Jedro

Zmotno je stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma. Sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča.

Izrek

Pritožba udeleženke Mestne občine ... se zavrne in se v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so parcele št. 974/828, 974/831, 974/833, 974/826, 974/815 in 974/814, k.o. ..., skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del dveh stavb z naslovom C. 64, L., stoječi na parc. št. 974/612, k.o ..., in C. 66, L., stoječi na parceli št. 974/578, k.o. ..., ki so v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov teh dveh stavb. Sklenilo je, da se sklep izvede v zemljiški knjigi v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka (I. točka izreka). Ugotovilo je tudi, da na parc. št. 974/831, k.o. ..., obstoji v korist imetnika E., d. d., neodplačna služnostna pravice hoje in vožnje za dostop do transformatorske postaje, ki stoji na parc.št. 974/830 (II. točka izreka). Zaradi umika predloga, ki se nanaša na parcele št. 974/807, 974/829, 974/839, 974/832 in 974/813, k.o. ..., je postopek ustavilo in odredilo, da se v tem delu po uradni dolžnosti izbriše zaznamba tega postopka v zemljiški knjigi (III. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka sklepa se pritožuje udeleženka postopka Mestna občina ... (v nadaljevanju MO), ki uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sklepa v smeri zavrnitve predloga za določitev skupnega pripadajočega zemljišča k stavbama, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da predlagatelji niso dokazali, da so z nakupom stanovanj v predmetnih stavbah pridobili tudi lastninsko pravico oziroma pravico uporabe na zemljiščih, ki jih je sodišče določilo kot pripadajoče zemljišče. V skladu s sodno prakso (sklicujoč se na odločbo VS RS II Ips 128/2018) se je obseg pripadajočega zemljišča po izgradnji lahko spremenil, lahko se je povečalo ali zmanjšalo, kot v konkretnem primeru. V postopku je opozarjala, da zemljiška parcela s parc. št. 954/737 (iz katere so po izvedeni parcelaciji v tem postopku nastale sporne parcele 974/814, 974/815 in 974/826), predstavlja del kategorizirane javne ceste. To je ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo I P 000/2018 z dne 4. 3. 2021, ki jo prilaga pritožbi. V tej sodbi je ugotovljeno, da je MO pridobila lastninsko pravico na tej nepremičnini na izviren način, in sicer na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur. l. RS, št. 32/1993). Pritožnica se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev te sodbe. Predmetni dokaz je pravočasen, saj je treba po sodni praksi uporabo določb o prekluziji glede na naravo postopka po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) ustrezno prilagoditi in upoštevati vse navedbe stranke, ki bodo lahko pripeljale do dokončne ureditve razmerij.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo stališče MO, da predlog pripadajočega zemljišča posega v javne površine. Da gre za javno površino, izhaja iz strokovnega elaborata L., d.d., za ureditev evidence nepremičnega stvarnega premoženja občine, ki temelji na dokumentaciji, ki so skladno z določilom prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 poglavitno merilo za ugotavljanje pripadajočega zemljišča k stavbam, kot tudi iz predložene sodbe. Sodišče ni obrazloženo ocenilo niti pojasnilo, zakaj ni upoštevalo pripomb, ki jih je podala na izvedensko mnenje, kaj šele odgovorilo na vse njene podane ugovore, zaradi česar je storjena kršitev določila postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pri svoji odločitvi ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. A. A., izvedenca za arhitekturo in gradbeništvo, ki ga je podal v v omenjenem pravdnem postopku. Izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, saj je njegova pristojnost le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke. Naloga sodišča je, da izvedensko mnenje oceni, in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo določi obseg pripadajočega zemljišča k stavbi. Tega sodišče v obravnavanem primeru ni storilo, ampak je kljub obrazloženim pripombam MO, ki so podprte z elaboratom L. d.d., nekritično sledilo mnenju sodne izvedenke.

