Jedro

Obsojenec je z lažnivim prikazovanjem izmamil od oškodovancev podpisane čekovne blankete kot pogoj, da jim bo sploh uredil posojilo. Ker je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in ne kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ, se vprašanje, ali je šlo pri podpisanih čekovnih blanketih za ček po določbah Zakona o čeku, ne nanaša na enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.H. mlajšega za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 24.03.2000 obsojenega R.H. ml. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe določilo kazen eno leto in en mesec zapora. Po 3. odstavku 52. člena KZ je obsojencu preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 29.09.1999, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje tatvine po 2. odstavku 211. člena KZ določena kazen dveh mesecev zapora in preizkusna doba enega leta, ter mu nato v skladu s 3. točko 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora, v katero mu je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu od 08.12.1999 od 16.00. ure dalje. Na podlagi 2. odstavka 105. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan B.K., K.J., J.J., K.L., J.G., B.P., D.K., M.H. in M.J. plačati premoženjskopravne zahtevke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi 1. odstavka 95. člena v zvezi s 1. do 8. točko 2. odstavka 92. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v skupnem znesku 236.919,00 SIT. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, na podlagi 1. odstavka 98. člena ZKP pa obsojenca oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v drugostopenjskem postopku.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega R.H. ml. dne 28.06.2000 zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb KZ (očitno mišljeno ZKP), ker da so te vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je podan tudi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni sodbi. Izrecnega predloga zahteva ne vsebuje.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ta ni utemeljena.

Glede na zatrjevano kršitev kazenskega zakona, da ni mogoče šteti za čeke tiste, ki so jih oškodovanci samo podpisane izročili obsojencu, ker ne vsebujejo sestavin po Zakonu o čeku (ZC), vrhovni državni tožilec navaja, da so oškodovanci, s tem, ko so obsojencu izročili podpisane čeke, tega pooblastili, da sam izpolni ostale sestavine čeka, kar je dejansko tudi storil. Zato zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana. Sodišče pa tudi ni zagrešilo procesnih kršitev. V ostalem zagovornik nakazuje v zahtevi na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki naj bi se kazalo v napačni oceni izvedenih dokazov, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega R.H. ml. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker njuni sodbi nimata razlogov oz. so ti povsem nejasni in med sabo v nasprotju in očitno meri na tisto iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. To kršitev vložnik vidi v tem, ker sodišče prve stopnje v izreku navaja, da so oškodovanci obsojencu vročili unovčljive čeke, v obrazložitvi pa ugotavlja, da je šlo za bianco čekovne blankete, sodišče druge stopnje pa, da je v svoji obrazložitvi nekritično čekovni blanket, ki je le podpisana listina, izdana od banke in podpisana pod trasantu (?), ki ne vsebuje bistvene sestavine določene v 2. točki 1. člena ZC, štelo kar za ček po tem predpisu.

Glede tega odločilnega dejstva v izpodbijani sodbi ni prav nobenih nejasnosti ali nasprotij. Iz obeh sodb določno izhaja, da so oškodovanci obsojencu za zavarovanje posojila in kot pogoj, da bi zanje sploh uredil posojila, poslali podpisane čekovne blankete, v katerih so bile rubrike, predvidene za vpisovanje ostalih sestavin čeka, neizpolnjene. Zgolj nedoslednost, ko sodišče iste listine opredeljuje kot čeke, nato pa hkrati kot čekovne blankete, in ne bianco čekovne blankete kot navaja vložnik, na samo dejansko ugotovitev, da je šlo za podpisane čekovne blankete, ki ni sporna, nima nobenega vpliva. Kolikor na tej podlagi obsojenčev zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ji ni mogoče pritrditi. Sicer pa je vprašanje, ali je podpisan čekovni blanket, v katerem niso izpolnjene ostale rubrike, ček, pravno in ne dejansko vprašanje.

Vložnik v zahtevi podrobno našteva sestavine, ki jih mora po 2. točki 1. člena ZC obsegati ček, ter nato opozarja na določbo 3. člena istega zakona, ki predpisuje, da listina, v kateri ne bi bilo katerekoli od taksativno naštetih sestavin, ki ni trasirana po 2. členu tega zakona, ne velja kot ček. Ker je sodišče čekovni blanket, ki je vseboval samo podpis trasanta, štelo za ček, je po mnenju vložnika kršilo kazenski zakon, ki glede tega, kaj je mogoče šteti kot ček, napotuje na navedeno dopolnilno normo.

Tudi s temi navedbami v zahtevi vložnik ne more omajati zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe. Že pritožbeno sodišče je odgovorilo na vsebinsko enake navedbe vložnika, da to vprašanje ni bistveno.

Poudarilo je, da je bil obsojenec obtožen in spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije in ne kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ, pri katerem bi se to vprašanje dejansko nanašalo na enega od zakonskih znakov kaznivega dejanja. Takemu pravnemu naziranju pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj je sklicevanje na podpisane čekovne blankete, ki jih je z lažnivim prikazovanjem, kot pogoj, da jim bo sploh uredil posojilo, pri oškodovancih izmamil obsojenec, zgolj v funkciji določnega opisa načina izvršitve kaznivega dejanja goljufije. Pomembno je, da so oškodovanci, ki jih je obsojenec spravil v zmoto, temu poslali podpisane čekovne blankete, ki jih je nato obsojenec v nasprotju z dogovorom in izpolnjene tako, da so vsebovali vse sestavine, naštete v 1. odstavku ZC, unovčil, ter jih tako oškodoval, sebi pa na ta način pridobil protipravno premoženjsko korist. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ki jo po vsebini zatrjuje vložnik, torej, da je kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje, ni podana.

