Jedro

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja dva zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva (kot je napačno navedeno v reviziji), temveč se presoja ločeno.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da ni veljaven del oporoke z dne 1.12.1992, ki jo je napisala R. K. (26.4.1915 - 23.6.1992) in se glasi: "ravno tako na južnem delu zgradbe delavnico zapuščam L. E., od tega dobi 2000 DM Z. V. moj nečak". V zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo 831.200 tolarjev pa je razsodilo, da spada v zapuščino znesek 157.200 tolarjev s pripadajočimi obrestmi, kot so navedene v izreku sodbe, in da mora toženka ta znesek z obrestmi plačati v zapuščino. Višji tožbeni zahtevek (to je za plačilo 674.000 tolarjev) je zavrnilo.

Po pritožbah obeh pravdnih strank je višje sodišče zavrnilo pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo.

2. Proti zavrnilnemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katero je postal pravnomočen zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ga obširno razlaga. Na koncu predlaga spremembo sodb in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa njuno razveljavitev v izpodbijanem delu.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/04-90/05) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

3. Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti potem, ko pravdna stranka izčrpa svojo ustavno varovano pravico do pritožbe. Ker je torej naperjeno proti pravnomočni sodni odločbi, je omejeno in je dovoljeno samo v tistih primerih, ki jih ZPP posebej določa. Zakon v drugem odstavku 367. člena določa, da je v premoženjskih sporih dovoljena revizija, če vrednost izpodbijanega dela sodbe presega 1.000.000 tolarjev. Po 39. členu ZPP je za zagotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta in sicer samo glavnega zahtevka, medtem ko se obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve ne upoštevajo. V 41. členu ZPP je še določeno, da se tedaj, če stranka uveljavlja v eni tožbi več tožbenih zahtevkov, ki se opirajo na različno podlago, določi vrednost spora po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

V obravnavanem primeru tožnica uveljavlja dva zahtevka, ki se opirata na različno dejansko in pravno podlago, zato se njuna vrednost ne sešteva (kot je napačno navedeno v reviziji), temveč se presoja ločeno. Poleg tega ni razumljivo kako navaja revizija kot vrednost zavrnjenega dela tožbenega zahtevka za ugotovitev neveljavnosti dela oporoke 1.010,000 tolarjev. Ob vložitvi tožbe 23.3.1996, ko je zahtevala ugotovitev neveljavnosti celotne oporoke, je navedla vrednost 400.000 tolarjev, in ko je v pripravljalni vlogi dne 23.5.2000 umaknila del tega zahtevka in uveljavljala samo še neveljavnost drugega odstavka te oporoke, je ohranila vrednost 400.000 tolarjev, zato je vsaj nestrokovno, da v reviziji navaja drugačno, precej višjo vrednost. Po drugem odstavku 44. člena ZPP je namreč določeno, da je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Tako se izkaže, da znaša vrednost tistega dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na neveljavnost dela oporoke, 400.000 tolarjev, vrednost zavrnilnega dela denarne terjatve pa je 674.000 tolarjev. Ker se vrednost spornega predmeta presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, se izkaže, da noben od njiju ne dosega revizijskega praga. Zato Vrhovno sodišče revizije ni moglo vsebinsko obravnavati, temveč jo je po 377. členu ZPP zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (374. člen ZPP). Ker revizije sploh ni obravnavalo, tudi zahtevka za morebitno povrnitev stroškov za revizijo ni obravnavalo.