Jedro

Tudi z vidika ustavno zagotovljenega varstva pravic in z upoštevanjem ustavnega načela sorazmernosti je potrebno ugotoviti, da ne samo odreditev nadometnega zapora, temveč tudi njegova izvršitev glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bila sorazmeren in pravičen ukrep.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba spremeni tako, da se postopek izvrševanja nadomestnega zapora ustavi in stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo storilca za odložitev začetka izvrševanja nadomestnega zapora iz razloga po 1. točki prvega odstavka 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in odločilo, da mora storilec nastopiti izvrševanje nadomestnega zapora osmi delovni dan po pravnomočnosti te odločbe, sicer bo odrejena prisilna privedba. Odločilo je še o stroških postopka in je storilca oprostilo plačila sodne takse.

2. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dejstvo iz izvedenskega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, iz katerega izhaja, da je storilec zaradi duševne manjrazvitosti na stopnji desetletnega otroka in da nima zmožnosti imeti v oblasti svojega ravnanja. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z navedbami, da omejene inteligenčne kapacitete ne predstavljajo bolnišničnega zdravljenja in ni izpolnjen odložitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 24. člena ZIKS-1, prav tako pa je izključen tudi prekinitveni razlog iz 1. in 2. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1, ker ne gre za neozdravljivo bolezen ali težjo invalidnost, ki začasno ali trajno onemogoča izvršitev nadomestnega zapora.

3. Zoper sklep se pritožuje zagovornik storilca, ki uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da predlogu za odložitev ugodi. Po vsebini med drugim uveljavlja, da storilcu ni mogoče odrediti nadomestnega zapora, ker je tega možno odrediti le osebam, ki so umsko sposobne doumeti namen ukrepa, česar pa storilec ni zmožen, ker je umsko nerazvit in neprišteven, zaradi česar ne more biti kazensko ali prekrškovno odgovoren.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožnik je uspel pritožbeno sodišče prepričati, da je za odločitev o smotrnosti izvršitve nadomestnega zapora odločilno izvedensko mnenje izvedenca psihiatrične stroke, ki potrjuje, da je storilec duševno manjrazvit na stopnji desetletnega otroka in zato neprišteven. Res je sicer izvedensko mnenje bilo izdelano za potrebe konkretnega kazenskega postopka, vendar pa ga je hkrati mogoče oceniti, da je duševna manjrazvitost pri storilcu ustaljena in se ne zdravi, zaradi česar njegovega duševnega razvoja ni pričakovati.

6. Izvedensko mnenje, ki izkazuje storilčevo neprištevnost, je sicer obramba predložila šele v postopku pozivanja storilca na prestajanje nadomestnega zapora na podlagi sklepa o nadomestnem zaporu, ki je pravnomočen. Pred tem sodišče s podatkom o storilčevi duševni manjrazvitosti in neprištevnosti ni razpolagalo. ZIKS-1 nima določb, ki bi za takšen primer dale odgovor. Načeloma se je mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podan odložitveni razlog iz 1. točke 24. člena ZIKS-1 in prekinitveni razlog iz 1. ter 2. točke 82. člena ZIKS-1. 7. Vendar pa po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče spregledati dejstva, da duševno manjrazvita oseba na stopnji desetletnega otroka ne more razviti kazenske in prekrškovne odgovornosti. Zato se v tem primeru kaže potreba, da se pogoji za izvršitev nadomestnega zapora presodijo z uporabo ustavnosodne razlage in z upoštevanjem določb Zakona o prekrških (ZP-1) ter s smiselno uporabo Kazenskega zakonika (KZ-1). Ustava RS v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi. Skladno s 15. členom Ustave RS pa se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Izhajajoč iz navedenega je v obravnavanem primeru potrebno neprištevnega storilca prekrška obravnavati enako, kot je obravnavan v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja. V kazenskem postopku neprišteven storilec ne odgovarja za kaznivo dejanje in mu tudi ni mogoče izreči zaporne kazni, temveč mu je na podlagi 70.a in 70.b člena KZ-1 mogoče izreči le varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu ali obvezno psihiatrično zdravljenje na prostosti. ZP-1 ne predpisuje sankcij ali ukrepov za neprištevne storilce prekrškov, vendar pa se na podlagi 8. člena ZP-1 v postopku o prekršku smiselno uporabljajo tudi določbe KZ-1, ki se nanašajo na neprištevnost. 8. Ker gre v tem primeru za duševno manjrazvitega storilca na stopnji desetletnega otroka, je potrebno z vidika enakega varstva pravic poziv na nastop izvrševanja nadomestnega zapora presojati v povezavi z pogoji, ki jih ZP-1 v 192.a členu določa za postopek odreditve nadomestnega zapora. Na podlagi devetega odstavka 192.a člena ZP-1 sodišče lahko presodi, da nadomestni zapor glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bil sorazmeren in pravičen ukrep in v takem primeru postopek za odreditev nadometnega zapora ustavi. V obravnavanem primeru je po presoji pritožbenega sodišča tudi z vidika ustavno zagotovljenega varstva pravic in z upoštevanjem ustavnega načela sorazmernosti potrebno ugotoviti, da ne samo odreditev nadometnega zapora, temveč tudi njegova izvršitev glede na okoliščine konkretnega primera ne bi bila sorazmeren in pravičen ukrep, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo spremenilo tako, da se postopek izvrševanja nadomestnega zapora ustavi in posledično stroški ustavljenega postopka bremenijo proračun.