Zahteva navaja, da je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita tudi zato, ker v njej niso navedene serijske številke čekovnih blanketov in datumi izdaje čekov in je zato sodišče nekritično obsojenca spoznalo za krivega storitve nekonkretno opisanega dejanja unovčitve nekonkretne listine, ki da ni določena niti z datumom izdaje niti s serijsko številko čekovnega blanketa, kaj šele z zneskom gotovine.

Kakor je že pojasnjeno je bil z izpodbijano pravnomočno sodbo obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije, v opisu pa so določno navedeni zakonski znaki tega kaznivega dejanja. Ne gre namreč za kaznivi dejanji izdaje nekritega čeka po 253. členu KZ ali ponarejanja vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena istega zakona, zato tudi ni potrebno, da bi bili v opisu dejanja navedeni tudi številka čeka, višina zneska, ki naj se upravičencu izplača iz trasantovega kritja in datum izdaje.

Po 9. členu KZ je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica. Izvršitev nadaljevanega kaznivega dejanja je v opisu dejanja v zadostni meri konkretizirana, saj je po navedbi, da je obsojenec izvršitvena dejanja iz okvira nadaljevanega kaznivega dejanja storil v časovnem obdobju od septembra do decembra 1999, pri vsakem od oškodovancev navedeno, kdaj so ti, potem ko jih je obsojenec spravil v zmoto, le-temu poslali podpisane čekovne blankete. Prepovedane posledice, ki pri ugotavljanju časa izvršitve kaznivega dejanja niso relevantne, pa so nastale z unovčitvijo čekov, v časovnih okoliščinah, navedenih v odločbi o prisojenih premoženjskopravnih zahtevkih.

Kolikor vložnik z zatrjevanjem, da je opis dejanja pomanjkljiv, ker ne vsebuje številk čekovnih blanketov in datumov izdaje čekov, po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, mu zato tudi ni mogoče pritrditi.

Vložnik navaja, da prvostopenjska sodba napačno povzema vsebino izpovedb prič C. in R., češ, da je obsojenec na pošti imel tako urejen odnos, da je vsako poštno pošiljko neposredno sam dvignil na pošti, še zlasti, ko gre za inkriminirane pošiljke. Tudi ta trditev pomeni uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami.

Sodišče prve stopnje je v 2. odstavku na 7. strani sodbe zapisalo, da sta M.C. in M.R., oba zaposlena na pošti v S., podrobno opisala, kakšen je bil "odnos obsojenca do pošte" in v nadaljevanju, da je imel dogovor, da prihaja sam na pošto v S. po priporočene pošiljke in je njihov sprejem tudi osebno potrdil, kar izhaja iz fotokopij iz dostavnih knjižic. V primeru, da je poštar R. odnesel pošto na obsojenčev dom v S., je to izročil ali obsojencu ali kateremu od članov družine.

Iz zapisnika o zaslišanju priče M.R. je razvidno, da je ta povedal, da je imel obsojenec pri pošti dogovor - pogodbo, da bo hodil sam iskat pošto in da o tem obstaja dokument. Glede na tak dogovor je pošiljka, ki je bila naslovljena nanj, počakala na pošti, razen, če je bilo izrecno dogovorjeno, da bo to pošto odnesel na obsojenčev dom. Priča M.C. je na glavni obravnavi pojasnila, da je obsojenec večkrat telefonično klical na pošto, če je prišla kakšna pošiljka zanj in se potem tudi zglasil za prevzem pošiljke. Primerilo se je, da je prišel iskat pošiljko sam, ali pa je prosil, da mu je pošiljko prinesel poštar. Glede na take navedbe obeh prič je očitno, da v zahtevi zatrjevano nasprotje ni podano in s tem tudi ne navedena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Z navedbami, da obsojencu ni dokazano, da je v časopisnih oglasih ponujal ureditev ugodnih posojil, se po telefonu oglašal oškodovancem, pri njih z lažnivim prikazovanjem dosegel, da so mu v zavarovanje posojila in kot pogoj, da bi sploh dobili posojilo, poslali podpisane čekovne blankete, ki jih je nato prevzel in unovčil, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za trditve, da je iz izpovedb obsojenčevega očeta in priče (P.) N. razvidno, da so obsojenčeve mobilne telefone uporabljali tudi drugi, prijatelji in družinski člani ter da že laična ugotovitev primerjave podpisov v poštni knjigi privede do sklepa, kar da je potrdila tudi priča C., da podpisnik oz. prevzemnik pisemskih pošiljk, v katerih so bili tudi čekovni blanketi oškodovancev, ni bila vedno ista oseba. S temi trditvami obsojenčev zagovornik ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Svoje videnje dejanskega stanja opira tudi na navedbo, da nihče od oškodovancev obsojenca ni poznal in ga nikoli ni videl, pri čemer pa da v S. obstajajo različne osebe z istim imenom in priimkom. Zato po mnenju vložnika ni mogoče izključiti, da se je pod obsojenčevim imenom predstavljal kateri od njegovih znancev oz. prijateljev, kar pa ima še posebno težo ob dejstvu, da ni dokazov, da bi obsojenec izpolnil in unovčeval te čeke, pač pa, da so to storile, kakor izhaja iz izpovedb prič A.M., G.Š. neidentificirane ženske osebe. Na ta način vložnik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonski razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega R.H. ml. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je, potem ko je ugotovilo, da tudi ni podlage za uporabo 427. člena ZKP, po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni R.H. ml. na podlagi 98. a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena in 1. odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.