveznosti nima, ne morejo pomeniti same po sebi tako pomembnih dejstev, zaradi katerih bi bilo sodišče dolžno izvajati dokaze. Toženec ni povedal, kaj naj bi te trditve glede na odločanje sodišča o preživninskem zahtevku pomenile. Navajanja, da ima firma več zaposlenih ter da je zato potrebno upoštevati tudi stroške investicij in sama po sebi ne povedo nič o njegovem premoženjskem stanju in o pridobitnih razmerah niti ne povedo, da naj bi bilo takšno premoženjsko stanje slabo kot to zatrjuje v pritožbi. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za pravno relevantna dejstva, ki bi jih moralo sodišče prve stopnje obravnavati in o njih izvajati dokaze in tudi sodišče zato, ker tožencu na ta dejstva ni odgovorilo, ni kršilo določb pravdnega postopka in ne gre za takšno kršitev, zaradi katere bi bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Pritožba pa tudi ni utemeljena v delu, ko sodišču očita, da je le pavšalno ocenilo mesečne denarne potrebe mladoletnih deklic in da le-teh ni obrazložilo oziroma, da so ocenjene potrebe previsoke. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe razčlenilo izdatke, ki jih ima mati in ki jih toženec pritožbeno ne izpodbija: - kot prispevek k stroškom bivanja odpade na vsako deklico po 6.667,00 SIT; - stroški za obleko, perilo in obutev so 15.000,00 SIT mesečno za vsako; - stroški za čistila, pralna sredstva, za osebno nego so 5.000,00 SIT mesečno za vsako; - za malico in kosilo znesejo stroški po 11.500,00 SIT za vsako in za ostalo prehrano še po 20.000,00 SIT za vsako; - za zavarovanje pa 2.000,00 SIT za vsako deklico.

Samo ti stroški mesečno znesejo že okoli 60.000,00 SIT za vsako deklico.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da mati porabi mesečno za vožnjo obeh deklic skupno 20.000,00 SIT, kar toženec v pritožbi izpodbija z obrazložitvijo, da mati ne more imeti takšnih stroškov glede na to, da se tudi sama vozi na delo in da ima povrnjene potne stroške. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da ima mati stroške prevozov obeh deklic ne le v šolo, ampak tudi v zvezi z izvenšolskimi dejavnostmi, saj ju vozi iz Š. v S. K. na plesni tečaj. Tega dejstva pa toženec ne izpodbija. Sodišče je med potrebe mladoletnih tožnic upoštevalo tudi stroške za plesni tečaj in ocenilo, da le-ti mesečno znesejo okoli 2.600,00 SIT za vsako, kar toženec prav tako s pritožbo ne izpodbija. Zato so toženčevi pritožbeni očitki, da mati ne porabi toliko za vožnje ob ugotovitvah sodišča prve stopnje le pavšalni in jim pritožbeno sodišče ne more slediti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obrazložilo stroške mladoletnih tožnic za revije, na katere sta naročeni v šoli, za tečaje jezikov in za plavalne tečaje ter verjelo materi mladoletnih tožnic, da hčerkama želi omogočiti vse to in da jima je toženec kot oče tudi dolžan in sposoben to nuditi. Teh zaključkov sodišča toženčeve pavšalne pritožbene navedbe ne morejo omajati. Sodišče prve stopnje pa tudi ni dolžno pri oceni denarnih potreb analizirati in matematično računati vsak posamezen strošek, pač pa se te potrebe ocenjujejo tudi glede na zmožnosti staršev in seveda preživninskega zavezanca in ob splošno znanih dejstvih o tem, kaj otroci te starosti potrebujejo. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje pa ob upoštevanju vseh okoliščin toženčevo premoženjsko stanje ni tako slabo, da hčerkama ne bi mogel nuditi to, kar je sodišče upoštevalo glede na navedbe in izpovedbo matere mladoletnih tožnic. Res je, da je strošek nakupa šolske torbe in strošek za šolo v naravi enkraten in ni vsako leto, vendar pa otroci te starosti, v dobi odraščanja potrebujejo ne le tisto, kar je nujno zgolj za preživetje, ampak tudi kaj več kot so npr. počitnice na morju, česar pa sodišče prve stopnje niti ni upoštevalo. Pritožbeno sodišče zgolj v podkrepitev navedb sodišča prve stopnje navaja, da je napr. sodišče za prehrano upoštevalo le znasek 31.500,00 SIT, kar dnevno predstavlja le 1.000,00 SIT, kar pa prav gotovo ne zadošča! Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje realno ocenilo potrebe obeh mladoletnih deklic in ni res, da sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in zato pritožba ni utemeljena. Toženčevo premoženjsko stanje glede na ugotovitve sodišča prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni tako slabo, da ne bi zmogel mesečno plačevati skupno 75.000,00 SIT mesečne preživnine.

Sodišče prve stopnje sicer v razlogih sodbe ni izrecno navedlo, da po odbitku otroškega dodatka ostane nepokritih denarnih potreb za obe hčerki še 58.000,00 SIT oz. za starejšo najmanj toliko, vendar pa to izhaja iz razlogov sodbe. Sodišče je tudi pravilno razdelilo denarno breme preživljanja na oba starša, pa čeprav na prvi pogled izgleda, da je le-to višje pri očetu. Vendar je sodišče pravilno upoštevalo, da bo morala mati prispevati poleg tega, da bo v denarju za obe hčerki prispevala še okoli 42.000,00 SIT, še vse ostalo, saj mora za deklici skrbeti, jima kuhati, pospravljati, ju voziti v šolo in na izvenšolske aktivnosti, kar vse skupaj se sicer ne da oceniti v denarju, se pa prav gotovo upošteva pri razdelitvi bremen med oba starša. Toženec ima ves čas le zase in zato, da lahko vodi firmo in ustvarja dohodek, razen tega pa, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje in kar ni nepomembno, pa je tudi lastnik nepremičnine, lastnica nepremičnine pa je tudi njegova firma, katere edini ustanovitelj je.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, določbe Zakona o pravdnem postopku in ZZZDR, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. ZPP zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.