Jedro

Kasnejša reklamacija prevzema blaga s strani tožeče stranke ne more izničiti učinkov dogovora o kompenzaciji. Četudi namreč predstavlja navedena reklamacija po vsebini izpodbijanje sklenjenega dogovora o kompenzaciji zaradi napake volje (zaradi bistvene zmote, ki naj bi se nanašala na nabavno vrednost blaga, oziroma zaradi prevare), kar zatrjuje tožeča stranka, zgolj na podlagi takšne „reklamacije“ ni prišlo do razveljavitve dogovora o kompenzaciji, saj se lahko razveljavitev pogodbe zaradi napake volje zahteva le s tožbo, pri čemer izpodbojna pogodba pravno učinkuje in obvezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1083/2013 z dne 7. 1. 2013 ostane v veljavi v 1. odstavku izreka tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov: - 26,89 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - 792,17 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, - 3.741,77 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila in - 324,65 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila.

2. V preostalem delu 1. odstavka izreka glede glavnice v znesku 2.247,08 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 898,52 EUR od 20. 5. 2011 dalje do plačila, 1.348,56 EUR od 4. 7. 2011 dalje do plačila, 26,89 EUR od 4. 7. 2011 do 31. 12. 2012, 792,17 EUR od 5. 9. 2011 do 31. 12. 2012, 3.741,77 EUR od 6. 11. 2011 do 31. 12. 2012 ter 324,65 EUR od 23. 11. 2011 do 31. 12. 2012), ter v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od prejema sklepa o izvršbi do plačila, pa se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1083/2013 z dne 7. 1. 2013 razveljavi in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

