Jedro

S postavitvijo snemljive ograje, ki jo je tožnik lahko odprl, toženec izvrševanja služnosti ni bistveno otežil, saj je tožnik služnostno pravico še vedno lahko izvrševal.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IX. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na prepoved bodočega vznemirjanja zavrne.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 327,17 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe z dne 8. 6. 2015 in 10. 2. 2016 dovolilo (I. točka izreka). Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 84/16 k. o. X, ki je last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 84/16 k. o. X brezplačna stvarna služnostna pravica peš hoje in vožnje s koreto in samokolnico ter enkrat letno s traktorjem, za kmetijske namene, po parc. št. 84/32 k. o. X, vse v breme služeče nepremičnine s parc. št. 84/32 k. o. X, ki je last tožene stranke in se ta služnost vknjiži v zemljiški knjigi (I. točka izreka). Zahtevek, da za potrebe gospodujoče nepremičnine 84/16 k. o. X obstoji tudi brezplačna trajna stvarna služnostna pravica vožnje s kosilnico, traktorjem več kot enkrat letno in z avtomobilom ter drugimi vozili, za kmetijske in druge namene v breme služeče nepremičnine 84/32 k. o. X, je zavrnilo (III. točka izreka). Ugotovilo je, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 84/17 k. o. X, ki je last tožnika, obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine s parc. št. 84/17 brezplačna trajna služnostna pravica peš hoje in vožnje s koreto in samokolnico za kmetijske namene, po parcelah 84/32 in 84/31 obe k. o. X in po delu parcele 84/30 k. o. X, ob celotni meji z gospodujočo parcelo 84/17 k. o. X, vse v breme služečih nepremičnin s parcelnimi številkami 84/32, 84/31 in 84/30, vse k. o. X, ki so last toženca in se ta služnost vknjiži v zemljiški knjigi (IV. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da za potrebe gospodujoče nepremičnine parc. št. 84/17 k. o. X, ki je last tožnika J. K., obstaja v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine 84/17 k. o. X poleg služnostne pravice opisane v IV. točki izreka brezplačna trajna stvarna služnostna pravica vožnje s kosilnico, traktorjem in avtomobilom ter drugimi vozili, za kmetijske namene po parcelah 84/32 in 84/31, obe k. o. X in po delu parcele 84/30 k. o. X ob celotni meji z gospodujočo parcelo 84/17 k. o. X, vse v breme služečih nepremičnin s parcelami 84/32, 84/31 in 84/30, vse k. o. X (V. točka izreka). Tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine je zavrnilo (VII. in VIII. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni odstraniti ograjo in vrata med služečima parcelama 84/31 in 84/30, obe k. o. X in grmičevje ob poti, ki sega na pot ter tožniku omogočiti neoviran dostop do gospodujoče nepremičnine s parc. št. 84/17 k. o. X (VIII. točka izreka). Toženi stranki je v bodoče prepovedalo ovirati vsakokratnega lastnika parcele 84/17 k. o. X pri dostopu do parc. št. 84/17 k. o. X po služečih parcelah (peš, s koreto in s samokolnico) in posegati v uporabo služnostne poti, opisane v točki IV. izreka te sodbe (IX. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka (X. točka izreka).