V nadaljevanju povzema nekatere določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami, Splošnega zakona o ljudskih odborih, Zakona o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakona o komunalnih dejavnostih, Zakona o urejanju in vzdrževanju zelenih površin in Zakona o prometu z nepremičninami, ki kažejo, da je bil lastniški koncept zemljišč v naselju glede parkov, sprehajalnih površin, javnih zelenic ipd., v času gradnje nekaj povsem tujega. Izpodbijana odločitev posega na grajeno javno dobro. Nepremičnina kot javna cesta oziroma javne poti v soseski, javne zelene površine in javna parkirišča, so infrastrukturni objekt. Lastninjenje teh zemljišč je potekalo po ZGJS, kar je glede parcel 974/814, 974/815 in 974/826 ugotovilo tudi pravdno sodišče s sodbo. Ta predpis pa kot starejši izključuje uporabo Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL). Občina je po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na spornih zemljiških parcelah. Cesta ne predstavlja zgolj cestnega telesa, ampak cestni svet ob cestnem telesu, zasaditev ob njem in parkirišče. Izpodbijana odločitev nasprotuje določbam o tem, kaj je javno dobro, kaj so javne ceste, obcestni svet, javne zelene površine in javna parkirišča. Javno dobro je stvar, ki jo lahko uporablja vsakdo. Po prepričanju pritožnice je vseh šest nepremičnin grajeno javno dobro in se te parcele ne smejo določiti kot pripadajoče zemljišče k stavbama. Glede parkirnih mest, ki se nahajajo na spornih zemljiščih, je bila občina investitor ureditve parkirišč in je investicijo financirala sama.

Ni razumljivo, zakaj se sodna izvedenka in sodišče opirata na določbe tekstualnega dela zazidalnega načrta in projektne dokumentacije, če pa hkrati navajata, da izvedeno stanje ne ustreza načrtovanemu. Urbanistični kriteriji iz časa gradnje v pričujočem primeru niso uporabni. Zaradi nizke motorizacije v času gradnje etažni lastniki sporne nepremičnine niso potrebovali, niti parkirišča očitno glede na arhivsko gradivo in zazidalni načrt niso bila načrtovana.

Nepravilen je zaključek sodišča, da iz dejstva dejanske uporabe izhaja, da gre za pripadajoče zemljišče k stavbama. V postopku ni bilo nesporno, da so parcele uporabljali le lastniki. Njihova uporaba ni bila neomogočena tretjim osebam. Etažni lastniki jih niso izključevali od uporabe. Zmotna je ugotovitev sodišča, da MO ni ugovarjala rabi zemljiških parcel, saj je vse skozi trdila, da gre za javne površine, kar pa pomeni, da je zemljišče namenjeno tretjim. Nepravilno in v nasprotju z vsebino listin sodnega spisa je takšna ugotovitev, saj je pritožnica izpostavljala javno rabo spornih parcel. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede tehničnega kriterija velja pripomniti, da zemljišča, ki predstavljajo dostopne poti, dovoze in zelenice, parkirišča in podobno, niso nujno pripadajoče zemljišče k stavbi, saj služi več funkcijam in njihova uporaba ni izključena. Kriterij uporabe ne more biti odločilni kriterij, pač pa le dodatni, na podlagi katerega se ugotavlja obseg pripadajočega zemljišča. Sodišče je torej nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da je vseh šest spornih zemljišč potrebno za redno rabo dveh stavb in tudi zmotno uporabilo materialno pravo.