3. Tožeča stranka sama krije nadaljnje stroške postopka.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1083/2013 z dne 7. 1. 2013 v 1. odstavku izreka glede glavnice v znesku 2.247,08 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 898,52 EUR od 20. 5. 2011 dalje do plačila, 1.375,45 EUR od 4. 7. 2011 dalje do plačila, 792,17 EUR od 5. 9. 2011 dalje do plačila, 3.741,77 EUR od 6. 11. 2011 dalje do plačila in 324,65 EUR od 23. 11. 2011 dalje do plačila in v 3. odstavku izreka glede izvršilnih stroškov v znesku 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od 9. dne od prejema sklepa o izvršbi do plačila ter v navedenem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v v novo sojenje oziroma ustrezno spremeni. Sodišče je zmotno ugotovilo, da je bil dogovor o kompenzaciji sklenjen 30. 10. 2012, saj iz potrdila o kompenzaciji jasno izhaja, da je bil podpisan 6. 11. 2012. Sodišče je pri ugotavljanju vsebine dogovora sledilo ugovoru toženke iz izvršilnega postopka z računskimi napakami oziroma ni samo izvedlo računskih operacij. Sodišče ni upoštevalo dokazov tožeče stranke o ugovoru zoper navedeni pobot. Gre za dopisa z dne 5. 11. 2012 in 8. 11. 2012 ter reklamacijo prevzema blaga z dne 12. 11. 2012, iz katerih izhaja, da je tožeča stranka po prevzemu blaga ugotovila, da je toženka cenila svoje blago po bistveno višjih nabavnih cenah, kot je bilo dogovorjeno. Ker toženka ni hotela kljub opozorilom tožeče stranke, da si bo v primeru, če ne bo predložila ustreznih dokumentov, obračunala 40 % popust, predložiti nabavnih dokumentov, iz katerih bi bila razvidna dejanska nabavna cena, ki jo je za blago plačala sama, je tožeča stranka od dolgovanega zneska 11.626,78 EUR odštela vrednost blaga iz kompenzacije, znižano za 40 %, kar znese vtoževani znesek 7.132,56 EUR. Sodišče prav tako ni upoštevalo gospodarske stiske tožeče stranke in temu primernega skrbnega ravnanja vestnega gospodarja. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožeča stranka ni reklamirala pobota, temveč je šlo za napako volje pri podaji pobotne izjave, in sicer glede nabavne vrednosti blaga v kompenzaciji. Zmota je bila bistvena oziroma toženka je tožečo stranko prevarala. Res je sicer, da pobotne izjave ni mogoče preklicati, ko je enkrat podana, lahko pa se taka izjava volje izpodbija zaradi napake volje. Odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti pa je napačna tudi v primeru, da bi bila pravilna odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 2.247,08 EUR. Sodišče bi namreč moralo skladno z drugim odstavkom 287. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) upoštevati vrstni red vračunavanja obveznosti s spornim zneskom, kot je katera zapadla v izpolnitev. V nasprotju s tem je zavrnilo vse posamezne zahtevke za plačilo zamudnih obresti od datuma zapadlosti obveznosti po posamezni fakturi do plačila.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Drži sicer pritožbena navedba, da iz potrdila o kompenzaciji (list št. 17 spisa), ki je bilo ključen dokaz za izpodbijano odločitev, izhaja, da je bil dogovor o kompenzaciji podpisan 6. 11. 2012 in ne 31. 10. 2012, kot je navedlo sodišče prve stopnje, vendar pa glede na vsebino dogovora datum sklenitve dogovora za odločitev v tej pravdi ni bistvena okoliščina. Tožeča stranka nadalje pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo ugovoru toženke iz izvršilnega postopka skupaj z računskimi napakami. Tako je napačno štelo, da je bila nabavna vrednost blaga, ki je bilo predmet kompenzacije, 6.241,94 EUR namesto pravilno 7.490,33 EUR (glej potrdilo na list. št. 17). Napačno pa je tudi navedlo, da se je dolg toženke v znesku 11.624,78 EUR zmanjšal na 4.885,48 EUR zaradi kompenzacije blaga v nabavni vrednosti 6.241,94 EUR in zaradi 10 % popusta, saj je iz potrdila na list. št. 17 spisa razvidno, da je bil 10 % popust odobren od nabavnih vrednosti blaga in da se je terjatev tožeče stranke v znesku 11.626,78 EUR pobotala s terjatvijo toženke v znesku 6.741,29 EUR (90 % od 7.490,33). Kljub temu, da je sodišče prve stopnje torej vsebino dogovora (delno) napačno ugotovilo ter posledično napačno štelo, da je sporna terjatev tožeče stranke delno prenehala zaradi pobota delno pa zaradi odpusta dolga, namesto pravilno zgolj zaradi pobota, pa je pravilno zaključilo, da se je na podlagi dogovora o kompenzaciji dolg toženke do tožeče stranke zmanjšal na 4.885,48 EUR. Navedeno namreč jasno izhaja iz potrdila na list. št. 17 spisa, poleg tega pa to priznava tudi tožeča stranka v pritožbi. Ker navedeni znesek dolga predstavlja znesek, za katerega je postal sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1083/2013 z dne 7. 1. 2013 (že) pravnomočen (pravnomočno je bilo odločeno, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki terjatev v znesku 4.885,48 EUR), je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da je terjatev tožeče stranke v znesku 2.247,08 EUR, ki je predmet te pravde, prenehala in tožbeni zahtevek v tem delu pravilno zavrnilo. Pri tem je pravilno pojasnilo, da kasnejša reklamacija prevzema blaga s strani tožeče stranke ne more izničiti učinkov dogovora o kompenzaciji. Četudi namreč predstavlja navedena reklamacija po vsebini izpodbijanje sklenjenega dogovora o kompenzaciji zaradi napake volje (zaradi bistvene zmote, ki naj bi se nanašala na nabavno vrednost blaga, oziroma zaradi prevare), kar zatrjuje tožeča stranka, zgolj na podlagi takšne „reklamacije“ ni prišlo do razveljavitve dogovora o kompenzaciji, saj se lahko razveljavitev pogodbe zaradi napake volje zahteva le s tožbo, pri čemer izpodbojna pogodba pravno učinkuje in obvezuje oba pogodbenika vse dotlej, dokler je sodišče z oblikovalno sodbo ne razveljavi.(1)