2. Zoper IX. in X. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v IX. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, pod točko X pa tako, da odloči, da je tožnik dolžan povrniti tožencu vse stroške postopka. Sodišče je ob ogledu ugotovilo, da je toženec res postavil ograjo s snemljivimi vrati na prehodu med parcelama 84/30 in 84/31, vendar ga tožnik ni pozval k odstranitvi vrat, pa tudi tožbe zaradi motenja posesti ni vložil. Toženca tudi ni obvestil, da ga vrata kakorkoli motijo, pač pa se je s tem seznanil šele po prejemu tožbe. Toženec je vrata predelal na podlagi dogovora na poravnalnem naroku in ne zato, ker bi spoznal, da tožnika motijo. Ker sodišče prve stopnje vznemirjanja služnosti ni ugotovilo, ni imelo podlage za ugoditev prepovednemu zahtevku v IX. točki izreka. Poleg tega postavitev vrat ne predstavlja vznemirjanja, saj zgolj kratek postanek pred vrati ne pomeni preprečevanja ali oteževanja izvrševanja služnosti, tožnik pa ni navedel, da vrat ni mogel sneti. Za vznemirjanje bi šlo le, če vrat ne bi bilo moč odpreti, veje grmičevja pa bi moral odstraniti tožnik sam, k čemur ga zavezuje drugi odstavek 219. člena SPZ, pa tudi sicer veje samoraslega grmičevja izvrševanja služnosti niso čezmerno oteževale.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, je toženec v aprilu 2015 med služečima parcelama 84/30 in 84/31 pot pregradil z ograjo, ki se jo je dalo sneti z zatičev, ob poti pa je raslo tudi grmičevje (fotografije A20 in A21). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je moral tožnik pri izvrševanju stvarne služnosti bodisi s koreto bodisi s samokolnico pred grajo ustaviti in jo sneti z zatičev, sneto ograjo nekam prisloniti, zapeljati skozi odprtino in nato ograjo spet namestiti nazaj. Tekom postopka je toženec ograjo predelal v nihajna vrata, ki se z elastiko pripnejo na sosednja vrata. Sodišče prve stopnje je na ogledu ugotovilo, da se nihajna vrata odpirajo brez težav, zaradi česar je zahtevek na odstranitev ograje in grmičevja zavrnilo, ugodilo pa je zahtevku, s katerim je tožnik zahteval prepoved bodočega vznemirjanja služnostne pravice, ker je štelo, da je bilo tožniku s postavitvijo snemljive ograje (pred spremembo v nihajna vrata) izvrševanje stvarne služnosti bistveno oteženo.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je, kot utemeljeno opozarja tudi pritožba, napačen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da postavitev snemljive ograje pomeni bistveno oteženost izvrševanja stvarne služnosti. Kot izhaja iz trditvene podlage tožnika, slednji ni oporekal, da je ograja snemljiva, trdil pa je, da ima pri snemanju ograje težave, ker se mora umikati vejam in je slaboviden. Po ustaljeni sodni praksi se za vznemirjanje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva, kot npr. če lastnik služečega zemljišča na pot, ki je vsebina služnosti, postavi vrata(1) ali ključavnico, služnostnemu upravičencu pa ne preprečuje nadaljnjega izvrševanja. S postavitvijo snemljive ograje, ki jo je tožnik lahko odprl, po presoji pritožbenega sodišča tako toženec izvrševanja služnosti ni bistveno otežil, saj je tožnik služnostno pravico še vedno lahko izvrševal. Zato pritožba utemeljeno opozarja, da pogoji za izrek prepovednega zahtevka niso podani (drugi odstavek 212. člena SPZ v zvezi s 99. členom SPZ). Pritožbeno sodišče je posledično v tem delu ugodilo pritožbi toženca in izpodbijano sodbo v IX. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek na prepoved bodočega vznemirjanja zavrnilo (358. člen ZPP).

7. Pritožba neutemeljeno napada stroškovno odločitev. Tožeča stranka je z zahtevkom na ugotovitev stvarne služnosti uspela skoraj v celoti. Zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine je bil zavrnjen, a z njim dodatni stroški postopka niso nastali. Z zahtevkom na prepoved vznemirjanja stvarne služnosti pa tožeča stranka ni uspela. Glede na tako ugotovljen pravdni uspeh, ko je tožnik z enim zahtevkom uspel, z drugim propadel, s tretjim pa posebni stroški niso nastali, je zaključek sodišča prve stopnje, ki je presodilo, da sta stranki po višini uspeli vsaka približno s polovico, pravilen. Na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

8. Ker je pritožba tožene stranke delno utemeljena, je pritožbeno sodišče delno ugodilo njeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v IX. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na prepoved bodočega vznemirjanja zavrnilo (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu (v stroškovnem delu X. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, s pritožbo zoper stroškovno odločitev pa ni uspela. Glede na tako ugotovljen pritožbeni uspeh tožene stranke, pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku na 50%. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 50% stroškov pritožbenega postopka, in sicer stroški za sestavo pritožbe znašajo 388,80 EUR (po tar. št. 3210 ZOdvT), kar povečano za 22% DDV znaša 474,34 EUR, stroški sodne takse pa znašajo 180,00 EUR, skupaj torej 654,34 EUR. Stroški odgovora na pritožbo, ki ga je vložila tožeča stranka, k hitrejši rešitvi zadeve niso prispevali, zato ne predstavljajo potrebnega izdatka (155. člen ZPP). Glede na pritožbeni uspeh je tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 327,17 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Glej: Miha Juhart, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV, 2004, stran 878.