3. Udeleženka postopka Skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov je na pritožbo odgovorila s kratko vlogo, v kateri vztraja pri tem, da sporne parcele predstavljajo skupno pripadajoče zemljišče dvema stavbama. Nasprotni udeleženec pa v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je v pravdi, na katero se sklicuje občina, predlagal prekinitev postopka, česar sodišče ni upoštevalo, ampak je pridobilo mnenje, v katerem je izvedenec povsem pavšalno podal svoje mnenje v korist občine. Nepravnomočno sodbo, izdano v omenjeni pravdi, je izpodbijal s pritožbo, o kateri še ni odločeno. Nepravilna sodba ne more biti podlaga za odločanje v obravnavani zadevi. Pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje dr. A. A. je pavšalno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti obrazložena: pritožnik mora navesti, glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo, in samo listino. Trditev udeleženke, da je nepravilna ugotovitev sodišča, da v postopku ni bilo sporno, da so predmetne zemljiške parcele uporabljali le lastniki dveh večstanovanjskih stavb, ker je udeleženka ugovarjala, da gre za javne površine, ki so namenjene rabi tudi tretjih oseb, tej zahtevi ne zadosti. Očitek pritožnice je zato neutemeljen.

6. Sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu je navedenih dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, da je odločitev mogoče preizkusiti. To velja tudi za tisti del izpodbijanega sklepa, v katerem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s presojo ugovora udeleženke, da gre pri spornih zemljiščih za grajeno javno dobro lokalnega pomena ter s presojo, katera zemljišča so ob upoštevanju kriterijev, ki jih določa 43. člen ZVEtL-1, pripadajoča oziroma skupna pripadajoča zemljišča. Pavšalna je pritožbena trditev, da sodišče ni odgovorilo na vse njene podane ugovore v postopku. Pritožba ne pove, na katere ugovore in pripombe naj sodišče ne bi odgovorilo. V izpodbijanem sklepu je razvidno, da se je ukvarjalo s presojo temeljnega ugovora pritožnice, da so sporna zemljišča javno dobro oziroma da so parcele 974/814, 974/815 in 974/826 (na severni strani enovite stavbe, kot del nekdanje parcele 974/737) del kategorizirane javne ceste. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja le na to, da trditev o storjeni kršitvi negira že dejstvo, da pritožnica odločitev in v njej navedene razloge o spornih vprašanjih tudi (vsebinsko) graja.