6. Delno utemeljeno pa tožeča stranka izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje, ki je v celoti zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na povračilo zakonskih zamudnih obresti, spregledalo, da so predmet tega pravdnega postopka zakonske zamudne obresti od celotnega zneska, glede katerega je bil podan predlog za izvršbo (to je od zneska 7.132,56 EUR) in ne le od zneska 2.247,08 EUR, za katerega je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Ker je bilo s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1083/2013 z dne 7. 1. 2013 pravnomočno odločeno, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki terjatev v znesku 4.885,48 EUR, in ker iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je toženka s tožečo stranko dogovorila, da bo terjatev v tem znesku poravnala do 31. 12. 2012, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka upravičena do povračila zakonskih zamudnih obresti od tega zneska od 1. 1. 2013 dalje do plačila. Ker je bil predlog za izvršbo podan na podlagi petih računov z različno zapadlostjo ter ker dogovor o kompenzaciji vsebuje zgolj dogovor o pobotanju glavnic(2), pritožbeno sodišče ob upoštevanju 318. člena OZ v zvezi s 287. in 288. členom OZ zaključuje, da na podlagi pobota niso prenehale terjatve tožeče stranke po zadnje treh zapadlih računih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila (terjatev v znesku 792,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila, terjatev v znesku 3.741,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila ter terjatev v znesku 324,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila) ter del terjatve po drugem najstarejšem računu v znesku 26,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2013 dalje do plačila.(3) Ni pa tožeča stranka upravičena zaradi delnega prenehanja terjatev na podlagi dogovora o kompenzaciji do plačila terjatve po najstarejšem računu v znesku 898,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2011 dalje do plačila in dela terjatve po drugem najstarejšem računu v znesku 1.348,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 7. 2011 dalje do plačila ter zakonskih zamudnih obresti od zneskov: 26,89 EUR od 4. 7. 2011 do 31. 12. 2012, 792,17 EUR od 5. 9. 2011 do 31. 12. 2012, 3.741,77 EUR od 6. 11. 2011 do 31. 12. 2012 ter 324,65 EUR od 23. 11. 2011 do 31. 12. 2012. 7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1083/2013 z dne 7. 1. 2013 v 1. odstavku izreka za zakonske zamudne obresti od zneskov: 26,89 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, 792,17 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila, 3.741,77 EUR od 1. 1. 2013 dalje do plačila in 324,65 od 1. 1. 2013 dalje do plačila (358. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Kljub delni spremembi prvostopne odločbe pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, da se sklep o izvršbi razveljavi tudi glede izvršilnih stroškov v znesku 50,00 EUR, ni posegalo. Tožeča stranka je namreč v pravdnem postopku uspela le v obrestnem delu, zato do povračila dela izvršilnih stroškov, ki se nanašajo na terjatev, o kateri se je odločalo v pravdnem postopku, ni upravičena. Iz istega razloga sama krije nadaljnje stroške postopka.(4)

9. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožeča stranka ni priglasila.

(1). Navedeno izhaja tudi iz VS RS sodbe II Ips 358/95 z dne 23. 1. 1997, na katero se sklicuje tožeča stranka.

(2). Glede na takšno vsebino dogovora je treba šteti, da so s prenehanjem terjatve tožeče stranke v pobotanem znesku (6.741,29 EUR) prenehale tudi zakonske zamudne obresti od te glavnice, od glavnice, ki ni bila predmet pobota, pa zakonske zamudne obresti tečejo glede na dogovor od 1. 1. 2013 dalje do plačila.

(3). Vsota teh terjatev je 4.885,48 EUR.

(4). Tožena stranka, ki je v pretežnem delu uspela v tej pravdi, ni priglasila stroškov pravdnega postopka.