Jedro

Tožbeni zahtevek tožeče stranke je nedoločen oziroma nedoločljiv. Ker je osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah zemljiška parcela, kot to izhaja iz 1. tč. 2. odst. 11. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in je njen identifikacijski znak oznaka katastrske občine v kateri se nahaja in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. tč. 1. odst. 3. čl. ZZK-1), bi morala tožeča stranka v tožbenem zahtevku nepremičnino označiti s tem identifikacijskim znakom s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, torej navesti parcelne številke in ustrezno ime katastrske občine.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in tožbo zavrže; sicer se pritožba zavrne.

Stranke same trpijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da so tožniki v celoti lastniki nepremičnin, vpisanih v vl. št. 268 k.o. K., 311 in 79 k.o. Č. ter 54 k.o. L., kar so toženci dolžni priznati in izstaviti tožnikom listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila tako listino pod izvršbo, zavrnilo.

Zoper sodbo so se tožniki pritožili. Uveljavljajo vse pritožbene razloge s predlogom, da se pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče ni razpisalo poravnalnega naroka, to bi moralo storiti, obstajala je velika verjetnost sklenitve poravnave. Tožniki so res postavili zahtevek v tožbi, o katerem je sodišče odločilo in ga s sodbo zavrnilo, toda pozvani so bili na popravo, ker je sodišče štelo, da je tožba nesposobna za obravnavanje in 18.03.2003 izdalo sklep, s katerim je tožečo stranko pozvalo, da tožbo popravi tako, da navede parcelne številke spornih nepremičnin in vloži v spis tudi izpiske iz zemljiške knjige z grožnjo, da bo tožbo kot nepopolno zavrglo, če je ne bo popravila. Tožeča stranka je ravnala po sklepu sodišča in tožbo popravila, navedla tudi parcelne številke vseh spornih nepremičnin (pripravljalna vloga z dne 28.04.2003). Sodišče je po prejemu te vloge štelo, da je sodba sposobna za obravnavanje in razpisalo glavno obravnavo zato ne drži očitek v sodbi sodišča, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je postavljen v nasprotju z Zakonom o zemljiški knjigi, saj so tožniki za vsak vložek navedli tudi parcelne številke, ki so v tem vložku napisane. V nadaljevanju polemizirajo še z drugimi razlogi sodbe, s katerimi je sodišče utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka, opozarjajo, da tožniki in toženci izvirajo iz prvotno sedmih pravnih prednikov. Tudi če niso vsi potencialni toženci toženi to ne more biti razlog za zavrnitev, sodba jih pač ne bi vezala. Nekateri potomci niso toženi, ker niso dedovali (na primer po pokojni I.Š. sta dedovala po zaključku sodbe še sinova M. in I., toda med postopkom je ugotovljeno, da je dejansko dedoval le sin D.Š., zato je v tožbi naveden le on). Opozarjajo še na pripoznavo večine tožencev, to bi sodišče moralo upoštevati.

Prvi toženec je na pritožbo odgovoril in priglasil stroške. Če napake prvotne tožbe do konca obravnave niso bile odpravljene, je pač sodišče zahtevek kakršnega je kot tožeča stranka celo sama priznala, v tožbi postavila, zavrnilo. Sicer pa toženec ni lastnik nepremičnin, zato je tožen brez potrebe. Priglaša stroške sestave odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje med postopkom pravilno ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke nedoločen oziroma nedoločljiv. Ker je osnovna enota v pravnih razmerjih na nepremičninah zemljiška parcela, kot to izhaja iz 1. tč. 2. odst. 11. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) in je njen identifikacijski znak oznaka katastrske občine v kateri se nahaja in parcelna številka, kot je vpisana v zemljiškem katastru (5. tč. 1. odst. 3. čl. ZZK-1), bi morala tožeča stranka v tožbenem zahtevku nepremičnino označiti s tem identifikacijskim znakom s katerim je vpisana v zemljiški knjigi, torej navesti parcelne številke in ustrezno ime katastrske občine. Tožeča stranka pa je zahtevala ugotovitev lastninske pravice in izstavitev listine sposobne za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi glede nepremičnin vpisanih v štiri različne vložne številke katastrskih občin K., Č. in L. Zato je bila pozvana s strani prvostopenjskega sodišča, da tožbo popravi, določen ji je bil rok 30 dni, opozorjena je bila na posledice, tožbe pa ni popravila, kot to protispisno trdi v pritožbi. Res je z vlogo z dne 28.04.2003 tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je tožila na ugotovitev lastninske pravice na določenih parcelah, navedla je torej poleg katastrske občine tudi parcelne številke, vendar je takoj zatem, z naslednjo pripravljalno vlogo vloženo dne 30.11.2005 (list. št. 31 spisa) navedla, da umika svoj pripravljalni spis z dne 28.04.2003 in vztraja pri osnovni tožbi z dne 12.04.2001 (torej kjer je s tožbenim zahtevkom zahtevala, da se ugotovi, da je lastnica nepremičnin vpisanih v določene vložke določenih katastrskih občin). Zato jo je sodišče ponovno opozorilo, da vložek ne more biti predmet zahtevka, ampak so to lahko le posamezne parcele s parcelnimi številkami, kot določa Zakon o zemljiški knjigi, na naroku pa je bil za tožečo stranko prisoten tudi pooblaščenec tožnikov (in tudi sicer je tožeča stranka imela ves čas kvalificiranega pooblaščenca – istega odvetnika). Ob takem teku postopka in vztrajanju tožeče stranke pri tako postavljenem zahtevku, ki ni določen, (nenazadnje lahko od izdaje sodbe – ki ni niti izvršljiva - do predloga za vpis v zemljiško knjigo mine določeno obdobje, v katerem bi prišlo do prenosa nekaterih nepremičnin s parcelnimi številkami iz enega v drug vložek), bi tožbo moralo sodišče prve stopnje zato iz navedenih razlogov zavreči kot nepopolno v smislu 180. v zvezi s 105. in 108. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), iz razloga, ki ga je navedlo že v sodbi (da nepremičnine niso navedene z identifikacijskim znakom kot to določa ZZK-1) in je nepravilno tožbeni zahtevek zavrnilo. Da tak zahtevek ni določen, se je že izrekla tudi sodna praksa (npr. sklep VSL opr. št. II Cp 1493/2003 z dne 7.1.2004). Ker tožba ni bila popolna, nesposobna je bila obravnavanja, so tudi pritožbene navedbe glede potrebe po razpisu pripravljalnega naroka in upoštevanju dane pripoznave s strani nekaterih tožencev oziroma vse tiste navedbe, ki zadevajo vsebinsko obravnavanje postavljenega tožbenega zahtevka, neutemeljene. Nepopolno tožbo z nedoločenim zahtevkom namreč sodišče zavrže in se v presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v primeru nepopolne tožbe, ki ni bila sposobna obravnavanja, ni mogoče spustiti. Zato je le toliko pritožba utemeljena, saj je taka odločitev pritožnikom le v korist (ni na primer posledic sodbe – pravnomočno razsojena stvar ...). Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tako, da se tožba zavrže (4.odst. 108.čl. v zvezi s 1.odst. 339.čl. ZPP ter 354.čl. ZPP), sicer pa jo je zavrnilo.

O pritožbenih stroških tožeče stranke pritožbeno sodišče ni odločilo, ker jih ni priglasila, prvi toženec pa mora sam trpeti pritožbene stroške, saj z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške (154., 155. in 165.čl. ZPP).