7. Pravilno je stališče udeleženke, da sodni izvedenec ni tisti, ki bi določil pripadajoče zemljišče, temveč je njegova naloga le odgovoriti na vprašanja urbanistične stroke, ki se pojavijo pri uporabi zakonskih kriterijev po ZVEtL-1, naloga sodišča pa je, da izvedensko mnenje oceni in upoštevajoč celoten uspeh postopka samo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča k stavbi oziroma stavbam. Prav to pa je sodišče prve stopnje v tem postopku tudi storilo. Za ugotovitev dejstev, ki predstavljajo podlago za zaključek o obsegu pripadajočega zemljišča, je bilo potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato je angažiralo izvedenko urbanistične stroke, ki je sodišču pomagala pridobiti in interpretirati vsebino upravnih dovoljenj ter prostorskih aktov ter normativov, v postopek pa je pritegnilo tudi izvedenko geodetske stroke, zaradi potrebe po parcelaciji oziroma izvedbi sprememb v zemljiškem katastru. Sodišče je mnenje ocenilo, razlogi, ki jih je navedlo, pa zadoščajo za preizkus pravilnosti take dokazne ocene. Poleg tega sodišče prve stopnje obsega pripadajočih zemljišč ni ugotavljalo le s pomočjo izvedencev, ampak tudi z vpogledom v listinsko dokumentacijo ter z neposredno zaznavo ob ogledu na kraju samem.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev, da predstavljajo (novonastala) parc. št. 974/831 (kot del nekdanje parc. št. 974/582), (novonastala) parc. št. 974/833 (kot del nekdanje parc. št. 974/583, (novonastala) parc. št. 974/828 (kot del nekdanje parc. št. 974/906) in novonastale parc. št 974/814, 974/815 in 974/826 (kot del nekdanje parcele št. 974/737) skupno pripadajoče zemljišče k stavbama, ki sta bili v letu 1962 zgrajeni kot enovit linijski objekt z dvema vhodoma. Katero zemljišče je (skupno) pripadajoče zemljišče, definira drugi odstavek 42. člena ZVEtL-1 (v povezavi s prvim odstavkom istega člena), ki določa, da je to tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo več stavb in je postalo last lastnikov teh stavb na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi. Pravna pravila, ki omogočajo uveljavitev in (dokončno) ureditev pripadajočih zemljišč, so se izoblikovala postopoma, določbe ZVEtL oz. ZVEtL-1 pa predstavljajo sistemsko rešitev. V skladu z njimi ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnikov stavb. Ob pravilni uporabi določila 42. člena ZVEtL-1 je sodišče prve stopnje v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavilo pretekle pravne podlage, ki predstavljajo zakonsko podlago za pridobitev lastninske pravice lastnikov stavbe na odmerjenem pripadajočem zemljišču in na povzeti podlagi pravilno ugotovilo, da so etažni lastniki stavbe tisti, ki so po samem zakonu oz. navedenih zakonih pridobili skupno lastnino na zatrjevanem funkcionalnem zemljišču. 9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo zadostne podlage za ugotovitev o pridobitvi lastninske pravice predlagateljev na ugotovljenem pripadajočem zemljišču k stavbi, češ da bi predlagatelji morali izkazati pridobitev lastninske pravice (pravice uporabe) z razpolagalnim pravnim poslom. Po prvem odstavku 44. člena ZVEtL-1 velja domneva, da je lastnik stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003, tudi lastnik zemljišča, za katerega sodišče ugotovi, da je bilo po (pred)tranzicijskem pravu njeno funkcionalno zemljišče. Rešitev po ZVEtL-1 je namenjena čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa. Izhaja iz izhodišča, da so dobroverni lastniški posestniki na stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, skupaj s pridobitvijo pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na stavbi ali njenem delu, pridobili tudi pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na pripadajočem zemljišču. Ker je pri gradnji v času družbene lastnine veljalo obrnjeno načelo superficies solo cedit (pravica na zemljišču se je prenašala skupaj s pravico na stavbi oz. na njenem posameznem delu po samem zakonu), za prenos lastninske pravice oz. pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču poseben razpolagalni akt in izrecen zapis prenosa v pogodbi niti ni bil potreben, saj je bila souporaba na funkcionalnem zemljišču na podlagi prej veljavnih predpisov ex lege predmet upravičenj na posameznih delih stavbe. Pritožnica v okviru trditvenega in dokaznega bremena ni uspela izpodbiti zakonske domneve, saj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ponudila nobenih trditev o tem, zakaj etažni lastniki stanovanj v večstanovanjskih objektih niso pridobili pravice uporabe oziroma lastninske pravice na ugotovljenem pripadajočem zemljišču. Niti ni pojasnila tega, kdaj in na kakšni podlagi naj bi sama pridobila lastninsko pravico. Glede na to, da sta zemljiškoknjižna lastnika (posameznih) prvotnih štirih parcel nasprotna udeleženka in drugi udeleženec, je uveljavljala pravni interes z utemeljevanjem, da parcele predstavljajo javno dobro. Šele v pritožbi prvič navaja in s sodbo I P 000/2018 z dne 4. 3. 2021 izkazuje, da je na (eni) nepremičnini št. 974/737, iz katere so nastale tri nove parcele s št. 974/814, 974/815 in 974/815, ugotovljena njena lastninska pravica na izviren način (po določbi 76. člena ZGJS). Takšne trditve in dokaz v pritožbenem postopku so po presoji pritožbenega sodišča neupoštevni, saj tudi v nepravdnem postopku smiselno velja, da stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do izdaje sklepa (337. člen ZPP v povezavi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1)1. Pritožnica v pritožbi ne navaja, zakaj navedbe in dokaza ni predložila v postopku na prvi stopnji, ob tem, da je na sodbi viden žig datuma prejema sodbe s strani pritožnice (1. 4. 2021) pred izdajo izpodbijanega sklepa (11. 5. 2021). Tudi sicer sodba, ki je izdana (in učinkuje) med MO (kot tožnico) in nasprotno udeleženko B., d.d., ni pravnomočna, zato sodišče nanjo tudi ni vezano, sploh pa ne na njeno obrazložitev.

10. V prvem odstavku 43. člena ZVEtL-1 so določeni kriteriji/merila za ugotovitev obsega pripadajočega zemljišča, med katerimi je v 2. točki navedena tudi pretekla redna raba zemljišča. Zato je zmotno stališče pritožbe, da je dejanska/pretekla redna raba zemljišča lahko kvečjemu dodatni kriterij k odločilnemu kriteriju, ki je (po zmotnem mnenju udeleženke) opredelitev pripadajočega zemljišča v prostorskih in upravnih aktih (ta predstavlja zgolj enakopraven kriterij). ZVEtL-1 meril za določitev obsega pripadajočega zemljišča ne obravnava več izključujoče in ne določa njihovega vrstnega reda, temveč jih našteva primeroma. Sodišču omogoča, da s sočasno uporabo vseh naštetih enakovrednih meril na najprimernejši način določi obseg pripadajočega zemljišča. To je storilo tudi sodišče v obravnavani zadevi, pri čemer je upoštevalo tudi okoliščino, da so bila določena odstopanja med načrtovanim stanjem ob izgradnji in dejansko izvedenim stanjem. Ugotovitev sodišča, da so lastniki stanovanj obeh stavb dejansko rabili, koristili, urejali in vzdrževali sporne nepremičnine od izgradnje naprej, je pravilna, saj pritožnica tem trditvam lastnikov ni konkretno ugovarjala. Ugovor javnega dobra - trditev, da gre za javno površino, namenjeno uporabi vsakogar, ne vsebuje konkretiziranega nasprotovanja trditvam, da sporna zemljišča redno uporabljajo le stanovalci obeh stavb.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede obsega pripadajočega zemljišča pravilno oprlo na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke C. C., ki je ugotovila, da ni najti projektne dokumentacije iz časa načrtovanja/izgradnje predmetne stavbe, izjema je situacija, zaradi česar je oporo za ugotovitve (pravilno) iskala v zazidalnem načrtu za predmetno stavbo, naravi stvari (redni rabi) in urbanističnih standardih v relevantnem času. Glede (novonastalih) parcel 974/828, 974/831, 974/833 je ugotovila, da gre za prostor, namenjen neposredni redni rabi obravnavane stavbe, saj se njen zahodni del uporablja kot prostor dostopa, ki je slepa pot, s parkirnimi prostori ob njej, ki ne predstavlja tranzitne ceste javne narave, pač pa glede na ureditev in umeščenost v prostor (neposredno ob stavbah) dovozno pot za potrebe dostopa, raztovarjanja (in parkiranja) izključno za rabo obeh stavb. Na zahodni, južni in vzhodni (ob dovozni poti s parkiriščem) strani zemljišče predstavlja zelenico z drevesno in grmovno zasaditvijo, ki je na zahodni in južni strani izvedeno kot emisijska zamejitev obeh stavb in v smislu omogočanja zasebnosti pritličnih stanovanj. Na zahodni strani se nahaja prostor za obešanje perila, na južni in vzhodni strani sta postavljeni klopi v smislu prostora za počitek in sprostitev v korist stanovalcev obeh stavb, na vzhodni strani čez zelenico poteka pešpot, ki vodi zgolj do dovoza, namenjenega rabi obeh stavb. Podobno je urejena tudi okolica sosednjih stavb. Opredeljeni del zemljišča ob stavbi je po prepričanju izvedenke zemljišče, nujno potrebno za neposredno redno rabo stavbe v smislu dostopa, oskrbe, vzdrževanja, počitka in sprostitve ter zaščite objektov. Glede novonastale parcele št. 974/814 na severno-zahodni strani stavb (v izmeri 5 m2) je ugotovila, da se zelenica na tej strani nadaljuje do roba zelenice, in skupaj z ostalo zelenico predstavlja enovito celoto. Za del zemljišča z novonastalo parcelo št. 974/826 (na severnem robu vzhodne zelenice v izmeri 18 m2) je ugotovila, da se nahaja že od izgradnje stavb tam prostor za smetnjake, ki je v rabi stanovalcev obeh stavb. Za del zemljišča na severni strani (novonastala parc. št. 974/815 v izmeri 41 m2) tik ob stavbi pa je izvedenka ugotovila, da je bil v luči tedaj veljavnih urbanističnih standardov, upoštevaje dosegljivo dokumentacijo, izveden odmik od dovozne ceste, na katerem se nahajajo parkirišča tik ob fasadi stavbe od izgradnje in ureditve okolice, ki so v redni rabi le stanovalcev obeh stavb. Sodišče prve stopnje je po obširnem povzetku ugotovitev izvedenke, te tudi jasno in prepričljivo dokazno ocenilo (16. - 20. točka obrazložitve). V dokazni oceni je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje ocenilo ločeno in v povezavi z ostalimi dokazi (kot to zahteva 8. člen ZPP), in sicer predvsem v zvezi z ogledom, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo kot pomemben temelj pri sprejeti odločitvi, zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje.

12. Sodišče prve stopnje je na ogledu ugotovilo, da sporno zemljišče v naravi predstavlja dostop in dovoz do stavbe, prostor za parkiranje vozil, prostor za vzdrževanje stavbe, prostor manipulacije ter zeleno površino, ob kateri se nahaja tudi prostor za smeti, vse v redni rabi stanovalcev stavbe; opazilo je tudi, da je v naravi razvidno, da je opisano zemljišče, ki obkroža stavbo na zahodni, južni, vzhodni in severni strani, v isti funkciji že vse od izgradnje stavbe in ureditve njene okolice. Pri novonastalih parcelah gre glede na navedeno torej za zemljišče, ki je s preteklo redno rabo in funkcionalnostjo (zunanjo ureditvijo) vezano na stavbo etažnih lastnikov. Glede na navedeno pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da gre za površino, ki v skladu s kriteriji iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1 predstavlja pripadajoče zemljišče k stavbama udeležencev, nasprotna pritožbena zavzemanja pa so neutemeljena. Iz pojasnjenega izhaja tudi, da je izpodbijano odločitev sprejelo sodišče prve stopnje (ne izvedenka, kot to zmotno navaja pritožnica), ki je obravnavalo vse navedbe nasprotne udeleženke in se je do njenih ugovorov tudi opredelilo.

13. Pritožnica se neutemeljeno sklicuje tudi na javno dobro. Med postopkom je v okviru varovanja javnega interesa (v luči petega odstavka 48. člena ZVEtL-1) najprej navajala, da zemljišče (na delu katerega so nastale sporne parcele, ki v naravi predstavljajo zelenico, dostop, parkirišče in prostor za smetnjake) ne more predstavljati pripadajočega zemljišča, ker gre za predvideno grajeno javno dobro, ki mora biti dostopno vsem prebivalcem soseske. Nato je še zatrjevala, da je zemljišče (tri novo nastale parcele) na severni strani del kategorizirane javne poti in predstavlja infrastrukturni objekt. Takšen ugovor je utemeljen v primeru, ko je podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine, v času pred 1. 1. 2003. Pri tem ni pomembno, ali je bilo zemljišče razglašeno za javno dobro po današnjih področnih predpisih, saj to ne spreminja vprašanja, ali je bilo zemljišče v relevantnem času pred 1. 1. 2003 namenjeno redni rabi stavbe ali splošni rabi vseh in vsakogar. Pritožnica ni uspela izkazati, da je bila sporna parcela sploh kdaj opredeljena oz. razglašena za grajeno javno dobro, niti to ne izhaja iz podatkov zemljiškega katastra in zemljiške knjige. Kot že zgoraj navedeno, se tudi ne more v pritožbi učinkovito sklicevati na nov dokaz - nepravnomočno sodbo. Zgolj s sklicevanjem na strokovni elaborat L. pa tudi ne more uspeti. Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do elaborata L., d.d., niso utemeljene. Elaborat, ki ga je v okviru pripomb na izvedensko mnenje izvedenke urbanistične stroke predložila udeleženka, ni dokaz v tem postopku. Ker gre za mnenje pridobljeno izven postopka, ga lahko sodišče upošteva le kot del trditvene podlage stranke in ne kot dokaz o obstoju javnega dobra na obravnavanih zemljiških parcelah. Pravilnost teh navedb je sodišče prve stopnje preverjalo s pomočjo določene sodne izvedenke (ki je skladno z 253. in 254. členom ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 3. členom ZVEtL-1 izdelala pisno mnenje) in z ostalimi izvedenimi dokazi, predvsem z ogledom, na katerem je bila prisotna tudi izvedenka. Sodišče prve stopnje je pri ogledu ugotovilo, da sporno zemljišče, ki ga je določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi, ne predstavlja javne površine, saj je iz odmerjenega obsega bivših nepremičnin izvzeta cesta na severni strani, ter kolesarska cesta na vzhodni strani, kot tudi javna zelenica in cesta na vzhodni strani. Sodišče prve stopnje se je tako na podlagi zgoraj povzetih ugotovitev izvedenskega mnenja in ogleda lahko zanesljivo prepričalo, da namenska, funkcionalna vezanost (novo nastalih) nepremičnin rabi stavbe in specifična prostorska situacija obravnavana zemljišča povezujejo z redno rabo stavbe in ne javno rabo. Takšnega zaključka pritožnica tudi ne more uspešno izpodbiti z (v pritožbi prvič) omenjanjem obstoja izvedenskega mnenja dr. A. A. v drugem postopku (I P 000/2018), ki ga niti ne predloži. 14. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na lastninjenje obravnavanih nepremičnin po ZGJS. Pritožnica zmotno meni, da je po (samem) navedenem zakonu veljavno pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini. Novo nastale nepremičnine so glede na vse zgoraj povzete ugotovitve ves čas pripadale, bile namenjene in se dejansko uporabljale za obravnavani stavbi. Pritožnica se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na Splošni zakon o javnih odborih, Zakon o komunalnih delovnih organizacijah, ki opravljajo komunalno dejavnost posebnega družbenega pomena, Zakon o komunalnih dejavnostih posebnega družbenega pomena, Zakon o komunalnih dejavnostih in Zakon o urejanju in vzdrževanju zelenih površin v naseljih, češ da navedeni zakoni sporno nepremičnino opredeljujejo kot javno, kar naj bi vplivalo na način njenega lastninjenja. Neuspešno je tudi sklicevanje na nov dokaz. Bistveno je, da so bile nepremičnine, tudi ob uveljavitvi ZGJS, v naravi funkcionalno zemljišče, namenjeno redni rabi stavb in ne splošni rabi, kar temelji na kriterijih iz prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Ker so pravico uporabe na nepremičninah dejansko izvrševali etažni lastniki, jih ni mogoče uvrstiti med infrastrukturne objekte (med katere skladno z določbami ZCes in ZCes-1 sodijo tudi javne ceste in obcestni svet), ki so bili predmet lastninjenja po ZGJS.2

15. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 3. členom ZVEtL-1 in 42. členom ZNP-1).

1 glej odločbe VSL I Cp 1127/2017, I Cp 2958/2015, I Cp 159/2014 id. 2 Prim. odločbe VSL I Cp 1684/2180, I Cp 2189/2019 idr.